Logos

Logos (lógos, grško λόγος; množina λόγοι) je filozofski termin, ki ga v slovenščino najpogosteje prevajamo kot razum, um. Pogosto je uporabljen tudi v pomenu beseda, govor.^[1] Odtod pogost pomen razlaga, razlog.

Beseda logos je etimološko sorodna slovenskim besedam brati in nabirati, zbirati.^[2]

Dobesedno razumevanje logosa samo z navedenimi prevajalskimi rešitvami^[3] lahko omejuje mnogoznačnost in širši pomen logosa - tako v filozofski kot v vsakdanji rabi v Antični Grčiji. Problem pri definiranju je tudi izrazita samorefleksivnost logosa: vsako preiskovanje in opredelitev (definiranje) logosa, je že aktualizirano kot dejavnost logosa tj. razuma, mišljenja. Obstaja tveganje, da slovarski predvodi prevedejo samo omejen pomen ter spregledajo dinamiko tega pojma v razumevanju (celoten sklop človekovih intelektualnih dejavnosti, od javnega govora med več udeleženci do povsem ponotranjenega toka misli ene osebe).

Poskus opredelitve

Slovenski filozof in hermenevtik Franci Zore opozarja na večpomenskost besede logos v naslednjih pomenih^[4]:

• račun(anje), ocenjevanje; mera, velikost;

• odnos, ujemanje, razmerje;

• razlaga; trditev, dokaz; logična propozicija; zakon, princip, pravilo; teza, hipoteza; razlog;

• notranji pogovor duše; mišljenje, razmišljanje, refleksija, teorija; razum kot sposobnost;

• nepretrgana izjava, pripoved (dejstva ali fikcija), govor; basen, legenda, pripovedka, zgodba; govor pred sodiščem ali v skupščini;

• besedni izraz ali izrek, redko posamezna beseda); vsakdanji govor, poročilo, izročilo; govorica; omemba, oznaka, opis; sloves, hvala, čast; razprava, pogovor; pravica govora; dialog (filozofski); del, odlomek dialoga, razprave; veja, področje (fil. sistema); pl. literatura, književnost;

• posebni izrek, reklo; božanski izrek, orakelj; pregovor, maksima; trditev (naspr. prisegi); izraz odločitve, namena; zapoved, ukaz;

• zadeva, o kateri govorimo, tema, predmet, dogodek; zaplet pripovedi ali dramske pesnitve; v umetnosti tema slike;

• izraz, izrek, govor, umni izrek; tudi nanašajoč se na različne načine izražanja, posebej umetniško in literarno, na sestavne dele lirske in dramske pesnitve; besedilo, dramski dialog; slovnična fraza, sestavljen termin, stavek, celotna izjava; jezik;

• Beseda ali Modrost Boga, utelešena kot božji izvajalec stvarjenja sveta in vladanja svetu.

Obstaja nevarnost, da razumemo logos izrazito statično in omejeno v katerem od naštetih pomenov. Samo pojavljanje logosa v starogrških besedilih, npr. pri Heraklitu, Platonu in Aristotelu, je izrazito dinamično, saj si lahko v sosledju nekaj vrstic sledijo različne prevodne rešitve za isto besedo. Primer: Sokrata v Platonovem Gorgiji zanima, v kakšnem oziru je govorništvo veščina, ki ima avtoriteto s pomočjo govora-logosa, saj bi ga lahko nekdo z besedami-logoi nadležno vprašal po utemeljitvi^[5]. V istem Platonovem delu je beseda logos prevedena še z naslednjimi pomeni: razmislek^[6], pogovor^[7], mišljenje^[8], razlog ^[9], misel ^[10], trditev ^[11], nauk ^[12], omemba ^[13], utemeljitev ^[14], premislek ^[15], stavek ^[16] in zgodba ^[17]. Pomen vsakega od prevodov ni pomensko neodvisen od drugega. Razlaga ni samo razlaga, pač pa je hkrati tudi razmišljanje, ki poteka skozi razpravo, razprava sama, obračun dokazov v razpravi in predmet pogovora. Za ostale primere lahko uporabimo podobno razlago, ki je utemeljena na pomenski soudeleženosti prevedenih pojmov.

Čeprav se je beseda logos uporabljala v govoru pred Heraklitom, je šele z njim dobil filozofsko utemeljitev. Preko stoične filozofije in judovskega helenističnega filozofa Filona Aleksandrijskega se ga v navezavi z judovsko Božjo modrostjo (hebr. hohma) posluži zgodnje krščanstvo (Janezov evangelij)^[18]. Viri uporabe logosa so različni: od Homerjeve Iliade, grških dram, sofistike, Platona, Aristotela, stoikov, judovskih helenistov do zgodnjega krščanstva.

Filozofska raba

Hrvaški filozof Branko Bošnjak je označil zgodovino grške misli kot genezo mišljenja o logosu^[19]. Za razliko od filozofskega termina ousia^[20], ki ga lahko navežemo na pomensko ozko predfilozofsko rabo v pomenu premoženja oziroma lastnine, pri logosu ne zasledimo nekega ozkega, predfilozofskega prvotnega pomena. Logos se pogosto povezuje s pomenom predfilozofske oblike zgodbe oziroma mita.

Lógos in mýthos

Heraklit

Glavni članek: Heraklit Mračni.

Problem razumevanja logosa pri Heraklitovi filozofiji je v ohranjenosti njegovih fragmentov. Toda iz ohranjenih fragmentov je mogoče razbrati, da Heraklit utemelji ontološko urejeno soskladje med mišljenjem in urejenostjo sveta^[21].

Sofistični logos

Platon in Aristotel

Stoa

Teološka raba

Filon Aleksandrijski kot vmesni člen med pozno stoo in zgodnjim krščanstvom.

V krščanstvu

Nova zaveza se začne z »Na začetku je bil logos...«:

εν αρχη ην ο λογος και ο λογος ην προς τον θεον και θεος ην ο λογος

V islamu

Kalam (arabsko علم الكلام): dobesedno beseda‎, govor, metoda diskurzivnega razvijanja misli, razumsko dialektična teologija.^[22] Ibn Al-Arabi, Mohamed kot logos.

Sodobne interpretacije

Glede na etimološko sorodnost grškega λόγος s slovenskimi besedami brati, nabirati, zbirati, bi bil možen tudi prevod zbir.^[23]

Glej tudi

• razum
• mišljenje