Tajmir (polotok)

Tajmirski polotok (rusko Таймырский полуостров, latinizirano: Tajmirskij poluostrov) je polotok na skrajnem severu Rusije, v Sibirskem federalnem okrožju, ki je najsevernejši del kopnega Evrazije. Upravno je del Krasnojarskega okraja.

Tajmirski polotok

Таймырский полуостров
Lokacija polotoka Tajmir
Geografija
Lega	Skrajni sever
Koordinati	74°N 98°E
Sosednja vodna telesa	Karsko morje morje Laptevov
Površina	400.000 km2
Dolžina	1.050 km
Širina	520 km
Najvišja nadm. višina	1.125 m
Uprava
Rusija
Federalni subjekt	Krasnojarski okraj

Geografija

Moškatno govedo, arktični sesalec iz družine votlorogov, uspešno ponovno naseljen na Tajmirski polotok leta 1975

Tajmirski polotok leži med Jenisejskim zalivom Karskega morja in zalivom Hatanga morja Laptevov.

Na obsežnem polotoku Tajmir ležita jezero Tajmir in gorovje Birranga.

Rt Čeljuskin, najsevernejša točka Evrazijske celine leži na severne koncu polotoka Tajmir.

Prebivalstvo

Na polotoku Tajmir živijo tudi Nenecki ljudje, znani tudi kot Samojedi, ki so avtohtono prebivalstvo arktičnega severa Rusije.

Ngasanski ljudje so samojedski ljudje, ki poseljujejo centralno Sibirijo, vključno s polotokom Tajmir. V Ruski federaciji so prepoznani kot eno od avtohtonih ljudstev Ruskega Severa. Večina živi v naseljih Ust-Avam, Volačanka in Novaja, manjše populacije pa so tudi v Dudinki in Norilsku.^[1] Izolirana lokacija Nganasankih ljudi je omogočila šamanske prakse celo v 20. stoletju.^[2]

Gospodarstvo

GMK Norilskij Nikelj koplje na območju polotoka nikljevo rudo, ki jo topi v Norilsku. Nato prevažajo koncentrat nikljeve rude in druge produkte družbe po kratki železnici do pristanišča Dudinka na Jeniseju, od koder jih z ladjo prevažajo v Murmansk in druga pristanišča.

Ekologija

Na polotoku je živelo zadnje znano moškatno govedo, živeče v naravi, izven Severne Amerike, ki je izumrlo okrog 2000 let nazaj.^[3] Leta 1975 so ga ponovno uspešno naselili.^[4] Populacija je zrasla na 2500 živali leta 2002 in 6500 leta 2010.^[5]

Sklici

1. Ziker
2. Hoppál 2005
3. BioMed Central (6. oktober 2005). »Muskox Suffered Loss Of Genetic Diversity At Pleistocene/Holocene Transition« – prek Science Daily.
4. »Greenland Muskox«. Bovids. Safari Club International. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007.
5. Dr. Taras Sipko. »Reintroduction of Musk Ox in the Northern Russia«. Large Herbivore Network. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. septembra 2015.