From Wikipedia, the free encyclopedia
Judeja (hebrejsko יהודה, latinizirano: Yəhuda, starogrško Ἰουδαία, latinizirano: Ioudaía, latinsko Ivdæa, arabsko يهودية, latinizirano: Yahudia) je svetopisemsko, rimsko in sodobno ime goratega južnega dela Izraela (hebrejsko ארץ ישראל, latinizirano: Eretz Yisrael). Pokrajina je od leta 1948 znana tudi kot Zahodni breg.[1][2]
Ime izvira iz novobabilonskega in perzijskega imena Yehud, s katerim so poimenovali svetopisemsko pleme Juda (Yehudah) in njihovo Kraljestvo Juda, ki je po podatkih v Judovski enciklopediji obstajajo od leta 934 do 586 pr. n. št.[3] Pokrajina se je med babilonsko, perzijsko, helenistično in rimsko okupacijo imenovala Babilonska, Perzijska, Hasmonejska, Herodska oziroma Rimska Judeja. Po neuspeli Bar Kohbovi vstaji je zmagoviti cesar Hadrijan leta 135 regijo preimenoval in združil z rimsko provinco Sirijo v provinco Sirijo Palestino. Izraz Judeja kot geografski pojem je v 20. stoletju oživila izraelska vlada kot del imena upravne enote Judeja in Samarija, ki se danes običajno imenuje Zahodni breg.[4]
Ime Judea je grška in rimska adaptacija imena pokrajine, ki je prvotno obsegala ozemlje plemena Izraelitov in kasneje ozemlje starodavnega Kraljestva Juda. Prvi znani zapis imena Juda je na Nimrudski ploščici K.3751 približno iz leta 733 pr. n. št., ki je v asirskem klinopisu zapisano kot Jaudaja ali KUR.ia-U-da-aa).
Ime Judeja se je včasih uporabljalo za celo regijo, vključno z deli na levem bregu reke Jordan.[5] Leta 200 je Sekst Julij Afričan, ki se je skliceval na Evzebija Cezarejskega,[6] zapisal, da je »Nazara (Nazaret) vas v Judeji«.
Jordanci imenujejo ozemlje Judeje in Samarije ad-difa’a al-gharbiya, kar pomeni Zahodni breg.[7] Izraelci jo imenujejo Yehuda, ker je že od leta 1967 pod njihovo okupacijo.[8]
Klasični rimski zgodovinar judovskega porekla Jožef Flavij piše:
Judeja je gorata in delno puščavska pokrajina. Je zelo razgibana, saj najvišji vrhovi na jugu gorovja Hebron 30 km južno od Jeruzalema dosežejo nadmorsko višino 1020 m, in se proti vzhodu spustijo do 400 m pod morsko gladino. Zelo različna je tudi količina padavin. Na zahodnih gričih dosežejo 400-500 mm letno in se v osrednji Judeji zahodno od Jeruzalema povečajo na 600 mm. Vzhodno od Jeruzalema padejo nazaj na 400 mm in na skrajnem vzhodu v Judejski puščavi na samo 100 mm letno. Podnebje je zato na zahodu sredozemsko, v osrednjem delu stepsko, na vzhodu pa puščavsko.
Večja naselja so Jeruzalem, Betlehem, Kuljati Etzion, Jeriho in Hebron.[10]
Geografsko je razdeljena na več regij: hribovje Hebron, Jeruzalemsko sedlo, hribovje Bethel in Judejsko puščavo vzhodno od Jeruzalema, ki se v več stopnjah spusti proti Mrtvemu morju. Hribi imajo značilno antiklinalno obliko in so bili nekoč gozdnati. V Svetem pismu piše, da so se na njih ukvarjali s kmetijstvom in ovčerejo. Drobnico še vedno pasejo nomadski pastirji, ki se pozimi zadržujejo v nižinah in se nato pomikajo proti vrhovom. Na pobočjih so še vedno vidne več stoletij stare podzidane terase. Obsežen del judejskega podeželja so po neuspelih judovskih uporih opustošili Rimljani.[11]
Južni Levant je okoli leta 1020 pr. n. št. prišel pod oblast Izraelskega kraljestva in njegovih naslednikov, severni pa pod oblast Judejskega kraljestva. Severno kraljestvo je leta 720 pr. n. št. osvojilo Novoasirsko cesarstvo. Judejsko kraljestvo je ostalo uradno neodvisno, vendar je moralo po letu 715 pr. n. št. in celo prvo polovico 7. stoletja pr. n. št. Asircem plačevati davek. Med propadanjem Asirskega cesarstva po letu 640 pr. n. št. je ponovno postalo neodvisno, vendar je že leta 609 pr. n. št. ponovno prišlo pod tujo oblast in je moralo plačevati davke najprej Egipčanom in od leta 601 do 586 pr. n. št. Babiloncem. Leta 586 pr. n. št. so kraljestvo dokončno osvojili Babilonci.
Judeja je bila središče dogajanj v več pripovedih v Tori, ki pravi, da so bili patriarhi Abraham, Izak in Jakob pokopani v grobnici patriarhov v Hebronu.
Babilonsko cesarstvo je leta 539 pr. n. št. osvojil perzijski vladar Kir Veliki.[12] Judeja je ostala pod perzijsko oblastjo do prihoda Aleksandra Velikega leta 539 pr. n. št.. Po njegovi smrti je pripadla helenističnemu Selevkidskemu cesarstvu. Po uporu Jude Makabejca se je osamosvojila pod hasmonejskimi kralji, ki so ji vladali več kot sto let.[13]
Judejo so v 1. stoletju pr. n. št. zasedli Rimljani in je izgubila svojo neodvisnost. Sprva je bila od Rima odvisno kraljestvo, potem pa rimska provinca.
Rimljani so se ponovno vmešali v dogajanja v Judeji proti koncu tretje mitridatske vojne leta 63 pr. n. št., ko je prokonzul Pompej Veliki poskusil zavarovati rimsko zaledje. Kraljica Saloma Aleksandra je malo pred tem umrla in med njenima sinovoma Hirkanom II. in Aristobulom II. je izbruhnila državljanska vojna, v kateri je zmagal Aristobul. Pompeju je bil ljubši Hirkan, ker je bil šibkejši in zato bolj zanesljiv rimski zaveznik, zato je Aristobula po vdaji negove vojske odstavil in odpeljal v Rim in na njegovo mesto postavil Hirkana. Leta 40 pr. n. št. se je Aristobulov sin Antigon II. Matatija s podporo Partov razglasil za kralja in visokega svečenika,[14] aretiral in pohabil Hirkana in mu za vedno odvzel svečeništvo. Kmalu po prevzemu oblasti se je uprl Rimljanom, ki so ga leta 37 pr. n. št. porazili in ubili.
Politična oblast v Judeji je prešla na Herodovo rodbino, ki je vladala pod rimsko nadoblastjo. Leta 6 n. št. je pokrajina prešla pod neposredno rimsko oblast kot južni del province Judeje. Judovsko prebivalstvo se je leta 66 uprlo, kar je imelo za posledico uničenje Jeruzalema leta 70 in poboja in zasužnjenja velikega dela prebivalstva.[15]
Leta 132 se je judovsko prebivalstvo ponovno uprlo pod vodstvom Simona Bar Kohba in ustanovilo zadnje izraelsko kraljestvo. Po treh letih vojne so Rimljanji z velikimi človeškimi izgubami in stroški dokončno porazili Jude.
Rimski cesar Hadrijan se je po vojni odločil, da bo za vedno izbrisal identiteto Izraela in Judeje in je pokrajino, ki se je do takrat imenovala Rimska Judeja, preimenoval v Palestinsko Sirijo.[16] Istočasno je Jeruzalem preimenoval v Aelio Capitolino. Rimljani so mnogo Judov pobili, še več pa so jih prodali v suženjstvo. Veliko se jih je tudi izselilo, vendar niso nikoli povsem zapustili Judeje in so tam ostali pomembna, včasih tudi preganjana manjšina.[17]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
