Pelikani

Pelikani (znanstveno ime Pelecanidae) so družina velikih vodnih ptic iz reda močvirnikov. Zanje je značilen dolg kljun in velika kožna golša pod njim, ki se uporablja za lovljenje plena in odvajanje vode iz zagrabljene vsebine pred požiranjem. Imajo pretežno bledo operjenost, izjema so rjavi in ​​perujski pelikani. Kljuni, golša in gola koža obraza pri vseh vrstah postanejo pred paritvenim obdobjem živo obarvane. Osem zdaj živečih vrst združujemo v en sam rod – Pelecanus, ki ima razpršeno globalno razširjenost od tropov do zmernega pasu, čeprav jih ni v notranjosti Južne Amerike in polarnih predelov ter odprtega oceana.

Pelikani
rožnati pelikan v letu
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali) Deblo: Chordata (strunarji) Razred: Aves (ptiči) Red: Pelecaniformes (močvirniki) Družina: Pelecanidae Rafinesque, 1815 Rod: Pelecanus Linnaeus, 1758

Tradicionalno so jih uvrščali v isti red z burnicami, kormorani, tropiki, zdaj pa velja, da so najbližje sorodni afriškim čevljekljunom in hamerkopom in z njimi ter s čapljami in ibisi tvorijo red močvirnikov. Fosilni dokazi o pelikanih segajo vsaj 30 milijonov let nazaj v obliki ostanka kljuna, ki je zelo podoben sodobnim vrstam, pridobljenega iz oligocenskih plasti v Franciji. ^[1] Mnogi menijo, da so se razvili v starem svetu in se razširili v Ameriko, kar se odraža tudi v odnosih znotraj rodu, ko se osem vrst lahko razdeli na linije starega in novega sveta.^[2]

Pelikani so pogosti v celinskih in obalnih vodah, kjer se pretežno hranijo z ribami, ki jih lovijo na vodni gladini ali v njeni bližini. So družabne ptice, potujejo v jatah, lovijo v skupinah in valijo posamično. Štiri belo operjene vrste običajno gnezdijo na tleh, štiri rjave ali sivo operjene pa gnezdijo predvsem drevesih.^[3]Odnosi med pelikani in ljudmi so bili pogosto konfliktni. Ptice so bile preganjane, ker naj bi škodovale komercialnemu in rekreacijskemu ribolovu.^[4]

Njihove populacije so padle zaradi uničevanja habitatov, motenj in onesnaževanja okolja, tri vrste pa so ogrožene. Imajo tudi dolgo zgodovino kulturnega pomena v mitologiji ter v krščanski in heraldični ikonografiji.

Taksonomija in sistematika

Etmologija

Rod Pelecanus je prvič formalno opisal Carl Linnaeus v svojem mejniku iz leta 1758, v njegovi 10. izdaji Systema Naturae. Izstopajoče značilnosti je opisal kot raven kljun, pritrjeno na konico, linearne nosnice, goli obraz in mrežasta stopala. Ta zgodnja opredelitev je vključevala burnice, kormorane, strmoglavce ter pelikane.^[5] Ime izvira iz starogrške besede pelekan (πελεκάν), ^[6] ki je tudi sama izpeljana iz besede pelekys (πέλεκυς), ki pomeni "sekira". ^[7] V klasičnih časih je bila beseda uporabljena tako za pelikana kot za žolno. ^[8]

Taxonomija

Glavni članek: Sistematiziranje in evolucija.

Družino Pelecanidae je leta 1815 predstavil (kot Pelicanea) francoski polihistor Constantine Samuel Rafinesque.^[9][10] Pelikani so svoje ime dobili od močvirnikov, to je red, ki ima raznoliko taksonomsko zgodovino. Tropični ptiči, ptičarji, kormorani, strmoglavci, sule in frigate, vsi tradicionalni člani reda, so bili od takrat prerazvrščeni: tropični ptiči v svoj red, močvirniki, preostali pa v veslonožci. Namesto njih so čaplje, ibise, žličarke, hamerkop in čevljekljun prenesli v močvirnike. ^[11] Molekularni dokazi kažejo, da čevljekljun in hamerkop tvorijo sestrsko skupino pelikanom,^[12] čeprav obstajajo dvomi o natančnem razmerju med tremi vrstami.^[13]

Evolucijska razmerja bazirana na Kennedy et al. (2013).           P. crispus P. philippensis P. rufescens P. conspicillatus P. onocrotalus     P. occidentalis P. thagus P. erythrorhynchos

Veslonožci Močvirniki Čaplje (Ardeidae) Ibise in žličkarji (Threskiornithidae) Senčar (Scopus umbretta) Čevljekljun (Balaeniceps rex) Pelikani (Pelecanus) Kladogram ki je baziran na Hackett et al. (2008).[11]

Najbližji sorodniki Senčar Čevljekljun

Opis

Pelikani so zelo velike ptice z zelo dolgimi kljuni, za katere je značilen ukrivljen kavelj na koncu zgornje čeljusti in pritrditev velike vrečke iz gularja na spodnjo čeljust.

Viri

1. Louchart, Antoine; Tourment, Nicolas; Carrier, Julie (2011). »The Earliest Known Pelican Reveals 30 Million Years of Evolutionary Stasis in Beak Morphology«. Journal of Ornithology. 150 (1): 15–20. doi:10.1007/s10336-010-0537-5.
2. Kennedy, Martyn; Taylor, Scott A.; Nádvorník, Petr; Spencer, Hamish G. (2013). »The phylogenetic relationships of the extant pelicans inferred from DNA sequence data« (PDF). Molecular Phylogenetics and Evolution. 66 (1): 215–22. doi:10.1016/j.ympev.2012.09.034. PMID 23059726.
3. Nelson, J. Bryan; Schreiber, Elizabeth Anne; Schreiber, Ralph W. (2003). »Pelicans«. V Perrins, Christopher (ur.). Firefly Encyclopedia of Birds. Richmond Hill, Ontario: Firefly Books. str. 78–81. ISBN 1-55297-777-3.
4. Keith, James O. (2005). »An Overview of the American White Pelican«. Waterbirds. 28 (Special Publication 1: The Biology and Conservation of the American White Pelican): 9–17. doi:10.1675/1524-4695(2005)28[9:aootaw]2.0.co;2. JSTOR 4132643.
5. Linnaeus, C. (1758). Systema Naturae per Regna Tria Naturae, Secundum Classes, Ordines, Genera, Species, cum Characteribus, Differentiis, Synonymis, Locis. Tomus I. Editio Decima, Reformata (v latinščini). Holmiae: Laurentii Salvii. str. 132–34. Rostrum edentulum, rectum: apice adunco, unguiculato. Nares lineares. Facies nuda. Pedes digitís omnibus palmatis.
6. Jobling, James A. (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London, United Kingdom: Christopher Helm. str. 296. ISBN 978-1-4081-2501-4.
7. Partridge, Eric (1983). Origins: a Short Etymological Dictionary of Modern English. New York, New York: Greenwich House. str. 479. ISBN 0-517-414252.
8. Simpson, J.; Weiner, E., ur. (1989). »Pelican«. Oxford English Dictionary (2. izd.). Oxford, United Kingdom: Clarendon Press. str. 1299. ISBN 0-19-861186-2.
9. Rafinesque, Constantine Samuel (1815). Analyse de la nature ou, Tableau de l'univers et des corps organisés (v francoščini). Palermo: Self-published. str. 72.
10. Bock, Walter J. (1994). History and Nomenclature of Avian Family-Group Names. Bulletin of the American Museum of Natural History. Zv. Number 222. New York: American Museum of Natural History. str. 131, 252. hdl:2246/830.
11. Hackett, S.J.; Kimball, R.T.; Reddy, S.; Bowie, R.C.K.; Braun, E.L.; Braun, M.J.; Chojnowski, J.L.; Cox, W.A.; Han, K.-L.; Harshman, J.; Huddleston, C.J.; Marks, B.D.; Miglia, K.J.; Moore, W.A.; Sheldon, F.H.; Steadman, D.W.; Witt, C.C.; Yuri, T. (2008). »A Phylogenomic Study of Birds Reveals Their Evolutionary History«. Science. 320 (5884): 1763–68. Bibcode:2008Sci...320.1763H. doi:10.1126/science.1157704. PMID 18583609. S2CID 6472805.
12. Smith, N.D. (2010). Desalle, Robert (ur.). »Phylogenetic Analysis of Pelecaniformes (Aves) Based on Osteological Data: Implications for Waterbird Phylogeny and Fossil Calibration Studies«. PLOS ONE. 5 (10): e13354. Bibcode:2010PLoSO...513354S. doi:10.1371/journal.pone.0013354. PMC 2954798. PMID 20976229.
13. Mayr, G. (2007). »Avian higher-level phylogeny: Well-supported clades and what we can learn from a phylogenetic analysis of 2954 morphological characters«. Journal of Zoological Systematics and Evolutionary Research. 46: 63–72. doi:10.1111/j.1439-0469.2007.00433.x.

Citirani teksti

• Elliott, Andrew (1992). »Family Pelecanidae (Pelicans)«. V del Hoyo, Josep; Elliott, Andrew; Sargatal, Jordi (ur.). Handbook of the Birds of the World, Volume 1: Ostrich to Ducks. Barcelona: Lynx Edicions. str. 290–311. ISBN 978-84-87334-10-8.

Zunanji viri

• Predstavnosti o temi Pelecanus v Wikimedijini zbirki
• Videoposnetki pelikanov na Internetni kolekciji ptic