Prekop Laba-Lübeck

Prekop Laba-Lübeck (znan tudi pod imenom prekop Laba-Trave) je umetna plovna pot v vzhodnem Schleswig-Holsteinu v Nemčiji. Povezuje reki Laba in Trave in ustvarja celinsko vodno pot ter se izlije iz Severnega morja v Baltsko morje. Prekop ima sedem zapornic in je dolg 64 km med mestoma Lübeck na severu in Lauenburg na jugu z jezeroma Mölln ^[1]. Sodobni prekop je bil zgrajen leta 1890, da bi nadomestil prekop Stecknitz, srednjevešk vodotok, ki je povezoval isti dve reki. ^[2]

Prekop Laba–Lübeck
Prekop v vzhodnem Schleswig-Holsteinu
Koordinati	8°59′50.1″N 10°40′0″E
Specifikacije
Dolžina	64 km
Zapornice	7
Zgodovina
Začetek gradnje	1895
Datum izgradnje	1900 (1900)
Geografija
Začetna točka	Lauenburg (Laba)
Končna točka	Lübeck (Trave)

Predhodni prekop

Starejši prekop Stecknitz je najprej povezal Lauenburg in Lübeck na stari poti soli, tako da je povezal drobne reke Stecknitz (pritok Trave) in Delvenau (pritok Labe). Prekop Stecknitz, zgrajen med letoma 1391 in 1398, je bil prvi evropski prekop in ena prvih umetnih plovnih poti v Evropi. ^[3]

Zgodovina

Cesarski nemški torpedni čoln SMS S65 je prvi prečkal prekop Laba–Lübeck kot vojna ladja leta 1903

Po nemški združitvi v poznem 19. stoletju je prišlo do eksplozije gradnje prekopov v novem nemškem cesarstvu ^[4]. Prekop Stecknitz je bil že stoletja v uporabi, novejša plovila pa so zahtevala globlje in širše kanale, moderni inženiring pa je ponujal možnost obnove in širitve častitljive plovne poti. Leta 1893 je nemška vlada zaprla prekop Stecknitz za promet z baržami, leta 1895 pa se je začela gradnja na razširjenem in bolj ravnem toku, ki vključuje nekatere dele starega prekopa. ^[5][6] Novi prekop Laba-Lübeck je odprl nemški cesar Viljem II. in promet je stekel leta 1900. ^[7] Danes nadaljuje z znatnim tovornim prometom in nudi razkošno pot za plovila za prosti čas.

Tehnologja

Barža naložena z lesom v zapornicah prekopa Lana–Lübeck

Prekop poteka skozi dve zapornici, ki se dvigneta od Labe do najvišje točke prekopa in pet zapornic, ki se spuščata od najvišje točke do Trave. Vsaka zapornica je bila zgrajena z notranjo dolžino 80 metrov in notranjo širino 12 metrov. ^[8]

Sklici

1. »Elbe–Trave Canal«. Great Soviet Encyclopedia (3. izd.). 1979. Pridobljeno 4. oktobra 2016.
2. Clarke, Michael. »Elbe–Lübeck Canal«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 26. septembra 2016.
3. Zumerchik, John; Danver, Steven Laurence (2010). Seas and Waterways of the World: An Encyclopedia of History, Uses, and Issues. Zv. 1. ABC-CLIO. str. 118, 121. ISBN 9781851097111. Pridobljeno 27. maja 2016.
4. Pohl, R. »History of Hydraulic Engineering« (PDF). Dresden University of Technology. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 12. januarja 2017. Pridobljeno 17. oktobra 2016.
5. Clarke, Michael. »Stecknitz Canal«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 27. maja 2016.
6. »Inland Navigation in Germany«. The Geographical Journal. Royal Geographical Society. 5: 379. 1895. Pridobljeno 28. septembra 2016.
7. »ELBE-TRAVE CANAL OPENED.; Kaiser Makes a Speech -- Description of the Undertaking«. The New York Times. 17. junij 1900. Pridobljeno 4. oktobra 2016.
8. »The new Lauenburg lock on the Elbe-Luebeck Canal (ELC) at km 60.15« (PDF). Wasserstraßen- und Schifffahrtsamt Lauenburg. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 12. januarja 2017. Pridobljeno 10. oktobra 2016.

Zunanje povezave