Molosi

Molosi (grško: Μολοσσοί [Mollosoi]), antično grško pleme, ki se je že v mikenskem obdobju (1600-1200 pr. n. št.) priselilo v Epir.^{[1][2][3][4][5][6]} Njihovi severovzhodni sosedje so bili Haonci, južni pa Tesproti. Severno od njih so živela ilirska plemena. Molosi so bili člani Epirske zveze, dokler niso v tretji makedonski vojni (171-168 pr. n. št.) prestopili na makedonsko stran. Rezultat je bil porazen: maščevalni Rimljani so 150.000 prebivalcev zasužnjili in Molosijo priključili Rimskemu cesarstvu.

Plemena v antičnem Epirju

Mitologija

Po grški mitologiji so bili Molosi potomci Molosa, enega od treh sinov Neoptolema, sina Ahila in Dejdameje. Po opustošenju Troje so se Neoptolem in njegovi vojaki naselili v Epirju in se zlili z domačim prebivalstvom. Molos je nasledil Epirsko kraljestvo po smrti Helena, sina Priama in Hekube Trojanske, ki se je po Neoptolemovi smrti poročil z njegovo nekdanjo svakinjo Andromaho. Plutarh pravi, da nekateri zgodovinarji kot prvega epirskega kralja omenjajo Faetona, enega od tistih, ki so v Epir prišli skupaj s Pelazgom. Plutarh piše tudi to, da sta se med Molose naselila Deukalion in Pira, ki sta pred tem opravila vrsto molitev k Zevsu in Dodoni.^[7]

Antični viri

Rimski kip mološkega psa, Britanski muzej, London

Strabon piše, da so bili Molosi, Haonci in Tesproti najslavnejša plemena med štirinajstimi epirskimi plemeni in so obvladovala celo regijo. V zgodnjem obdobju so vladali Haonci, kasneje pa Tesproti in Molosi. Nekaj podobnega trdi tudi Plutarh.^[7]

Molosi so bili znani po svojih velikih divjih psih, ki so jih pastirji uporabljali za čuvanje čred. Po njih je dobila ime izumrla pasma grških psov molosov. Vergil pravi, da so v antični Grčiji pogosto uporabljali težke mološke pse, prevsem za lov (canis venaticus) in čuvanje premoženja in živine (canis pastoralis): "Z njim na straži se ti ni treba bati polnočnih tatov, napadov volkov ali zahrbtnih iberskih razbojnikov".

Strabon omenja, da so Tesproti, Molosi in Makedonci starejše moške nagovarjali s πελιοί [pelioi], starejše ženske pa s πελιαί [peliai], kar pomeni "siv". V antični grščini beseda πέλεια [peleia] pomeni goloba, verjetno zaradi pepelnato sive barve njegovega perja.^[8] Grški senatorji so se zaradi svojih sivih las imenovali Πελιγόνες [Peligones], kar je podobno makedonskemu Πελιγᾶνες [Peliganes].^[9]

Moloski vladarji

Najbolj znamenit član moloske dinastije je bil Pir, ki je postal slaven po svoji Pirovi zmagi nad Rimljani. Pir je bil po Plutarhovem mnenju sin Eakida Epirskega in Ftije, hčerke tesalskega hiparha Menona, junaka iz lamijske vojne. Pir je bir drugi bratranec Aleksandra Velikega.

Vladarji so v 4. stoletju pr. n. št. svoj vladarski položaj imenovali prostatai (grško: προστάται),^[10][11] kar v dobesednem prevodu pomeni varuhi. Enak naslov je v tistem času uporabljala tudi večina drugih grških plemenskih držav. Drugi nazivi istega položaja so bili grammateus (grško: γραμματεύς) - sekretar, demiourgoi (grško: δημιουργοί) - ustvarjalci, hieromnemones (grško: ἱερομνήμονες) - svetega spomina in synarchontes (grško: συνάρχοντες) - sovladarji.^[12] Napis iz 4. stoletja pr. n. št., ki se nanaša na Pira Epirskega, pravi (v prostem prevodu):^[13]

Ko je vladal kralj Aleksander, ko je bil moloski prostatas Aristomahos Omfalas in grammateus Menademos Omfalas, so na skupščini sklenili, da je Kreston dobrotnik, zato so njemu in njegovim potomcem podelili državljanstvo.

Državne odločitve so objavljali v prepročišču Dodona.^[14] Moloske prince so kljub temu, da so imeli monarhijo, pošiljali v Atene, da bi se naučili demokracije,^[15] ker so menili, da monarhija in demokracija v nekaterih pogledih nista nasprotna koncepta.^[16]

Iz moloske vladarske hiše je bila mati Aleksandra Velikega Olimpija Epirska.

Vojni z Iliri

Leta 385 pr. n. št. so Molose napadli Iliri, ki jih je nahujskal in podprl Dionizij Sirakuški, da bi na prestol postavil epirskega princa Alketa, ki je bil begunec na njegovem dvoru.^[17] Dionizij je s to potezo nameraval dobiti oblast nad celim Jonskim morjem. Ko se je razvedelo za napad Ilirov, se je v vojno vmešala Šparta^[18] in pregnala Ilire^[19] pod Bardilisovim poveljstvom.^[20] Iliri so pred tem upustošili Molosijo in pobili 15.000 prebivalcev.^[20]

Drug ilirski napad na Molosijo je bil leta 360 pr. n. št.. Moloski kralj Arib Epirski je civilno prebivalstvo evakuiral v Etolijo in dovolil Ilirom neovirano plenjenje. Na njihovem povratku jih je, otovorjene s plenom, napadel in porazil.^[20][21]

Sklici

1. Lewis & Boardman (1994), str. 430, 433-434.
2. Wilkes (1995), str. 104.
3. Errington (1990), str. 43.
4. Borza (1992), str. 62, 78, 98.
5. Boardman & Hammond (1982), str. 284.
6. Hammond (1998).
7. Plutarh, Vzporedna življenja, Pyrrhus Arhivirano 2011-01-06 na Wayback Machine.".
8. Liddell, Scott & (1889) harvnb error: no target: CITEREFLiddellScott(1889) (pomoč): πελός.
9. Liddell, Scott & (1889) harvnb error: no target: CITEREFLiddellScott(1889) (pomoč): πελιγᾶνες.
10. Horsley (1987), str. 243.
11. Hornblower (2002), str. 199.
12. Lewis & Boardman (1994), str. 431.
13. Brock & Hodkinson (2000), str. 250.
14. Brock & Hodkinson (2000), str. 257.
15. Alcock & Osborne (2007), str. 392.
16. Brock & Hodkinson (2000), str. 256.
17. Hammond (1986), str. 479.
18. Hammond (1986), str. 470.
19. Diodor Sicilski, Knjižnica, 15.13.1.
20. Lewis & Boardman (1994), str. 428.
21. Diodor Sicilski, Knjižnica, 14.92, 15.2, 16.2.

Viri

• Alcock, Susan E.; Osborne, Robin (2007). Classical Archaeology. Oxford, United Kingdom: Blackwell Publishing Limited. ISBN 0-631-23418-7.
• Boardman, John; Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (1982). The Cambridge Ancient History - The Expansion of the Greek World, Eighth to Sixth Centuries B.C., Part 3: Volume 3 (Second Edition). Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. ISBN 0-521-23447-6.
• Borza, Eugene N. (1992). In the Shadow of Olympus: The Emergence of Macedon (Revised Edition). Princeton, New Jersey: Princeton University Press. ISBN 0-691-00880-9.
• Brock, Roger; Hodkinson, Stephen (2000). Alternatives to Athens: Varieties of Political Organization. Oxford, United Kingdom: Oxford University Press. ISBN 0-19-815220-5.
• Errington, Robert Malcolm (1990). A History of Macedonia. Berkeley, California: University of California Press. ISBN 0-520-06319-8.
• Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (1986). A History of Greece to 322 B.C. Oxford, United Kingdom: Clarendon Press. ISBN 0-19-873096-9.
• Hammond, Nicholas Geoffrey Lemprière (1998). Philip of Macedon. London, United Kingdom: Duckworth. ISBN 0-7156-2829-1.
• Hornblower, Simon (2002). The Greek World, 479-323 BC. New York, New York and London, United Kingdom: Routledge. ISBN 0-415-16326-9.
• Horsley, G. H. R. (1987). New Documents Illustrating Early Christianity: A Review of the Greek Inscriptions and Papyri Published in 1979. Grand Rapids, Michigan: Wm. B. Eerdmans Publishing. ISBN 0-85837-599-0.
• Lewis, David Malcolm; Boardman, John (1994). The Cambridge Ancient History: The Fourth Century B.C. Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press. ISBN 0-521-23348-8.
• Liddell, Henry George; Scott, Robert (1889). An Intermediate Greek-English Lexicon. Oxford, United Kingdom: Clarendon Press.
• Smith, William (1844). Dictionary of Greek and Roman Biography and Mythology. Zv. I. London, United Kingdom: Taylor and Walton, Upper Gower Street.
• Wilkes, John (1995) [1992]. The Illyrians. Oxford, United Kingdom: Blackwell Publishers Limited. ISBN 0-631-19807-5.
• Woodbury, Leonard (1979). »Neoptolemus at Delphi: Pindar, "Nem." 7.30 ff«. Phoenix. Classical Association of Canada. 33 (2): 95–133. JSTOR 1087989.