Magnituda (astronomija)

Magnituda je v astronomiji brezrazsežna količina svetlosti telesa na določenem pasu valovnih dolžin, običajno v vidnem ali infrardečem spektru, včasih pa preko vseh valovnih dolžin. Magnitude je v antiki definiral Hiparh s svojo nenatančno, toda sistematično metodo.

Zgoraj: Viri svetlobe z različnimi magnitudami. Razviden je zelo svetel blisk satelita. Spodaj: Hubblovo ultragloboko polje je zaznalo več teles vse do 30. magnitude (levo). Komet Borelly ima prikazane barve, ki označujejo svetlost preko treh magnitud (desno).

Lestvica je logaritmična, kjer je vsaka sprememba magnitude enaka spremembi svetlosti za faktor petega korena iz 100, kar je približno 2,512. Primer: zvezda 1. magnitude je natanko 100-krat svetlejša od zvezde 6. magnitude. Svetlejše kot je telo, nižjo vrednost magnitude bo imel. Za izredno svetle objekte so dovoljene tudi negativne vrednosti.

Astronomi uporabljamo dve različni definiciji magnitude: navidezna magnituda in absolutna magnituda. Navidezna magnituda (m) je količina svetlosti telesa na nočnem nebu, gledano z Zemlje. Odvisna je od dejanskega izseva, razdalje in ekstinkcije, ki znižuje svetlost. Absolutna magnituda (M) podaja dejanski izsev, ki ga seva telo, in je za zvezde definirana kot navidezna magnituda, ki bi jo imelo telo na razdalji 10 parsekov. Za planete in mala telesa Osončja obstajajo kompleksnejše definicije, ki temeljijo na svetlosti na razdalji ene astronomske enote od opazovalca in Sonca.

Sonce ima navidezno magnitudo −27 in Sirij, ki je najsvetlejša zvezda ponoči, ima −1.46. Navidezno magnitudo se lahko določi tudi umetnim telesom v Zemljini tirnici. Primer je Mednarodna vesoljska postaja (ISS), ki včasih dosega magnitudo do −6.

Lestvica

Lestvica deluje obratno, kot bi si sprva predstavljali: telesa z negativno magnitudo so svetlejša kot tista s pozitivno magnitudo. Z nižanjem magnitude se telo svetli.

Telesa, ki so dlje na levo, so svetlejša. Telesa, ki so dlje na desno, so temnejša. Torej se nič pojavi v sredini, skrajno levo so najsvetlejša telesa, skrajno desno so najtemnejša telesa.

Navidezna in absolutna magnituda

Zgledi

Naslednja tabela podaja navidezne magnitude nebesnih teles in umetnih satelitov od Sonca do najtemnejšega telesa, ki ga lahko še zazna Hubblov vesoljski teleskop (HST):

navidezna magnituda	svetlost glede na magnitudo 0	zgled		navidezna magnituda	svetlost glede na magnitudo 0	zgled		navidezna magnituda	svetlost glede na magnitudo 0	zgled
−27	6,31×1010	Sonce		−7	631	Supernova SN 1006		13	6,31×10−6	3C 273 meja 4,5–6 inčnih (11–15 cm) teleskopov
−26	2,51×1010			−6	251	ISS (maks.)		14	2,51×10−6	Pluton (maks.) meja 8–10 inčnih (20–25 cm) teleskopov
−25	1010			−5	100	Venera (maks.)		15	10−6
−24	3,98×109			−4	39,8	Najtemnejše telo, ki ga lahko sredi dneva zaznamo s prostim očesom[1]		16	3,98×10−7	Haron (maks.)
−23	1,58×109			−3	15,8	Jupiter (maks.), Mars (maks.)		17	1,58×10−7
−22	6,31×108			−2	6,31	Merkur (maks.)		18	6,31×10−8
−21	2,51×108			−1	2,51	Sirij		19	2,51×10−8
−20	108			0	1	Vega, Saturn (maks.)		20	10−8
−19	3,98×107			1	0,398	Antares		21	3,98×10−9	Kaliroja (Jupitrov satelit)
−18	1,58×107			2	0,158	Severnica		22	1,58×10−9
−17	6,31×106			3	0,0631	Karlovo srce		23	6,31×10−10
−16	2,51×106			4	0,0251	Alfa Raka		24	2,51×10−10
−15	106			5	0,01	Vesta (maks.), Uran (maks.)		25	10−10	Fenrir (Saturnov satelit)
−14	3,98×105			6	3,98×10−3	povprečna meja vidnosti s prostim očesom[2]		26	3,98×10−11
−13	1,58×105	Polna luna		7	1,58×10−3	Ceres (maks.) najtemnejše zvezde, vidne s prostim očesom iz zelo temnih krajev[3]		27	1,58×10−11	mejna magnituda za 8m teleskope
−12	6,31×104			8	6,31×10−4	Neptun (maks.)		28	6,31×10−12
−11	2,51×104			9	2,51×10−4			29	2,51×10−12
−10	104			10	10−4	povprečna meja 7×50 binokularjev		30	10−12
−9	3,98×103	Iridijev izbruh (maks.)		11	3,98×10−5	Proksima Kentavra		31	3,98×10−13
−8	1,58×103			12	1,58×10−5			32	1,58×10−13	mejna magnituda HST za vidno svetlobo

Glej tudi

• AB magnituda
• diagram barva–barva
• seznam najsvetlejših zvezd
• seznam najsvetlejših zvezd v zgodovini
• fotometrično standardna zvezda
• UBV fotometrični sistem

Opombe

1. »Seeing stars and planets in the daylight«. sky.velp.info. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. marca 2016. Pridobljeno 8. maja 2018.
2. Under very dark skies, such as are found in remote rural areas
3. »The astronomical magnitude scale«. www.icq.eps.harvard.edu. Pridobljeno 17. decembra 2020.

Sklici

Zunanje povezave

• Rothstein, Dave (18. september 2003). »What is apparent magnitude?«. Cornell University. Pridobljeno 23. decembra 2011.

• Portal Astronomija