From Wikipedia, the free encyclopedia
Rastislav ali Rostislav, znan tudi kot sv. Rastislav, (latinsko Rastiz, grško Ῥασισθλάβος / Rasistlábos)[1] je bil drugi znani vladar Moravske, ki je vladal od leta 846 do 870,[2][3] * okoli 820, Velikomoravska, † 870, Regensburg, Vzhodna Frankovska.
| Rastislav | |
|---|---|
 Rastislav kot svetnik na sodobni ikoni | |
| Velikomoravski knez | |
| Vladanje | 846–870 |
| Predhodnik | Mojmir I. |
| Naslednik | Svetopolk I. |
| Rojstvo | cca. 820 Velikomoravska |
| Smrt | 870 Regensburg, Vzhodna Francija |
| Rodbina | Mojmirji |
Svojo vladavino je začel kot vazal Ludvika Nemškega, kralja Vzhodne Frankovske in utrdil svojo oblast do te mere, da je po letu 855 odbil vrsto napadov Frankov.[4] Na njegovo pobudo sta brata Ciril in Metod, ki ju je leta 863 na Moravsko poslal bizantinski cesar Mihael III., prevedla najpomembnejše krščanske liturgične knjige v slovanščino.[5] Rastislava je s prestola vrgel njegov nečak Svetopolk I. Moravski in ga izročil Frankom.[6] Vzhodna pravoslavna cerkev ga je leta 1994 razglasila za svetnika.
Po pisanju v Fuldskih letopisih je bil Rastislav nečak Mojmirja I., prvega znanega vladarja Moravske.[7][8] Rastislavova kariera pred letom 846 ni znana,[op 1] vendar je možno, da je kot talec za svojega strica služil na dvoru Ludvika Nemškega.[7] Ludvik je leta 846 vdrl na Moravsko, odvzel Mojmirju I. prestol in postavil Rastislava za novega moravskega kneza.[10] Zdi se, da je bil ob prihodu na prestol že krščen, nedvomno pa je bil krščen leta 846 kot del pogojev za podporo vzhodnofrankovskega kralja.[10][11]
V prvih osmih letih Rastislavovega vladanja ni nobenega poročila o uporu na Moravskem, kar kaže, da je ostal zvest vazal Ludvika Nemškega.[7] Zdi se, da je v tem obdobju pridobil nova ozemlja na vzhodu in vzpostavil mejo s Prvim bolgarskim cesarstvom.[12] Po pisanju Sanbertinskih letopisov je zahodnofrankovski kralj Karel Plešasti leta 853 podkupil Bolgare, da so se povezali s Slovani, očitno Moravci, in skupaj napadli kraljestvo Ludvika Nemškega.[13]
Med bolgarsko-moravskim napadom je Ludvik Nemški odstavil prefekta Vzhodne marke Ratboda, ki se je kmalu zatem povezal z Rastislavom.[13][14] Rastislavovo zavezništvo z Bolgari kaže, da se je v tem času počutil dovolj močnega, da se je uprl frankovski nadoblasti.[15]
Leta 855 je vzhodnofrankovski kralj zbral veliko vojsko za napad na Moravsko.[16][17] Njegova vojska se je ustavila pred obzidjem ene od Rastislavovih utrdb, morda Mikulčic, zdaj na Češkem, za katero se zdi, da je bila nekaj let pred tem obnovljena.[18] Ker kralj ni bil pripravljen na dolgotrajno obleganje, se je umaknil.[19] Med umikom je njegova vojska premagala veliko moravsko vojsko, ki je napadla njegov tabor.[19] Rastislavova vojska je kljub temu zasledovala Franke in izropala številne njihove posesti ob Donavi.[20]
Leta 856 je Ludvik Nemški predal poveljstvo nad jugovzhodnimi mejami svojega kraljestva svojemu sinu Karlmanu z nalogo, da ima Moravce pod nadzorom.[21] Po pisanju v Fuldskih letopisih je Karlman leta 858 vodil nov pohod proti Rastislavu, vendar je tudi ta spodletel.[21] Karlman je nato celo sklenil zavezništvo z Rastislavom proti svojemu očetu.[22]
Pribina, slovanski knez Spodnje Panonije, je leta 861 padel v bitki z Moravci, kar kaže, da je Karlman Rastislavu prepustil tudi to ozemlje.[23][24] Kot odgovor na dolgotrajen upor svojega sina in Rastislava se je Ludvik Nemški začel pogajati o zavezništvu z Borisom I. Bolgarskim.[25] Kralj se je navidezno odpravil na nov pohod proti Rastislavu in se v zadnjem trenutku obrnil proti Karlmanu, ki ni imel druge izbire, kot da se preda.[25]
Rastislav je poskušal omejiti dejavnosti frankovskih misijonarjev v svojem kraljestvu.[14] V ta namen se je okoli leta 862 obrnil najprej na Rim.[26] Ker v Rimu ni bil uspešen, se je obrnl na Carigrad[26] in prosil za učitelje, ki bi Moravce izobraževali za duhovnike.[26] Njegovi poslanci so poudarili, da bi učitelji morali znati poučevati v slovanskem jeziku.[27]
Rastislavova prošnja je bila uslišana. Leta 863 sta na Moravsko prišla brata Konstantin in Metod, ki sta se naučila slovanskega narečja, ki so ga govorili v okolici Soluna v Grčiji.[14][28] S seboj sta pripeljala nekaj svojih učencev. Poučevala in maševala sta v slovanskem jeziku. Konstantin je celo ustvaril pisavo glagolico, prirejeno za slovanski jezik.[26] Frankovska duhovščina je kmalu spoznala, da dejavnosti obeh bizantinskih bratov predstavljajo grožnjo njihovemu vplivu.[29] Ker so bizantinski misijonarji uživali Rastislavovo zaščito, je Ludvik Nemški poslal konstanškega škofa Salomona v Rim, kjer je opisal, kako se je škofija Passau »razdrobila in propadla zaradi prebega Moravcev«.[30]
Ludvik Nemški je načrtoval velik pohod proti Rastislavu in računal na podporo carja Borisa I. Bolgarskega.[31] Bolgarski car se je v zadnjem trenutku umaknil, Ludvikov pohod pa je bil kljub temu uspešen.[32] Ludvik je avgusta 864 vdrl na Moravsko in prečkal Donavo, da bi osvojil civitas Dowina, verjetno grad Devín pri Bratislavi na Slovaškem.[33][34] Kralj je očitno presenetil Rastislava in ga ujel v trdnjavo.[34] Ker se Rastislav ni mogel upreti frankovskemu obleganju, se je predal, predal številne visoke talce in kralju znova prisegel zvestobo.[34]
Kraljev pohod ni pomenil Rastislavove podreditve.[35] Po pisanju v Sanbertinskih letopisih je Ludvik leta 865 ponovno poslal svoje čete proti »Vendom« (Slovanom), Fuldski letopisi pa poročajo, da je bil isto leto pred kralja poklican Werner, grof v Zgornji Panoniji, obtožen zarote z Rastislavom.[36][37]
Konec leta 866 sta Konstantin in Metod odpotovala z Moravske v Benetke, kjer so ju papeževi odposlanci prepričali, naj odideta v Rim.[38] V Rimu je papež Hadrijan II. odobril njune slovanske prevode Svetega pisma. Njune slovanske učence je posvetil v duhovnike in jim celo dovolil peti slovansko bogoslužje v rimskih cerkvah.[39][40]
V začetku leta 868 se je Ludvikov sin Karlman Bavarski dvakrat uspešno spopadel z Rastislavom in se vrnil domov s plenom.[41] Avgusta je nameraval ponovno vdreti na Moravsko kralj Ludvik, vendar je nenadoma zbolel.[41] Pohod je zato vodil Ludvikov najmlajši sin Karel Debeli, požgal vse Rastislavove utrdbe, zaplenil zaklade in premagal vse, ki so mu prišli nasproti.[42] Po pisanju Fuldskih letopisov je nečaku Svetopolku prepustil »njegovo mesto« in vladal iz svoje »neopisljive trdnjave«, verjetno v Mikulčicah na Češkem.[41]
Leta 869 se je papež Hadrijan II. odločil oživiti nadškofijo v Iliriku. Metoda je posvetil nadškofa v Sirmiju (Sremska Mitrovica, Srbija) in papeškega legata vseh Slovanov na ozemljih, ki so jim vladali Rastislav, Svetopolk in Pribinov sin Kocelj.[29][43]
Svetopolk se je medtem brez Rastislavove vednosti pogajal s Karlmanom in sprejel Karlmanovo nadoblast nad njim osebno in njegovim kraljestvom.[44] Nečakova izdaje je Rastislava tako razbesnela, da je sklenil na banketu Svetopolka zadavili.[45] Slednji je bil na to opozorjen in se je banketu izognil z izgovorom, da gre na lov.[45] Rastislav se je s svojimi vojaki odpravil na lov za nečakom, vendar ga je Svetopolk ujel in ga v okovih poslal Karlmanu.[46]
Rastislava so zastraženega poslali v Regensburg, Karlman pa je napadel Rastislavovo kraljestvo in osvojil vse njegove trdnjave.[47] Rastislava so obsodili na smrt zaradi izdaje, vendar mu je kralj kazen spremenil v oslepitev in zapor.[48] Rastislav je v ječi umrl.[49]
Leta 1994 je češkoslovaška pravoslavna cerkev v Prešovu razglasila Rastislava za svetnika.[50]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
