From Wikipedia, the free encyclopedia
Elizabeta Ogrska, svetnica, tretjerednica in dobrodelnica, * 7. julij 1207, Sárospatak, Ogrska (danes Madžarska) ali Pozsony, Ogrska (danes Bratislava, Slovaška); † 17. november 1231, Marburg, Turingija, Sveto rimsko cesarstvo (danes: Hessen, Nemčija).
Sveta Elizabeta Ogrska | |
|---|---|
 | |
| vdova in tretjerednica | |
| Rojstvo | 7. julij 1207 Sárospatak, Bratislava[1] |
| Smrt | 17. november 1231 (24 let) Marburg |
| Čaščenje | Anglikanska cerkev Luteranci Rimskokatoliška cerkev |
| Beatifikacija | predtridentinsko obdobje |
| Kanonizacija | 28. maj 1235, Perugia, Italija, razglašalec Papež Gregor IX. |
| Romarsko središče | Elizabetina cerkev Marburg, Slovenj Gradec |
| God | 17. november |
| Atributi | vrtnice, krona, košara s kruhom, vrč z vodo |
| Zavetnik | bolnice, bolniške sestre, peki, begunci, brezdomci, reveži, kneginje, vdove, tretjeredniki, Karitas. |
.jpg)
Elizabeta Ogrska, mejna grofica ali kneginja Turingijska, se je rodila 7. julija 1207 na Ogrskem očetu kralju Andreju II. in materi Gertrudi Andeški.[2] Starši so mali princesi oskrbeli krščansko vzgojo. Zelo rada je molila in bilo ji je v veliko veselje, če je mogla kaj podariti revežem. Nekega dne jo je pri ogrskemu kralju zaprosil za svojega sina mejni grof Herman Turingijski, da bi jo vzgajali na knežjem dvoru za bodočo ženo njegovemu sinu.[3]
Komaj štiriletno so jo torej 1211 zaročili s turingijskim mejnim grofom Ludvikom IV. in odtlej je živela na gradu Wartburg v Turingiji. Poročila se je leta 1221, ko ji je bilo štirinajst let. Že naslednje leto je rodila prvega otroka, sina Hermana, dve leti kasneje hčerko Zofijo, tri leta za njo pa še hčerko Gertrudo. Ta se je rodila po očetovi smrti.
Mož Ludvik je namreč poleti 1227 odpotoval v Italijo, da bi se na strani cesarja Friderika II. udeležil načrtovane križarske vojske; še preden se naj bi vkrcal na ladjo za Palestino, je zbolel za nalezljivo boleznijo in umrl istega leta v Otrantu. Ko je Elizabeta za to zvedela, je strta od bolečine glasno jokala: »Moj Bog! Zame je konec sveta; svet mi ne pomeni ničesar več!« Šele po nekaj tednih se je malo potolažila. Prišla pa je nova preizkušnja: sorodniki so se začeli do nje vesti tako osorno, da je raje zapustila grad Wartburg in se iskala zavetja v vasici Eisenach, kjer se je nihče ni upal sprejeti na stanovanje. Končno se je vselila s tremi otročički v svinjak; mislila je na Jezusa, ki se je tudi rodil v hlevu. Vsakdanji kruh zase in za otroke si je morala preskrbeti s trdim delom – vendar ni obupavala, ampak hodila vsak dan zgodaj zjutraj k maši.
Razmere so se popravile, ko so se vrnili soborci pokojnega moža in prisilili sorodnike, da so ji odstopili njen delež. Vrnila se je nazaj; vendar je spomladi 1228 svojevoljno zopet zapustila grad; preselila se je v Marburg v Hessenu. Otroke je dala v oskrbo, sama pa se je popolnoma posvetila bolnikom in revežem.[4]
Živela je zelo skromno kot tretjerednica. Na Veliki petek se je z rokami na oltarju frančiškanske cerkve v Marburgu odpovedala vsemu posvetnemu blišču. Z veliko vnemo se je posvečala delom usmiljenja. V Marburgu je z lastnimi sredstvi dala zgraditi bolnišnico, kjer je zbrala najrevnejše bolnike ter jim potrpežljivo stregla. Njen spovednik Konrad iz Marburga, ki je napisal njen prvi življenjepis, jo slavi kot tolažnico ubogih in okrepčevalko lačnih. V njem med drugim piše:
»Kljub njenim številnim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že vse, kar so mislili, da ima, last revežev.« [5]
Umrla je, stara komaj 24 let, 17. novembra 1231. Na njenem grobu naj bi se že naslednji dan po pogrebu začeli goditi čudeži, zato jo je papež Gregor IX. 28. maja 1235 razglasil za svetnico, kar je doživel na veliko radost tudi njen oče Andrej II. Ogrski, ki je umrl še isto leto.
Njen god je po novem na dan njene smrti 17. novembra. Do leta 1969 pa je bil njen god 19. novembra. Na Madžarskem, v Vojvodini in ponekod drugod so se zaradi izročila vrnili k staremu datumu.
Sveto Elizabeto prestavljajo z vrtnicami v košari ali predpasniku v zvezi z legendo o vrtnicah; na glavi ima krono, ker je bila kraljevska hči; nosi košaro s kruhom ali vrč z vodo – to pomeni njeno dobrodelno dejavnost: nasičevala je lačne in napajala žejne. Predstavljajo jo tudi s palmo, ki je znamenje zmage nad vabami tega sveta.
Za svojo zavetnico so si jo izbrale dobrodelne ustanove, med njimi tudi Karitas, bolnice, bolniške sestre, peki, begunci, brezdomci, reveži in berači, kneginje, vdove, tretjeredniki.
Legenda o vrtnicah ima več različic. Včasih se sreča s tastom, drugič z očetom ali kasneje z možem.
V Tihanyskem kodeksu beremo:
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
