From Wikipedia, the free encyclopedia
Norbert Elias, nemški sociolog judovskega rodu 20. stoletja, * 22. junij 1897, Vroclav, † 1. avgust 1990, Amsterdam.
 |
 |
Velja za enega največjih sociologov 20. stoletja. Večino svojega življenja je bil zelo prezrt, njegova dela so bila splošno sprejeta šele proti koncu njegovega življenja in predvsem po njegovi smrti. Najbolj znan je po svoji teoriji o procesu civiliziranja. Njegova ambiciozna vizija na področju družbenih ved je obsegala celoten razvoj človeške družbe, vključno z dolgoročno rastjo znanja in znanosti. Njegova dela obsegajo raznolike teme kot so nasilje, šport, staranje in umiranje, čas, delo, umetnost, poezija, utopije in odnosi med spoloma. Mreže neodvisnih ljudi (figuracij) je primerjal s plesom-stalnim strukturiranim tokom. Njegov pristop je postal znan kot "figurativna sociologija" ali bolj splošno - figurativne študije.
Norbert Elias se je rodil 22. junija v Breslavu (današnji Wrocław), ki se nahaja v zahodnem delu Poljske (Spodnje šlezijsko vojvodstvo). Rodil se je materi Sofiji Elias in očetu Hermanu Eliasu. Pri osemnajstih letih (l.1915) je Norbert uspešno opravil maturo na prestižni Johannovi gimnaziji v Breslavu (Johannesgymnasium). Nekaj mesecev po opravljeni maturi se je Norbert prostovoljno vključil v nemško vojsko. V času prve svetovne vojne je bil zaposlen kot pismonoša. Med vojno je Norbert, pri vsega dvajsetih letih, utrpel živčni zlom, posledično je moral zapustiti zahodno vojno fronto in se vrniti v Breslav.
Še isto leto je začel na Breslavski univerzi študirati filozofijo in medicino. Kljub opravljenim začetnim izpitom je leto kasneje opustil študij medicine in se osredotočil na filozofijo. Svoj študij je financiral z denarjem, ki ga je zaslužil kot vodja izvoznega oddelka pri lokalni tovarni. V času študija je bil Norbert Elias eden glavnih intelektualcev nemško-judskega porekla in posledično pomemben član mladinskega cionističnega gibanja "Blau-Weiss".
Pri sedemindvajsetih letih je Norbert doktoriral iz filozofije z doktorskim delom Idee und Individuum (Ideje in posamezniki). Doktorsko nalogo je naredil pod vodstvom neokantističnega filozofa Richarda Hönigswalda, s katerim se je Norbert o teoriji svoje doktorske naloge močno sprl. Vir spora je bila Norbertova trditev, da nekatere kategorije mišljenja (Newtonski prostor, čas, vzročnost) in nekatera moralna načela ne izhajajo iz izkušenj, ampak so v človeškem umu večne in univerzalne. Hönigswald je to trditev brez pomisleka zavrnil, saj se le ta ni skladala z njegovimi načeli. Prav zaradi te zavrnitve se je Norbert odločil, da se bo preusmeril v študij sociologije.
Pri osemindvajsetih letih (l.1925) se je preselil v Heidelberg (nemško mesto v zvezni državi Baden-Württemberg), kjer je na pobudo Alfreda Weberja začel študij sociologije. Alfred ga je v Heidelbergu sprejel kot resnega kandidata za profesorstvo in ga predstavil ostalim intelektualcem v mestu. Hitro se je spoprijateljil s predavateljem Karlom Menheimom. Leta 1929, je bilo Karlu ponujeno mesto predavatelja v Frankfurtu, katerega je sprejel in s seboj vzel tudi Norberta, kot akademskega asisitenta. Zaradi prihoda nacistične stranke na oblast (l. 1933) sta bila Karl Menheim in Norbert Elias prisiljena prenehati z delom, saj njune teorije niso bile v skladu z nacističnimi. Zaradi tega tudi Norbertova profesorska naloga z naslovom Der höfische Mensch (Človek sodišča) ni bila nikoli moralno sprejeta in je bila objavljena šele 36 let kasneje, ampak v milejši in družbeno sprejemljivejši obliki pod imenom Die höfische Gesellschaft (Ljudje sodišča).
Zaradi razmer v državi in svojega judovskega izvora je bil Elias pri šestintridesetih letih (l.1933) prisiljen zbežati v Pariz. Tam je preživel 2 leti kot podpornik privatne šole in delavec v tovarni otroških igrač. Leta 1935 je odšel v London, kjer se je preživljal s finančnimi skladi judovske organizacije za begunce. V Londonu je začel pisati svoje najpomembnejše delo der Prozess der Zivilisation, v katerem je opisal nacistično pobijanje Judov kot barbarski pokol. Navdih za pisanje je dobil ob smrti matere v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Ko je to delo izšlo leta 1939 v Švici, je Elias postal nemški nasprotnik in bil zato prisiljen ostati v Angliji.
Istega leta je ponovno združil moči z dobrim prijateljem in mentorjem Karlom Meinheimom. Skupaj sta delovala na univerzi v Cambridgu. Ker so Nemci prevzeli oblast, je bil Elias za 8 mesecev izgnan v Liverpool, kjer je napisal dramo Die Ballade vom armen Jakob (Balada ubogega Jakoba). S koncem vojne leta 1941, se je Norbert lahko vrnil v Cambridge, kjer je deloval v okviru britanske obveščevalne službe in preučeval nacistične zapornike. Na podlagi ugotovitev je napisal esej Der Zusammenbruch der Zivilisation (Propad civilizacije). Predaval je tudi psihologijo, filozofijo in ekonomijo na univerzi v Leicestru ter deloval kot skupinski terapevt v Group Analytic Society (Skupinsko analitično društvo), ki ga je soustanovil z S. H. Foulkesom, J. Abercrombiem. Pri petinpetdesetih letih (l.1952) je bil tudi uradno priznan kot britanski državljan.
Šele leta 1954 je prvič postal profesor in sicer na univerzi v Leicesteru, kjer je s prijateljem Ilyo Neustadtom ustanovil najvplivnejši sociološki oddelek v državi. Norbert se je leta 1962 upokojil, a kljub temu je nadaljeval delo s študenti. Sam je predaval številnim znanim študentom, kot na primer John Eldridge, Chris Bryant, Chris Rojek, Paul Hirst…
Med leti 1962 in 1964 je predaval tudi na univerzi v Gani. Po ponovni vrnitvi v Evropo pa je živel v Amsterdamu in potoval po evropskih univerzah, kjer je predaval kot gost. Po letu 1969 je začel njegov ugled naraščati, saj je objavil novo, razširjeno različico najpomembnejšega dela der Prozess der Zivilisation z naslovom Über den Prozess der Zivilisation in Die höfische Gesellschaft.
Norbert Elias je umrl prvega avgusta 1990, pri triindevetdesetih letih, v svoji hiši v Amsterdamu. Po njegovi smrti so po njemu poimenovali most v Vondelparku in ulico v Almeru.
Eliasova teorija se je osredotočala na razmerje med močjo, vedenjem, čustvi in znanjem skozi čas. Imel je ključno vlogo pri oblikovanju tako imenovane procesne ali figuracijske sociologije. Elias je dolgo veljal za zanemarljivega avtorja, preden ga je nova generacija učenjakov ponovno odkrila v 70. letih 20. stoletja. Sčasoma je postal eden najvplivnejših sociologov vseh časov. Zanimanje za njegovo delo lahko delno pripišemo dejstvu, da njegov koncept velikih družbenih figuracij ali mrež soodvisnosti med ljudmi pojasnjuje nastanek in delovanje velikih družbenih struktur, ne da bi zanemaril vidik avtonomije posameznika.
Njegovo najbolj znano delo je Über den Prozess der Zivilisation (O procesu civiliziranja-edino delo prevedeno v slovenščino). Objavljeno je bilo v nemščini, v dveh zvezkih. Do njegove ponovne objave leta 1969 je bilo skoraj povsem spregledano. Prvi zvezek sledi zgodovinskemu razvoju evropskega habitusa ali »druge narave« posameznih psihičnih struktur, oblikovanih s strani družbenih odnosov. Elias je raziskal kako so se post-srednjeveški standardi glede nasilja, spolnega vedenja, telesnih funkcij, bontona in oblik govora postopoma spreminjali, zaradi naraščajočih pragov sramu in odvratnosti, ki so izhajali iz jedra sodnega kodeksa. Ponotranjeno »samoomejevanje«, ki ga vsiljujejo vse bolj zapletene mreže družbenih povezav, je razvilo »psihološko« samopodobo, ki jo je Sigmund Freud prepoznal kot »super-ego«. Drugi zvezek preučuje vzroke teh procesov, ki jih najde v vse bolj centralizirani zgodnje moderni državi in vse bolj različni ter medsebojno povezani mreži družbe.
Ko je Eliasovo delo postalo splošno znano, so njegovo analizo procesa sprva narobe razumeli kot dodatek diskreditiranega »socialnega darvinizma«. Ideja o naraščajočem napredku je bila zavrnjena, ker je bila brana kot zaporedna zgodovina, ne pa kot prispodoba za družbeni proces.
Elias je pisal tako v nemščini, kot tudi v angleščini. V angleščini je napisal skoraj vsa dela na področju sociologije znanja in znanosti (večina katerih bi se bolj priročno imenovala »filozofija znanosti«).
Preden se je upokojil, je Elias objavil le eno knjigo, (Über den Prozess der Zivilisation) in le nekaj člankov. Do njegove smrti leta 1990 je objavil 15 knjig in okoli 150 esejev. Vedno je pisal zelo veliko, vendar je bil le redko zadovoljen z rezultati in je zelo nerad objavljal svoja dela. Zanimivo je tudi dejstvo, da ga je bilo zelo težko prepričati, da bi se lotil banalnih nalog, kot sta branje in popravljanje prevodov svojih del, čeprav je bil glede svojega pisanja velik perfekcionist.
Da bi še naprej spodbujal razumevanje družbenih ved, ki temeljijo na procesih in odnosih, je Elias leta 1983 ustanovil Fundacijo Norbert Elias, ki je po njegovi smrti podedovala vso njegovo premoženje.
Arhiv Norberta Eliasa vsebuje neobjavljene tipkopise in rokopise (znanstvenih besedil in pesmi) in njegova dopisovanja. Od leta 1994 je v Nemškem arhivu literature (DLA) v Marbachu na Neckarju in je dostopen raziskovalcem s področij znanosti in literature. Nadaljnje raziskave dokumentov arhiva Norbert Elias podpira fundacija Norbert Elias.
Popis arhiva Norberta Eliasa je na voljo v Nemškem arhivu literature. Sestavljen je iz treh delov:
Arhiv Norberta Eliasa med drugim vsebuje dolgo zanemarjeno dopisovanje med Norbertom Eliasom in sociologom Pierrom Bourdieujem (od 1976 do 1990).
Elias, Norbert: Gesammelte Schriften (zbrana dela Norberta Eliasa v 19. delih)
Kronološki seznam nemških in angleških publikacij z letnico prve objave in drugih prevodov je na voljo na spletni strani fundacije Norbert Elias.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
.jpg)
.svg){kind=small}
