3.1 Zdravstvene ekipe
V zdravstvenih interdisciplinarnih ekipah poteka veliko formalne in neformalne komunikacije, njihov končen cilj pa je rešiti problem v dobro pacienta. Komunikacija med njimi je pomembna, saj preko nje drugim članom posredujejo svoje vrednote in rešijo težave, ki se pojavijo med skupinskim delom. Vpletenost v komunikacijo je odvisna od vloge, ki jo vsak član prevzame. Člani iz zdravstvenih disciplin redko podajajo svoje mnenje, saj menijo, da so v vlogi vodje. Terapevti, socialni delavci in zdravstvene sestre v skupini veliko sodelujejo. Ostali člani, predvsem zunanji sodelavci, ki so pri svojem delu bolj samostojni, imajo radi bolj enostavno in hitro komunikacijo [3].
Na sestankih interdisciplinarnih ekip morajo biti prisotni vsi člani. Vse odločitve o pacientih se namreč sprejemajo le v času sestankov, zato ob morebitnem manjkanju katerih od članov, njegovega mnenja ne iščejo naknadno in s tem izpustijo vidik ene od disciplin [4]. Če člani kot komunikacijsko strategijo, vključijo neformalne sestanke, bolje razumejo primer, ki ga obravnavajo in izboljšajo razumevanje v komunikaciji med člani različnih disciplin [3]. Pojavljajo se tudi konflikti, ki interdisciplinarni ekipi omogočajo razvoj, saj ga lahko rešujejo iz vidika različnih perspektiv, hkrati pa lahko razrešijo tudi notranje napetosti in podajo bolj celovito oceno posameznika. Konflikti se kažejo skozi spraševanje, šaljenje, komentiranje, prepiranje in glasne pogovore. Razlike, ki se v mnenjih med njimi pojavijo, včasih uporabijo za bolj intenzivne pogovore, s katerimi želijo skupaj bolje proučiti primer, lahko pa so le priložnost za izzivanje drug drugega. V konfliktu navadno »zmaga« disciplina, ki je bolj priznana in tehnično dovršena [5].
Do neuspešne komunikacije lahko pride tudi zaradi hierarhije odnosov. Člani interdisciplinarne ekipe, ki še nimajo veliko znanja in izkušenj, v komunikaciji z bolj izkušenimi člani, pogosto niso dovolj odprti, saj jih je strah, da bodo prikazani kot nesposobni. Problemi se kažejo tudi v komunikaciji med medicinskimi sestrami in zdravniki. Medicinske sestre pogosteje poročajo, da pri svojem delu težje povejo o težavah o oskrbi pacientov zdravnikom, kar povzroča napake v oskrbi in nerazumevanju delovnih nalog. Da bi se izognili takim težavam je priporočljivo uvesti manj strogo hierarhijo, protokole, ki omilijo hierarhijo odnosov in izvajanje treningov interdisciplinarne komunikacije, asertivnosti in drugih, saj na ta način ustvarimo bolj pozitivno klimo v delovnem okolju, v kateri člani brez težav posredujejo svoje težave, predloge in mnenja [6]
3.2 Raziskovalne ekipe
Interdisciplinarne raziskovalne ekipe so postale vse bolj pogoste, zaradi naraščanja kompleksnosti raziskovalnih problemov [7].
Vsako akademsko področje ima svojo značilno ontologijo (naš pogled na naravo problema, ki ga obravnavamo), epistemologijo (naš pogled na znanje), metodologijo (tehnike in metode, ki jih lahko uporabimo v raziskovanju) in način sporazumevanja, zato je v začetni fazi komuniciranja, potrebno najti te razlike med akademskimi področji [8] [9]. Mnogi menijo, da je potrebno ustvariti skupen jezik vseh akademskih področij, a Winowiecki [8] meni, da je še bolj pomembna odprta komunikacija. Preko nje lahko člani rešujejo nejasnosti in izpostavljajo ter sprejemajo razlike, ki se pojavijo med njimi.
Kompetence komuniciranja interdisciplinarne ekipe se povečajo, ko: je med člani skupine vzpostavljeno zaupanje, uporabljajo humor na pozitiven način, vzpostavljajo okolje v katerem je priložnost za refleksijo, se učijo skupaj in imajo skupen jezik. Vse to prispeva k temu, da je komunikacija med člani in njihovo reševanje problema uspešnejše, boljši so tudi odnosi med njimi. Na kompetence komuniciranja interdisciplinarne ekipe pa negativno vplivajo: sarkazem, izražanje dolgočasja, dajanje komentarjev, preko katerih izražajo dvom v kompetence drugih članov skupine in boji za premoč [7]
Holbrook, J.B. (2013). What is interdisciplinary communication? Reflections on the very idea of disciplinary integration. Springer Science+Business Media, 190, 1865-1879.
Sheehan, D., Robertson, L. in Ormond, T. (2007). Comparison of language used and patterns of communication in interprofessional and multidisciplinary teams. Journal of Interprofessional Care, 21, 17-30.
McClelland, M. in Sands, R.G. (2015). The missing voice in interdisciplinary communication. Qualitative health research, 3, 74-90.
Sands, R.G., Stafford, J. in McClelland, M. (1990). 'I beg to differ': Conflict in the interdisciplinary team. Social Work in Health Care, 14, 55-72.
Thompson, J.L. (2009). Building collective communication competence in interdisciplinary research teams. Journal of applied communication research, 37, 278-297.
Winowiecki, L. A. idr. (2011). Tools for enhancing interdisciplinary communication. Sustainability: Science, Practice, & Policy, 7, 1–7.
Monteiro, M. in Keating, E. (2009). Managing Misunderstandings: The Role of Language in Interdisciplinary Scientific Collaboration. Science communication, 20, 1-23.
