Julija (luna)

Julija je Uranov notranji satelit.

Julija

Odkritje
Odkritelj	Stephen P. Synnott / Voyager 2
Datum odkritja	3. januar, 1986
Oznake
Druga imena	Uran XI, S/1986 U 2
Značilnosti tira
Velika polos	64.358,222 ± 0,048 km[1]
Izsrednost	0,00066 ± 0,000087[1]
Obhodna doba	0,493065490 ± 0,000000012 dni[1]
Naklon tira	0,06546 ± 0,040° (na Uranov ekvator)[1]
Obkroža	Uran
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti	150 × 74 × 74 km[2]
Srednji polmer	53 ± 4 km[2]
Površina	~35,000 km²[3]
Prostornina	~632.000 km³[3]
Masa	~8,2×1017 kg[3]
Srednja gostota	~1,3 g/cm³ predvideno
Površinska težnost	~0,016 m/s2[3]
Ubežna hitrost	~0,040 km/s[3]
Vrtilna doba	sinhrono vrtenje[2]
Nagib vrtilne osi	0°[2]
Albedo	0,08 ± 0,01[4]
Temperatura	~64 K[3]

Odkritje in imenovanje

Luno Julijo je odkril Stephen P. Synnott 13 januarja 1986 na posnetkih, ki jih je naredil Voyager 2. Takrat je dobila začasno oznako S/1986 U 6 ^[5]. Uradno ime je dobila po Juliji iz Shakespearjeve tragedije Romeo in Julija. Spada v »Porcijino skupino« lun, ki imajo podobne tirnice in fotometrične lastnosti. V to skupino spadajo še Bjanka, Kresida, Desdemona, Porcija, Rozalinda, Belinda, Kupid in Perdita.

Lastnosti

O luni Juliji je znana samo tirnica ^[1], premer ^[2] in albedo. Njena gostota je okoli 1,3 g/cm³, kar je manj kot gostota Zemlje. To kaže na to, da jo sestavlja v veliki meri tudi vodni led. Njena površina je zelo temna (albedo je 0,08^[4]). Težnostni pospešek na površini je komaj 0,0016 m/s². Na posnetkih Voyagerja 2 izgleda kot podolgovato telo z daljšo osjo vedno obrnjeno proti Uranu. Njena površina je siva^[2].