From Wikipedia, the free encyclopedia
Papež Urban VIII. (rojen kot Maffeo Barberini), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof in kardinal, * 1568, Firence, Florentinska vojvodina [4] † 29. julij 1644 Rim, Papeška država.
| Urban VIII. | |
|---|---|
_-_Google_Art_Project_-_edited.jpg) | |
| Izvoljen | 6. avgust 1623 (izvoljen) |
| Začetek papeževanja | 29. september 1623 (posvečen, umeščen in kronan) |
| Konec papeževanja | 29. julij 1644 (umrl; 20 let, 11 mesecev, 23 dni) |
| Predhodnik | Gregor XV. |
| Naslednik | Inocenc X. |
| Redovi | |
| Duhovniško posvečenje | 24. september 1592 |
| Škofovsko posvečenje | 28. oktober 1604 posvečevalec Fabius Blondus de Montealto |
| Povzdignjen v kardinala | 11. september 1606 imenoval Pavel V. |
| Položaj | 235. papež |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | Maffeo Virginio Romolo Barberini[1] 5. april 1568[2] Firence[3] |
| Smrt | 29. julij 1644[3][2][…] (76 let) Rim |
| Pokopan | Bazilika sv. Petra. |
| Narodnost | Italijan |
| Vera | katoličan |
| Starši | Antonio Barberini (florentinski plemič) Camilla Barbadoro |
| Prejšnji položaj |
|
| Alma mater | Univerza v Pisi |
| Insignije | |
 | |
| Drugi papeži z imenom Urban Catholic-hierarchy.org | |
Papež je bil med letoma 1623 in 1644.
Maffeo Barberini je zagledal luč sveta v Florenci kot peti od šestih sinov. Datum rojstva je neznan, krščen pa je bil 5. aprila 1568 [5]. Oče je bil bogat trgovec in florentinski plemič Antonio Barberini, mati pa Camilla Barbadoro.
Rodom je bil iz Barberino Val d'Elsa v Toskani s priimkom Castellini; [6] izgleda pa, da so njegovi neposredni predniki spremenili izvirni priimek (po nekaterih je to bil Tafani =obadi) v Barberini (=Barberinski; najdemo tudi obliko Barberino); prav tako so zamenjali tri obade, prisotne na njihovem grbu, s tremi čebelami; po mnenju nekaterih so to bile ose, ter so torej zamenjali »struponosne ose z medonosnimi čebelami« [7] [8].
Maffeo se je rodil v plemiški palači Barberinijevih na piazza Santa Croce. S tremi leti je postal sirota brez očeta, in mati ga je vzela s seboj v Rim, kjer je prevzel zanj skrb njegov stric, protonotar Francesco Barberini.[9] S 16-timi leti ga je stric postavil za svojega dediča.[10] Na stričev nasvet je študiral leposlovje na rimskem zavodu, ki so ga vodili jezuiti; na Pisanskem vseučilišču pa je doktoriral in utroque iure 1589. [11]
7. aprila 1586 je prejel tonzuro; 24. junija 1592 je bil posvečen v diakona, v duhovnika pa 24. septembra 1604. Pri srcu mu je bila latinska literatura, h kateri je prispeval izvirne pesmi, kakor tudi v pogovorni italijanščini in klasični grščini. Njegove latinske pesnitve je izdal za časa njegovega papeževanja v Florenci Clemente Ferroni pod naslovom Maphei Cardinalis Barberini poemata; druga izdaja je izšla v Rimu 1638.
Kljub dejstvu, da je Gregor XV. imenoval v kardinalski zbor lepo število škrlatnikov, so še vendarle prevladovali kardinali Pavla V., ki so bili izrečni frankoljubi. Kardinalov je bilo zdaj 67. Volitve so bile zelo zapletene, saj je bilo kar 15 kardinalov papabilis. Zato ne čudi, da so mesec dni po Gregorjevi smrti izvolili kot sporazumnega kandidata za papeža Maffea, ki je služboval svojčas v Parizu in svoje naklonjenosti do Francozov in do njihove politike – ki je bila večinoma v škodo Cerkve – pravzaprav nikoli ni prikrival.[13]
Maffeo Barberini, ki si je nadel ime Urban VIII., je bil torej izvoljen za papeža 6. avgusta 1623 v Vatikanski palači, ko ga je še kuhala vročina; posvetil ga je 29. septembra kardinal protodiakon Alessandro d'Este. Posvečenje, kronanje in ustoličenje so odložili zaradi njegove bolezni malarije, ki ga je napadla že sredi dolgotrajnega konklava, med katerim je umrlo kar pet kardinalov in 40 njihovih sodelavcev. [14] V konklavu, ki je trajal v hudi poletni vročini od 19. julija do 6. avgusta, je sodelovalo 55 kardinalov. Kardinal Montalto je zapustil konklave 3. avgusta, in tako je ostalo 54 kardinalov. Urbana so izvlolili v 37. seji s 50-imi glasovi. Pred tem je Mellini prejel 22 glasov. - Lateransko baziliko je prevzel v posest 19. novembra.
Pravijo, da je ta omikani pisatelj in pesnik – kardinal Maffeo, - ko so ga izvolili za papeža, dejal kiparju Berniniju:
| Italijanski izvirnik[8] | slovenski prevod |
|---|---|
|
|
Urban VIII. je bil star 55 let, ko so ga izvolili za papeža. Visok, mišičast, dostojanstvenega vedenja, brezmadežnega življenja, cela njegova preteklost – vse to ga je napravilo za vrednega najvišjega položaja. Nadaljeval je politiko svojih prednikov, ki so začeli opravila za okrepitev Papeške države, saj je cela Evropa odmevala od žvenketanja orožja. Na bolonjskem področju je zgradil Castel Franco; Angelski grad je oskrbel s strelnimi linami in živežem; v Tivoliju je dal postaviti orožarno; število papeške vojske je bistveno pomnožil in stalno vadil. K vsemu temu ni prosil nasveta škrlatnikov; če mu je kdo očital, je odvrnil, da se na te zadeva bolj razume kot vsi kardinali skupaj.
V škripcih so bili tudi diplomati. Pri sprejemih je največ govoril on sam; poslance je sicer poslušal, vendar niso mogli ugotoviti, ali je na poročilo odgovoril pritrdilno ali nikalno. Zviti Benečani so izvrtali, da ljubi ugovarjanje; da bi dosegli cilj, so govorili prav nassprotno od svojih namenov, in so s tem uspeli pridobiti Urbana na svojo stran.
Nedvomno pa je njegova protihabsburška politika ovirala katoliško obnovo. To pa ni bila čustvena politika, kot so nekateri napak tolmačili; Fraknói glede tega pravi:
Le tako lahko razložimo, čemu je Urban VIII. razdrl načrte za poroke, ki jih je tako skrbno snoval Gregor XV. in ni pomagal Ferdinandu II. v vojskovanju proti švedskemu kralju Gustavu Adolfu, [16], vse dokler niso njegove tolpe vdrle v Italijo. [17]
Kazno je, da bolni papež zadnje desetletje ni mogel odločilno vplivati na dogajanja, ki so ustrezala ne toliko koristi Cerkve kot njegovim sorodnikom. Zadnja leta papeževanja mu je zagrenila zlasti osvajalna vojna za Castro (guerra di Castro 1641-1644), ki je sprožila veliko sovraštva in nezadovoljstva z Barberiniji, ki so ljudstvu naložili visoke davke in pristojbine, - ter je popolnoma izpraznila papeško blagajno. Nadaljevala se je še pod Urbanovim naslednikom Inocencem X. (1646-1649) – ter se končala z zavzetjem kneževine in popolnim porušenjem Castra.[18] [19]
On sam je porabil velikanske vsote denarja za polepšanje Rima in gradeč utrdbe v njem. Berniniju je zaupal dokončanje novega Svetega Petra, ki mu je dodal baldahin (nebo) nad glavnim oltarjem – ki ga je postavil z bronom, pobranim iz Panteonovega stebrišča (nadsteberje). Bron, ki je podpiral nosilce rimskega Panteona, je dal pretopiti v topove in druge obrambne naprave. Pravijo, da je pravljico, češ da ga je uporabil za baldahin pri Sv. Petru, dal razširiti med ljudstvom sam papež. [26]
Berniniju je zaupal tudi izgradnjo Palazzo Barberini in drugih imenitnih rimskih stavb ter spomenikov. Urbanovi sorodniki so tudi bili največji zavetniki umenosti svojega časa; tako je bilo med njegovim papeževanjem ustvarjenih mnogo stavbarskih in umetniških mojstrovin. [27]
Za sveto leto 1625 Bernini ni uspel dokončati umetnine, ki bo pričevala o njegovi nadarjenosti, Neba nad veroizpovedjo in grobom svetega Petra: dela nove umetnosti, izvirne, nepredvidljive, presenečujoče, navdušujoče. Štirje stebri rastejo kot neposredno iz zemlje, z izredno malimi podstavki in kot plameneči v vibo se dvigajo, prenoseč svojo moč v uperjene zavojke. Nikakršnih obokov, nikakršnih tramov. Nič načelkov, nič kapitljev: popolnoma nov način, brez kakega predhodnega. Ta veličastna gradnja je bila tako lahkotna, da se je zdela neznatne teže in kot brez snovne vrednosti. Ne moremo pa si predstavljati, koliko brona so pogoltnile talilne peči, ki jih je noč in dan kuril Bernini. Ni zadoščala kovina pobrana po mestu, in so se morali zateči k bakrenemu orodju ter rabljenim žebljem. Nato so papeževi odposlanci nakupovali bakra v Livornu in Benetkah. Premalo, zato so se lotili bakrenih reber Michelangelove kupole. Med svetim letom – zahvaljujoč papeževi oskrbi – niso imeli težav z nabavo hrane – toda papež in njegov priljubljeni kipar sta gladovala za bronom. Bruna, ki so pokrivala preddvor Panteona, so bila že iz rimskih časov opažena z bronom. Urban VIII. jih je dal sleči. Takrat pa se je spomnil Pasquino na svojo glasovito zbadljivko:
Quod non fecerunt barbari, |
What the barbarians did not |
Česar niso storili barbari, |
Ni pa dodal, da je Bernini v zameno napravil biserna dela s pozlačenimi čebelami, ki so do dandanaes kras in ponos Večnega mesta.
V mestu Rimu so povzročile »blazne izgrede« - kot so govorili nasprotniki Berninija – njegove novogradnje kot Palazzo Barberini, Collegio di Propaganda fide, Chiesa di Santa Bibiana, Sant'Andrea al Quirinale, Fontana del Tritone, vodomet Barcaccia ter Fiumi na Piazza Navona. V Vatikanu pa Scala regia, Statua equestre di Constantino, Angioli del Ponte Sant'Angelo ter Colonnato na Trgu sv. Petra. [28]
Nanj še danes spominjajo od njega ustanovljeni Palazzo, Biblotheca in Galeria Barberini, ki so jih dokončali njegovi sorodniki-kardinali.[29]
Papež Urban VIII. je oznanil eno redno ter osem izrednih svetoletnih jubilejev.
Redno sveto leto je potekalo leta 1625 po Kristusovem rojstvu in v spomin nanj.
29. aprila 1624 je z bulo Omnes Gentes plaudite manibus napovedal 13. jubilejno sveto leto. Z bulo Pontificia sollicitudo je dovolil redovnikom v klavzuri, bolnikom in jetnikom, da lahko prejmejo odpustke, ne da bi se podali v Rim. Zaradi vojnega časa ni prišlo v Rim toliko romarjev kot navadno; toda pri odpiranju je bil navzoč poljski prestolonaslednik Vladislav, a pri zapiranju avstrijski nadvojvoda Leopold[30]. [31]
Sveta vrata je odprl popoldne na Sveti večer. Med jubilejem je poromalo v Rim okoli pol milijona romarjev – izredno število, če upoštevamo, da je potekalo sredi grozot Tridesetletne vojne (1618-1648), ki je divjala 21 let njegovega papeževanja. Papež je olajšal obisk sedmerih cerkva, zlasti zaradi divjanja kužnih bolezni, ko je zamenjal tiste zunaj obzidja (San Sebastiano, Sveti Pavel in San Lorenzo) z mestnimi cerkvami: Santa Maria del Popolo, Santa Maria in Trastevere in San Lorenzo in Lucina. Da bi odpravil nevšečnosti v zvezi s pridobivanjem odpustkov, je omogočil pridobivanje odpustkov vsakič, ko je romar opravil ponovno predpisane pobožne vaje. Ta praksa se je ohranila tudi pozneje - vse do Drugega vatikanskega koncila, ko je mogoče prejeti odpustke le enkrat na dan. [32]
Urban VIII. je sklical izredna sveta leta iz različnih razlogov:
Med svojim dolgim papeževanjem je Urban VIII. spodbujal misijonsko delo. Ustanavljal je škofije in vikarijate v različnih misijonskih področjih in utemeljil Zavod za pripravo misijonarjev Urbanianum. Ukinil je izključno pravico, ki so jo dobili jezuiti 1585 glede misijonarjenja po Kitajskem in Japonskem, ter je odprl te dežele za misijonarje vsem redovom.
Razširil je Propagando in ji podredil na novoustanovljeni Collegium Urbanum, ki ima še zmeraj v grbu njegove tri čebele. Ta zavod sprejema klerike, ki so pripravljeni žrtvovati svoje življenje za širjenje vere in oditi v misijone, kamor jih pošljejo. [29]
Od tod so odhajali apostolski obiskovalci (vizitatorji), ki so onemogočali protikatoliško dejavnost kalvinstvu naklonjenega carigrajskega patriarha Lukarisa, ki se je nalezel kalvinizma med bivanjem v Ženevi. [34] [35]
V Perziji je uspelo Urbanu naseliti karmeličane in urediti metropolijo v Iṣpahānu; v Bagdadu je ustanovil škofijo. Misijonarje je pošiljal v Burmo, Siam, kjer je 1624 zgrajena prva cerkev; na Moluke, Filipine in na Japonsko.
1626 se je etiopski neguš Lusemyos spreobrnil na katolištvo, a že 1632 so ga prisilili k odstopu. [36]
V tistem času je večina vedežev zastopala geocentrični sistem. Po nepričakovanih odkritjih Kopernika, Keplerja – zlasti pa Galileja, so začeli v znanosti vedno bolj upoštevati heliocentrični sistem, ki ga je podpiralo Galilejevo opazovanje nebesnih pojavov z izpopolnjenim daljnogledom. Galileo je razlagal heliocentrizem kot podmeno oziroma znanstveno metodo, po kateri je lažje razložil gibanje planetov in njihovih lun. Težave so nastale v znanstvenih krogih, ko ga je začel razlagati kot znanstveno dejstvo in se je spustil na bogoslovno področje kljub prijateljskim svarilom.
1614 je bil prisiljen odgovoriti na obtožbo, da njegova “nova veda” nasprotuje nekaterim svetopisemskim navedkom. Zagovorniki dobesedne razlage so navajali navedek, ki govori, da je sonce obstalo na svoji poti, po kateri je krožilo [37]; podobno se izraža stara zaveza še večkrat [38] v smislu, da se nebesna telesa gibljejo, zemlja pa stoji. Sicer je že sveti Avguštin opozarjal, da sveto pismo nima namena učiti o potovanju sonca in meseca, ker nas ne želi napraviti za matematike, ampak za kristjane. V tem duhu je tudi Galilei odsvetoval dobesedno razlago navedenih mest.
Ko pa je prišel znanstvenik v Rim na obisk k Pavlu V., je papež izročil zadevo Svetemu oficiju, in kardinal Bellarmino je 1616 stopil na stran geocentrizma. Po srečanju z novim papežem Urbanom VIII. je Galilei smel heliocentrizem razlagati kot znanstveno podmeno, ne pa kot dokazano dejstvo, kar je za nekaj časa pomirilo duhove. V svojem delu »Galilejev pogovor o dveh največjih svetovnih sestavih: Ptolomejskem in Kopernikovskem«, ki je izšlo v Florenci 1632, pa je prekršil to prepoved. Še več: stari pogled je v knjigi zastopal Simplicio (Preprostež, Naivnež), v katerem je papež prepoznal samega sebe; zameril se je pa tudi jezuitom; to je privedlo do obsodbe 1633, ki je brez potrebe zasekala prepad med vero in vedo. [39]
Papež Urban je najprej kazal podobno naklonjenost kot do Berninija tudi do svojega someščana in prijatelja Galileja, saj mu je posvetil celo svojo pesnitev; toda Galilei ni posedoval mehkobe in prilagodljivosti kiparja, in je končal s tem, da je prebudil v Urbanu VIII. oso Barberinijev. Poslanik, ki je zagovarjal Galilejev primer, je res pisal toskanskemu nadvojvodu, da je našel papeža »in molta collera« (hudo jeznega). Pozabil je tako na omikanost, ko je podprl to obsodbo k molku in preklicu kopernikanskega pogleda na vesolje, ki še danes teži rimsko Cerkev. [8]
Leta 1633 je torej papež v Rim na zagovor poklical Galileja, ki se je moral po procesu javno odreči svojim »heretičnim heliocentričnim nazorom« in preživeti zadnja leta življenja v hišnem priporu.
Po 350 letih obsodbe Galileo Galileja na molk in preklic, je Cerkev napravila simboličen korak nazaj 31. oktobra 1992 v zgodovinskem posredovanju Janeza Pavla II. Cerkev je rehabilitirala Galileja in priznala, da »je bila pogreška njegova obsodba k molku.« Papež je dodal, da je bilo kaznovanje Galileja storjeno »in bona fide« (»v dobri veri«). [40]
Vendar ni pošteno govorjenje o Galileju, češ da ga je »trpinčila Cerkev, ki je bila ljubosomna na svoje znanje«. Tudi Galilejevi sodniki imajo pravico, da jih sodimo pravično. Da bi razumeli Galilejev primer, moramo izhajati iz predpostavk njegovega časa. Gledati moramo dogodke z očmi njegovih sodobnikov. Nemogoče si je zamisliti, da bi bila sodba nad Galilejem čisto znanstveno vprašanje, saj so mu sodili ljudje, ki niso bili zmožni razmišljati drugače kot bogoslovno. Takrat se je širil protestantizem tudi s pomočjo nekatoliškega načela, da lahko vsak sam razlaga sveto pismo – brez cerkvenega vodstva – in v teh napetih okoliščinah je bila Galilejeva sicer pravilna razlaga – vendar razlaga enega laika – več kot sumljiva. Pa tudi Luter je zagovarjal mnenje, da je Zemlja središče vesolja.[41]
Po celih 359 letih, 4 mescih in 9 dneh postaja Galileo Galilei ponovno »zakonit sin« katoliške Cerkve. Jutri (tj. 31. oktobra 1992) bo namreč Vatikan dokončno izbrisal zgodovinsko obsodbo “k molku”, ki jo je naložil pisanskemu vedežu 22. junija 1633 Sveti oficij, ki ga je tistihmal vodil kardinal Robert Belarmin.
Poskusi rehabilitacije so obstajali tudi poprej.
Cerkev ni nikoli razglasila kopernikanske teorije [42] za herezijo, niti ni objavila kakega odloka, ki bi jo lahko štel za nepopravljivo. 1741 je Benedikt XIV. dal Imprimatur za prvo izdajo celotnih Galilejevih del. 1757 je nova izdaja Indexa [43] dovoljevala pisanje, ki je podpiralo Kopernikovo teorijo. [44] Istega leta (1757) je Sveti oficij povrnil čast njegovi osebnosti s priznanjem, da znanstvene trditve, ki jih je zastopal, držijo. [45]
1820 je Pij VII. pooblastil objavo Settelovih zvezdoznanskih vaj, kanonika, ki je zagovarjal galilejski heliocentrizem. Sveti oficij je že takrat objavil odlok o končanem sporu med vero in znanostjo brez kakega hrupa. [46]
Med njegovim pontifikatom je začelo delovati janzenistično gibanje. V zvezi s tem je izdal Urban VIII. bulo, s katero je obsodil knjigo Augustinus, ki jo je napisal Cornelius Jansen. To gibanje je vznemirjalo Cerkev skozi več rodov; učilo je skrajne poglede sv. Avguština (354-430) o milosti in predestinaciji. [27]
Augustinus je bilo res obsežno delo. Po pripovedovanju samega Jansena je delal na njem skozi dvajset let in je prebral vse Avguštinove spise tridesetkrat. (Kolikeri od nas bi hoteli prebrati vse Avguštinove spise vsaj enkrat?) Jansena se je lotila bolezen in je umrl, ko je vendarle dokončal delo. To delo sta predložila z nenarejeno ponižnostjo papežu Urbanu VIII. dva njegova privrženca 1640. [55]
6. marca 1641 je papež z bulo In eminenti Ecclesiae militantis obsodil janzenistično učenje - brez navedbe dela ali avtorja.[56] Glede te bule, ki je prepovedala Augustinus-a, se je razširila govorica, da ni prava, češ da papež izrečno ni obsodil niti enega stavka iz knjige, ampak da so to bulo prenaredili jezuitje ter jo podtaknili papežu; Jansen naj bi učil čisto nekaj drugega kot Bajus, ki ga je papež izrečno obsodil; njegova obsodba pa naj ne bi prizadela Jansena. [24]
Na dobro jedačo in pijačo pri Urbanu VIII. živi spomin še danes v castelgandolfovskih jedilnikih z obroki, ki so jih nekdaj uživali ugledni papeški gostje.
Kakor hitro je po izvolitvi za papeža ozdravel od mrzlice, je Urban odprl pot prirejanju takih mikavnih praznovanj, da je Rimljanom priklical v spomin lepe čase dveh drugih veseljaških papežev Florentincev: Leona X. in Klemena VII. Tako kot njegova predhodna someščana, je tudi Urban imel rad praznovanja in gostije, veselice in izbrana jedila. Te je začinjal s kolobarjem duhovnega uživanja z branjem svojih pesmi, ki jih je navdihoval slog velikih klasikov, kot so bili Pindar, Katul in Ovid, očiščenih od poganskih čutnih vsebin, ki so jih nadomeščale krščanske nravne spodbude. Obkrožali so ga prijatelji-pesniki, kot Chiabrera [57] in Ciampoli [58]. Našli so tudi slučajno zapisane spomine nekega upnika, ki natančno opisuje te pojedine.
Ko so zapustili težečo poletno rimsko vročino, se je papež s svojim dvorom odpravil v Castel Gandolfo. Potovanje je trajalo dva dni s postanki, med katerimi so se osvežili z obilnim pitjem vina iz Castelov. Medtem so tja že prej prispeli gospodar, kuharji, služinčad, kletarji, peki, pisarji, miloščinar, pa tudi spovednik in osebni zdravnik, da bi bilo vse pripravljeno ob prihodu papeškega dvora. Njihov prihod je oznanilo zvonjenje vseh okoliških cerkva in pokanje možnarjev. Končno je prispela kočija s papežem, ki jo je vleklo šest konj, pred njo pa do zob oborožena švicarska garda.
Jedilnik je bil bogat in raznolik, ter nikoli ni vseboval manj od desetih »riht«. Miza Urbana VIII. je bila miza plemiča starega porekla, ki je bil navajen na srebrne krožnike označene s čebelami (bivšimi obadi) rodbine, ki so bili pripravljeni sprejemati okusne predjedi: salame, fige, melone, maslo in čisto svežo skuto. Nato se je po toskanski navadi pojavila krepčilna juha iz kruha ali zelenjave z rižem, ali pomešana s svežimi jajci. Sledile so tople jedi, kopunovi vrati nadevani z raznimi omakami. Nato so prišli na vrsto kuhani kopuni v belem vinu, rezine salam in vrtna solata, pa tudi telečje prsi okrašene s svežimi cvetlicami. Ko je bilo končano kuhano meso, je prišla na vrsto pečenka, kokošja in telečja, poljnena z grenko pomarančo in limono. Z dobro belo torto so končavali kosilo. Sadje letnega časa s kosom sira je pomenilo konec obeda.
Na vigilije in postne dneve je meso pomenila riba: najprej kuhana, nato na ražnju, končno ocvrta. Na ceni so bila tudi jajca: al piatto alla francese ali sperdute[59]. Tudi kruh za Urbana VIII. je bil poseben, imenovan papalino: bel in mehek. Za druge je zadostoval basso in casereccio[60]. To je bila zlata vsakdanjost pri mizi, kjer so nazdravljali z najboljšim doma pridelanim vinom.
Morda je tudi prehrana prispevala svoj delež k arterosklerozi in visokemu krvnemu tlaku, ki sta mučila papeža zadnje desetletje njegovega življenja, ko je trpel in tudi umrl za možgansko kapjo. [61]
Urban VIII. si je s svojo strogostjo in samovoljnim ravnanjem nakopal mnogo nasprotnikov. Sodobniki so ga dolžili za nepotizem, poznejše obdobja pa za Galilejev primer. Res je oblekel nekaj sorodnikov v škrlat, ki pa jim zgodovina nima kaj očitati: enega je imenoval za kneza v Fanu, drugega v Palestrini; ker pa so glede tega nepotizma bile pritožbe vedno glasnejše, je zavoljo pomiritve svoje vesti pozval k sebi nekaj bogoslovcev, ki pa v tem niso videli krivičnega ravnanja.
Mnogo dela, zlasti pa grozote Tridesetletne vojne in vojne za Castro - ki ni bila v interesu Cerkve, ampak njegovih sorodnikov - so mu povzročile dušne bolečine, ki so strle njegovo železno postavo. Zaradi hude bolezni so verjetno - zlasti v zadnjih letih življenja - praznili blagajno in vodili politiko v prid lastni rodbini njegovi sorodniki.
Zadnje desetletje življenja ga je namreč vse bolj mučila bolezen. To lahko sklepamo iz skopih poročil o raznih »nezgodah«, ki so se mu pripetile. Stanje papeževega zdravja je spadalo k arcana imperii [62]; slabše ko je bilo zdravstveno stanje vladarja, manj poročil je prihajalo v javnost. Šlo je za vrsto napadov kapi in mrtvoudov, ki jih je verjetno povzročalo poapnenje vratnih žil, ki ga je spremljal stalni visok krvni tlak. [63] Prva taka nezgoda se je pripetila že 1. aprila 1635, ko je Urban prisostvoval v kapeli dolgotrajnim petim obredom Cvetne nedelje, nakar je dokaj hitro okreval. V hujši obliki se mu je to pripetilo 27. aprila 1637, ko se je pripravljal na odhod v Castel Gandolfo, kamor so ga potem odnesli 5. maja, a opomogel si je šele avgusta. V naslednjih letih je bil vedno večkrat odsoten od verskih obredov in civilnih praznovanj. 22. junija 1639 je prvič vodil telovsko procesijo ne več peš, ampak na sedia gestatoria. Po 1639 ga opisujejo kot oslabelega od starosti, zgrbljenega, shujšanega - ponekdaj pa še vedno polnega izvirne čvrstine; njegove umske sposobnosti so ostale nedotaknjene.
V usodnih stopnjah svoje bolezni ni bil sposoben opravljati niti najmanjših dolžnosti vladarja ali skrbeti za upravne zadeve; tako je že 1637 nečak Antonio ponekdaj podpisoval v njegovem imenu apostolska pisma. Ostaja torej odprto vprašanje, če in v koliki meri je bil Urban osebno zaveden, odgovoren in delazmožen v zadnjih letih, zlasti pa še v zadnjih mesecih svojega življenja, glede na odločitve papeške vlade na vseh področjih. Konec 1643 je moral leči papež skoraj za stalno v posteljo; v javnosti se je pokazal le 27. marca 1644 ob priliki velikonočnega blagoslova, ki ga je podelil z okna Vatikanske palače. Junija se je njegovo stanje še poslabšalo in začel je drgetati, ker so ga pestile hude črevesne motnje.
22. julija mu je podelil njegov spovednik, jezuit Luigi Albrizzi [64] [65], sveto popotnico, nekaj dni pozneje bolniško maziljenje.
Umrl je okrog sedmih v petek, 29. julija, 1644, v starosti 76 let. Novica o njegovi smrti je povzročila takojšen izbruh veselja in sovraštva. Rimska sodrga je poskušala razbiti Urbanov spomenik, Berninijevo delo, ki so ga hranili od 1640 v Kapitolskih muzejih; ko jim to ni uspelo, so razbili na drobne koščke njegov vzidani portret na dvoriščnem vrtu Rimskega zavoda.
Po obdukciji, ki jo je opravil zdravnik Trullio brez posebnih ugotovitev, je bilo njegovo truplo tri dni izpostavljeno pri Sv. Petru in potem položeno v še ne dokončan grob v apsidi Bazilike svetega Petra. [66] [29]
Kardinal Francesco Barberini[67] je poskrbel za dostojen pogreb in spomenik.
Še kot kardinal je Urban hotel imeti svoj grob v podedovani družinski kapeli Barberinijev v San Andrea della Valle. Ko pa je postal papež, je moralo priti drugače. Bernini je prejel naročilo, da naj pripravi za Urbana VIII. v Petrovi stolnici nagrobnik. Poldrugo desetletje po letu 1640 je morda najbolj plodovito obdobje Berninijeve življenjske poti. V to časovno razdobje pada 1628. začeto končno oblikovanje nagrobnika za Urbana VIII. pri Svetem Petru. S smrtjo papeža 1644 spomenik še ni bil dokončan, vendar so ga kljub temu položili v ta nedokončani grob. Grobna oprema je bila dokončana končno 1647. [68] [69]
V nišo postavljen stenski nagrobnik se s svojimi motivi naslanja na dogodke 16. stoletja: na dveh straneh sarkofaga stoji po en poosebljeni lik čednosti: Ljubezen (Caritas) in Pravičnost (Iustitia), najbolj zgoraj pa zavzema mesto upodobljena figura vladajočega papeža. Na nagrobniku sedi lik Smrti, ki zapisuje papeževo ime v knjigo večnega življenja. Ena od Berninijevih slikarskih novosti kaže na književnostno mešanje med nagrobnikom in spomenikom: blagoslov deleča, veličastna podoba prestolujočega lika spominja na značilnost na javnih trgih postavljenih papeževih častnih spomenikov. V snovi nagrobnika združuje bron in marmor postavljajoč ju v nežno nasprotje ter s simbolično vsebino odeva temnobarvne in belobarvne dele. Ves srednji del je sestavljen iz brona, ki ga deloma pokriva zlato: lik Smrti in papežev kip, ali tisti deli, ki so povezani s pokojnikom. V nasprotju z njimi pa označujeta iz belega marmorja napravljeni alegorični podobi Ljubezen in Pravičnost od gmotnega sveta neodvisna, odtegnjena pojma. Alegorična ženska lika s svojimi človeškimi, življenja polnimi gibi in mikavnimi čari tudi predstavljata nasprotje s papeževim kipom, ki se zdi, da s svojo mrko barvo, odrevenel, s pobožno držo - stoji zunaj zemeljskega življenja in časa. [70]
Papež Urban je Berniniju že za življenja dal naročiti razkošen nagrobnik, sestavljen od raznobarvnega marmorja, zlata in brona. Ko je bil končan, je to zopet spodbudilo Pasquina k zbadljivki:
|
Questo d'Urban si scriva al monumento: |
Glede Urbana se piše na spomeniku: |
Urban VIII. je omenjen v Manzonijevem romanu Zaročenca (Promessi sposi): omenjen je kot papež, ki je vladal za časa opisanih dogodkov.
On je tudi glavna osebnost v romanu La Strega Innamorata, ki ga je 1985 napisal Pasquale Festa Campanile; v njem se glavna junakinja, čarovnica Izidora, pomotoma zaljubi v pontifika, čemur sledi zgodba platonske ljubezni.
Malahijeva prerokba pravi o njem, da je lilija in vrtnica. (latinsko Lilium et rosa.; angleško Lily and rose.). To geslo poskušajo povezati s čebelami na njegovem grbu, saj čebele gredo na rože nabirat med; pa na lilijin cvet njegovih rodnih Firenc, ali pa z njegovim bivanjem v Franciji (lilija) in Angliji (vrtnica).[81][82]
Rodovnik Barberinijev v 16. in 17. stoletju; vsakokratni dediči so označeni z rdeče pobarvanim pravokotnikom.
| Carlo Barberini (born 1488) | Cassandra del Branca | Antonio Barberini (born 1494) | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Francesco Barberini | Antonio Barberini | Camilla Barbadori | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Carlo Barberini | Costanza Magalotti | Alessandro Barberini | Niccolo Barberini | Papež Urban VIII. | Antonio Marcello Barberini | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Francesco Barberini (senior) | Camilla Barberini | Maria Barberini | Taddeo Barberini | Anna Colonna | Clarice Barberini | Antonio Barberini | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Francesco I d'Este | Lucrezia Barberini | Carlo Barberini | Maffeo Barberini | Olimpia Giustiniani (Pamphili) | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Rinaldo d'Este | Costanza Barberini | Camilla Barberini | Francesco Barberini (junior) | Urbano Barberini (1664–1722) | Taddeo Barberini | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
