Receptor CCR5

Receptor CCR5 (angl. C-C chemokine receptor type 5 = C–C kemokinski receptor tipa 5) je človeški beljakovinski receptor, ki ga kodira gen CCR5. Je intregralna membranska beljakovina in spada v družino betakemokinskih receptorjev.^[1][2] Receptor CCR5 ima vlogo receptorja za kemokine ter nekatere viruse.^[3]

Gen CCR5 se nahaja na kratkem kraku p na poziciji 21 kromosoma 3. Pri majhnem deležu populacije se pojavlja dedna mutacija delta 32, ki se kaže kot delna delecija gena CCR5 (del zapisa manjka). Homozigotni nosilci te mutacije so odporni proti okužbi z M-tropnimi sevi virusa HIV-1. M-tropni sevi namreč uporabljajo za vstop v celice Th prav receptor CCR5 in pri omenjeni mutaciji človeške celice ne izražajo tega receptorja.^{[4] [5]}

Vloga

Receptor CCR5 je s proteinom G sklopljeni receptor.^[1] Izraža se na celicah T, makrofagih, dendritičnih celicah in celicah mikroglije. Verjetno ima vlogo pri vnetnih odzivih na okužbe, vendar njegova natančna funkcija v normalnem imunskem sistemu ni pojasnjena. Naravni kemokinski ligandi za receptor CCR5 so RANTES (kemotaktična citokinska beljakovina, znana tudi kot CCL5) ter makrofagni vnetni beljakovini 1α and 1β (znani tudi kot CCL3 inCCL4).

HIV

Pritrditev virusa HIV na celico T pomagalko, ki na svoji površini izraža CD4: 1) Virusni ovojnični glikoprotein gp120 se pritrdi na CD4. 2) Receptor na variabilni zanki se veže na koreceptor, CCR5 ali CXCR4. 3) Virus vstopi v celico.

Virus HIV-1 uporablja kot svoj koreceptor pri vstopu v tarčne celice predvsem dva receptorja CCR5 ali CXCR4, odvisno od seva. Receptor CCR5 je fiziološko najpomembnejši pri večini okužb z virusom HIV. Naravni ligandi zanj (RANTES, MIP-1β in MIP-1α) v in vitro razmerah zavirajo okužbo z virusom HIV-1. Pri posameznikih, okuženih z virusom HIV, v času zgodnje okužbe izolirajo predvsem viruse, ki za vstop v celice uporabljajo receptor CCR5.^[6] Okoli polovica okuženih bolnikov pa ima v svojem organizmu ves čas okužbe le viruse, ki za vstop v celice uporabljajo CCR5.

Na tem dejstvu temeljijo nova protivirusna zdravila (večina njih je še v fazi preskušanja), imenovana zaviralci vstopa. Le-ti namreč zavirajo interakcijo med receptorjem CCR5 in virusom HIV-a. Med temi zdravili so na primer PRO140 (Progenics), vikrivirok (Schering Plough), aplavirok (GW-873140) (GlaxoSmithKline) in maravirok (UK-427857) (Pfizer). Največjo težavo pri teh zdravilih predstavlja dejstvo, da je receptor CCR5 sicer najpomembnejši koreceptor za virus HIV, vendar ni edini.^[7]

Sklici

1. »Genetics Home Reference«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. septembra 2009. Pridobljeno 29. januarja 2011.
2. Samson M; Labbe O; Mollereau C; Vassart G; Parmentier M (1996). »Molecular cloning and functional expression of a new human CC-chemokine receptor gene«. Biochemistry. 35 (11): 3362–3367. doi:10.1021/bi952950g. PMID 8639485.
3. V. Berce, U. Potočnik, K. Repnik: Povezava nekaterih polimorfizmov v genih za IL4, NOD2 in CCR5 z astmo pri otrocih, Zdrav Vestn 2008; 77: 585–589.
4. Samson M; Libert F; Doranz BJ; Rucker J; Liesnard C; in sod. (1996). »Resistance to HIV-1 infection in caucasian individuals bearing mutant alleles of the CCR-5 chemokine receptor gene«. Nature. 382 (6593): 722–5. doi:10.1038/382722a0. PMID 8751444.
5. Coakley, E.; Petropoulos, C.J.; Whitcomb, J.M. (2005). »Assessing chemokine co-receptor usage in HIV«. Curr. Opin. Infect. Dis. 18 (1): 9–15. doi:10.1097/00001432-200502000-00003. PMID 15647694.
6. Anderson J; Akkina R (2007). »Complete Knockdown of CCR5 by lentiviral vector-expressed siRNAs and protection of transgenic macrophages against HIV-1 infection«. Gene Therapy. 14 (14): 1287–1297. doi:10.1038/sj.gt.3302958. PMID 17597795.
7. aidsmap.com | Maraviroc