Radiata

Radiata je takson, ki so ga nekoč uporabljali za klasifikacijo živali z radialno simetričnim (zvezdasto somernim) telesom. Danes se v taksonomiji Radiata ne uporablja več, ker je bilo ugotovljeno, da v skladu z moderno filogenijo pripadajoče živali ne tvorijo naravne, monofiletske skupine ali klada. Podobnosti, na podlagi katerih so nekdanji prirodoslovci in biologi uvrščali živali v takson Radiata, se v sodobni znanosti obravnavajo predvsem kot posledica konvergentne evolucije, delež pa naj bi k tovrstni klasifikaciji pripomogle tudi raziskovalne napake. Zaradi omenjenega se dandanes Radiata uporablja le še pri obravnavanju zgodovine taksonomije.^[2][3][4]

Radiata Fosilni razpon: ediakarij – recentno PreЄ Є O S D C P T J K Pg N
Louis Agassiz leta 1870. Na tabli za njim so narisane živali, ki naj bi spadale v takson Radiata.
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali) Podkraljestvo: Eumetazoa (pravi mnogoceličarji) (nerangirano) Radiata Cuvier, 1817[1]

Zgodovinski pregled

V začetku 19. stoletja je francoski naravoslovec Georges Cuvier rebrače (Ctenophora) in ožigalkarje (Cnidaria) združil v skupino Radiata, ki jo je poimenoval zoophytes (slovensko zoofiti).^[1] Kasneje, v 20. stoletju (1983), se je z radialno simetričnimi živalmi ponovno ukvarjal angleški profesor evolucijske biologije, ki je vnovič opredelil takson Radiata in mu pripisal taksonomsko kategorijo podkraljestva. V Radiata je uvrstil rebrače, ožigalkarje in skupini Myxozoa ter Placozoa.^[5] V svojem delu Pet kraljestev (Five kingdoms), ki se je posvečalo tudi taksonomiji živali, sta biologinji Lynn Margulis in Karlene V. Schwartz v Radiata postavili zgolj rebrače in ožigalkarje.^[6] Precej podoben je takson Coelenterata, ki je bil nekoč pogosto v uporabi, in v katerega so prav tako spadale zgolj rebrače ter ožigalkarji.^[7][8]

V spodnji tabeli je zgodovinski pregled obravnave taksona Radiata.

Avtor	Delo	Letnica	Ime skupine	Vključeni taksoni	Taksonomska kategorija
Cuvier	Le Règne Animal[1] (Kraljestvo živali)	1817	Zoophytes (zoofiti), v angleških prevodih tudi Radiata	Échinodermes (iglokožci), Intestinaux (parazitski črvi), Acalèphes (Ctenophora ali rebrače), Polypes (Cnidaria ali ožigalkarji), Infusoires (raznoliki enocelični organizmi, kot so denimo praživali in evglenofiti)	Embranchement ali veja (taksonomska kategorija, podobna deblu, ki si jo je zamislil Cuvier). Zoofiti naj bi po Cuvierju predstavljali eno izmed štirih vej živali.
Cavalier-Smith	"A 6-kingdom classification and a unified phylogeny"[5] (Klasifikacija šestih kraljestev in enotna filogenija)	1983	Radiata	Myxozoa, Placozoa, Cnidaria (ožigalkarji), Ctenophora (rebrače)	Podkraljestvo
Margulis, Schwartz	Five Kingdoms[6] (Pet kraljestev)	1988	Radiata	Cnidaria (ožigalkarji), Ctenophora (rebrače)	Podkraljestvo
Philippe in sodelavci	"Phylogenomics Revives Traditional Views on Deep Animal Relationships"[7] (Filogenomika obuja tradicionalne poglede na odnose med živalmi)	2009	Coelenterata	Cnidaria (ožigalkarji), Ctenophora (rebrače)	Klad (predlagano)

Problematika

Prikaz raznolikosti živali, ki so jih uvrščali v Radiata.

Med najbolje poznane določevalne znake, ki so specifične živali opredeljevali kot pripadnike skupine Radiata, spada radialna simetrija, ki pa ima svoje omejitve. Problem se je pojavil predvsem pri iglokožcih (Echinodermata), ki kot odrasle živali izkazujejo dobro vidno radialno simetrijo, medtem ko so njihove ličinke razločno bilateralno simetrične (dvobočno somerne).^[9] Predvideva se, da naj bi se radialna simetrija pri odraslih iglokožcih pojavila drugotno^[3], zaradi česar se jih običajno uvršča v takson Bilateria, kamor spadajo tudi druge bilateralno simetrične živali. Določene značilnosti bilateralne simetrije kažejo rebrače, ki naj bi imele tako imenovano biradialno simetrijo, ki jo definirajo morfološke značilnosti tako radialne kot tudi bilateralne simetrije. Biradialne organizme je namreč mogoče na enake dele razdeliti zgolj s pomočjo dveh simetrijskih linij, medtem ko so radialni organizmi sestavljeni iz veliko enakih enot, ki jih ustvari več simetrijskih linij.^[9][10][11]

Tudi med ožigalkarji najdemo nekatere izjeme, ki ne izkazujejo značilne zvezdaste somernosti. Takšni so na primer nekateri koralnjaki (Anthozoa), katerih telo je karakteristično dvobočno somerno.^[12][13] Predlagano je bilo, da naj bi se bilateralna simetrija razvila pred razvejitvijo veje ožigalkarjev in pripadnikov Bilateria. Tako naj bi bila med ožigalkarji prvotno razširjena dvobočna somernost, medtem ko naj bi zvezdasto somerni ožigalkarji to lastnost pridobili drugotno.^[13]

Glej tudi

• simetrija (biologija)

Sklici

1. Cuvier, Georges (1817). Le Règne Animal Distribué Selon son Organisation, pour Servir de Base à l'Histoire Naturelle des Animaux et d'Introduction à l'Anatomie Comparée. Paris: Déterville.
2. Hadzi, J. (1963). The Evolution of the Metazoa. New York, NY, USA: The Macmillan Company. str. 56–57. ISBN 0080100791.
3. Hickman, Cleveland P., Jr.; Eisenhour, David J.; Larson, Allan; Anson, Helen l' (2017). Integrated principles of zoology (17. international student izd.). New York, NY. ISBN 1-259-25349-X. OCLC 946605601.
4. »RADIATA«. comenius.susqu.edu. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. julija 2021. Pridobljeno 6. aprila 2021.
5. Cavalier-Smith, Thomas (1983). A 6-kingdom classification and a unified phylogeny. in Endocytobiology II. Walter De Gruyter. str. 1027–1034. ISBN 3110086603.
6. Margulis, Lynn (1988). Five Kingdoms: An illustrated Guide to the Phyla of Life on Earth. New York: W. H. Freeman. ISBN 0716730278.
7. Philippe, Hervé; Derelle, Romain; Lopez, Philippe; Pick, Kerstin; Borchiellini, Carole; Boury-Esnault, Nicole; Vacelet, Jean; Renard, Emmanuelle; Houliston, Evelyn; Quéinnec, Eric; Da Silva, Corinne; Wincker, Patrick; Le Guyader, Hervé; Leys, Sally; Jackson, Daniel J.; Schreiber, Fabian; Erpenbeck, Dirk; Morgenstern, Burkhard; Wörheide, Gert; Manuel, Michaël (april 2009). »Phylogenomics Revives Traditional Views on Deep Animal Relationships«. Current Biology. 19 (8): 706–712. doi:10.1016/j.cub.2009.02.052. PMID 19345102. S2CID 15282843.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
8. Dunn, Casey W.; Leys, Sally P.; Haddock, Steven H.D. (Maj 2015). »The hidden biology of sponges and ctenophores«. Trends in Ecology & Evolution. 30 (5): 282–291. doi:10.1016/j.tree.2015.03.003. PMID 25840473.
9. Martindale, Mark; Finnerty, J.R.; Henry, J.Q. (september 2002). »The Radiata and the evolutionary origins of the bilaterian body plan«. Molecular Phylogenetics and Evolution. 24 (3): 358–365. doi:10.1016/s1055-7903(02)00208-7. PMID 12220977.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
10. MARTINDALE, MARK Q.; HENRY, JONATHAN Q (september 1998). »The Development of Radial and Biradial Symmetry: The Evolution of Bilaterality«. American Zoologist. Zv. 38, št. 4. str. 672–684. doi:10.1093/icb/38.4.672. ISSN 0003-1569.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
11. »Symmetry in Animals: Types of Symmetry, Bilateria and Radiata | Study&Score«. www.studyandscore.com. Pridobljeno 6. aprila 2021.
12. Finnerty, John R. (2003). »The origins of axial patterning in the metazoa: how old is bilateral symmetry?«. The International Journal of Developmental Biology. Zv. 47, št. 7–8. str. 523–529. ISSN 0214-6282. PMID 14756328.
13. Finnerty, J.R.; Pang, K.; Burton, P.; Paulson, D.; Martindale, M.Q. (28. maj 2004). »Origins of bilateral symmetry: Hox and dpp expression in a sea anemone«. Science. 304 (5675): 1335–1337. Bibcode:2004Sci...304.1335F. doi:10.1126/science.1091946. PMID 15131263. S2CID 21555976.

Zunanje povezave