From Wikipedia, the free encyclopedia
Nikos Kazantzakis (tudi Nikos Kazantzakes; grško: Νίκος Καζαντζάκης) je bil grški pisatelj ter filozof, rojen 18. 2. 1883 v Heraklionu, na otoku Kreta v takratnem Osmanskem cesarstvu. Napisal je številne filozofske romane, bil pa je tudi štirinajstkrat nominiran za Nobelovo nagrado. 26. oktobra 1957 je v vzhodno nemškem mestu Freiburg im Breisgau umrl zaradi levkemije.
Ta članek vključuje seznam virov, nadaljnjega branja ali zunanjih povezav, njegovi viri pa ostajajo nejasni, ker nima sprotnih sklicev. (mesec ni naveden) |
Nikos Kazantzakis | |
---|---|
Rojstvo | Νίκος Καζαντζάκης 18. februar (2. marec) 1883[1][2] Iraklion, Kretski ejalet[d], Osmanski imperij[3] |
Smrt | 26. oktober 1957[1][4][…] (74 let) Freiburg im Breisgau, Baden-Württemberg, Zvezna republika Nemčija[3] |
Državljanstvo | Grčija[5] |
Poklic | scenarist, novinar, pesnik, prevajalec, romanopisec, filozof, dramatik, pisatelj, politik, pisatelj proze |
Podpis |
Nikos Kazantzakis se je rodil na severnem delu otoka Kreta, kjer so bile razmere v obdobju njegovega odraščanja zelo napete. Zaradi številnih vojn med Grčijo in Osmanskim cesarstvom na tistem območju, se je njegova družina zatekla na grški otok Naxos, s katerega so se leta 1899, po končanih nemirih, vrnili.
Kazantzakis je v Heraklionu zaključil srednjo šolo, svoje šolanje pa je leta 1902 nadaljeval na univerzi v Atenah. Med študijem prava je začel pisati leposlovje, kmalu po diplomi leta 1906, pa je objavil svojo prvo novelo z naslovom Serpent and Lily.[6] Leta 1907 je odšel Kazantzakis v Pariz na doktorski študij, kjer je v doktorski dizertaciji preučeval vpliv Nietzscheja na filozofijo prava. V Parizu je obiskoval tudi predavanja francoskega filozofa Henrija Bergsona, čigar predavanja so ga zelo navduševala. [7]
Leta 1909 se je vrnil v Grčijo, kjer je začel pisati drame v verzih in prevajal številna filozofska dela. Leta 1911 se je poročil z Galateo Alexiou, s katero sta se petnajst let kasneje ločila. Znova se je poročil leta 1945 z Eleni Samiou. Med bivanjem v Berlinu leta 1922 se je začel zanimati za politično filozofijo Karla Marxa in sodeloval v levičarskih skupinah. Vse do svoje smrti je na številnih potovanjih po Evropi, Aziji in Afriki spodbujal marksizem ter pisal članke o svojih izletih. [8] Leta 1946 je bil Nikos Kazantzakis skupaj z Angelosom Sikelianosom nominiran za Nobelovo nagrado iz literature s strani Društva grških pisateljev. Leta 1957 je v glasovanju za isto nagrado za en glas zaostal za Albertom Camusom, Nobelov nagrajenec Camus pa je dejal, da si Kazantzakis to čast zasluži "stokrat bolj" kot on sam. Kazantzakis je bil za prestižno Nobelovo nagrado nominiran v devetih različnih letih.[8]
Leta 1957 se je kljub levkemiji odpravil na zadnje potovanje na Kitajsko in Japonsko. Na poti domov s potovanja je zbolel ter bil poslan v bolnišnico v Freiburgu, kjer je 26. oktobra istega leta umrl. Pokopan je na najvišji točki Heraklionskih zidov, njegov epitaf pa se glasi: “Ne upam na nič. Ničesar se ne bojim. Svoboden sem.”(grško: Δεν ελπίζω τίποτα. Δε φοβούμαι τίποτα. Είμαι λέφτερος.)
Kazantzakis se je rodil v pravoslavni družini in bil kot otrok tudi krščen v pravoslavno vero. Kot mladenič se je odpravil na enomesečno potovanje na polotok Atos, ki še danes velja za najpomembnejše pravoslavno središče v Grčiji z namenom, da bi sam odkril resničnost vere in njenih naukov. Kasneje je o tem napisal več svojih del, npr. Zadnja skušnjava, kjer se osredotoča predvsem na vprašljivost krščanskih vrednot. Med potovanji po Evropi je spoznal različne kulture, filozofije in vere, kot na primer budizem, ki je še bolj zamajal njegova krščanska prepričanja. Kljub temu, da se nikoli ni razglasil za ateista ali pripadnika druge vere, so si takratne grške cerkvene avtoritete prizadevale, da se ga izobči, ker niso odobravali njegovih kritik pravoslavni cerkvi. Znanstveniki, ki so njegov odnos do religije raziskovali kasneje, so se strinjali, da njegova dela niso bogokletna ampak le izražajo sodobnejši odnos do vere, pri kateri oseba z razreševanjem dvomov utrdi odnos do Boga. Ta interpretacija krščanstva je postala bolj priljubljena v letih po njegovi smrti. Leta 1961 ga je zato vodja pravoslavne cerkve, patriarh Athenagoras, razglasil za velikega človeka, njegova dela pa po njegovih besedah krasijo Patriarhalno knjižnico.
Med potovanji po Evropi je spoznal tudi socializem, za katerega je verjel, da je edini pravilen režim za razrešitev takratnih družbenih problemov. Socializem je opisal kot sistem, ki ne dovoljuje da bi ena oseba izkoriščala drugo, tako pa je zagotovljena svoboda vsem. Zaradi svojega političnega prepričanja in prepoznavnosti je bil trn v peti desni polovici grške politike, ki so ga obtožili za “ruskega agenta.” Bil je tudi ustanovni član Grško-Sovjetske skupnosti. Po njegovi smrti leta 1957 ga je Kitajska komunistična partija odlikovala za “zagovornika miru.”
This članek potrebuje čiščenje. Pri urejanju upoštevaj pravila slogovnega priročnika. Razlog za to je: Vire navajmo s pomočjo {{Navedi splet}} in {{Navedi splet}}. |
Kazantzakis, Nikos. 1989. Kapitan Mihalis. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Kazantzakis Publications. [citirano 3. 1. 2021]. Dostopno na: http://www.kazantzakispublications.org/en/translations343.php.
Kazantzakis, Nikos. [citirano 27. 11. 2020]. Dostopno na: https://www.encyclopedia.com/people/literature-and-arts/miscellaneous-european-literature-biographies/nikos-kazantzakis.
Nikos Kazantzakis. [citirano 27. 11. 2020]. Dostopno na: https://www.britannica.com/biography/Nikos-Kazantzakis.
Nikos Kazantzakis. [citirano 28. 11. 2020]. Dostopno na: https://biography.yourdictionary.com/nikos-kazantzakis.
Nomination Archive. [citirano 3. 1. 2022]. Dostopno na: https://www.nobelprize.org/nomination/archive/show_people.php?id=4747.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.