Jezero, Trebnje
naselje v Sloveniji From Wikipedia, the free encyclopedia
Jezero je naselje v občini Trebnje v spodnjem delu Temeniške doline vzhodno od Trebnjega. Naravno kadunjo, kjer stoji vas obdajajo na jugu hrib Sveta Ana - Gradišče, na vzhodu hrib Požganje in vas Dolenja Dobrava, na severu vinske gorice in vas Lukovek, na zahodu pa gozd in vas Češnjevek.
Za druge pomene glej Jezero (razločitev).
Jezero | |
|---|---|
 | |
  Jezero Geografska lega v Sloveniji | |
| Koordinati: 45°53′48.38″N 15°3′54.71″E | |
| Država |  Slovenija |
| Statistična regija | Jugovzhodna Slovenija |
| Tradicionalna pokrajina | Dolenjska |
| Občina | Trebnje |
| Površina | |
| • Skupno | 3,71 km2 |
| Nadm. višina | 273,9 m |
| Prebivalstvo (2020)[1] | |
| • Skupno | 137 |
| • Gostota | 37 preb./km2 |
| Demonim | Jezerec/Jezerka |
| Časovni pas | UTC+1 |
| • Poletni | UTC+2 |
| Poštna številka | 8210 Trebnje |
| Zemljevidi | |
Vas se deli na 3 dele. Stari prvotni del vasi, imenovan tudi spodnji del ali »pod cesto« leži med staro magistralno cesto (Avtocesta bratstva inenotnosti) in sedanjo avtocesto Ljubljana – Novo mesto in danes šteje 22 domačij in en vikend. Drugi novejši del stoji severno nad magistralno cesto in šteje 11 domačij, tretji del pa stoji na drugi strani hriba Sveta Ana in šteje 8 zidanic.
Legenda pripoveduje, da je na gradu Lojšč živel graščak z imenom Luka. Zaobljubil se je, da bo dal zgraditi cerkvico, če bo odteklo jezero, ki je obdajalo njegov grad. Jezero je res izginilo, cerkvica, ki je posvečena sv. Petru resnično stoji, gradu iz legende pa že zdavnaj ni več. Kjer je ležalo jezero, danes stoji po njem imenovana vas. Po graščaku Luku še vedno nosi ime vas Lukovek, po gradu Lojšč pa se imenuje gozdič, kjer naj bi grad nekoč stal.
O gradu iz legende nimamo trenutno nobenih znanih zgodovinskih pisnih virov, vendar pa obstajajo ostanki gradu (obsežno, slabo vidno zidovje).
Ajdnce, Grič, Kote, Krašce, Krvice, Loka, Meški pot, Ograj, Pencleuc, Pod svetim Petrom, Podvrt, Požganje, Snekoše, Stopnk, Za brodom. Poimenovanje naselja se pojavlja tudi v oblikah »v Jezero«, tudi »na Jezero« (tako tudi Valvasor »s. Petri zu Naiseru«, tj. sv. Peter v Najezeru).[2] Imena vasi, izpričana v listinah in knjigah so še naslednja: Gêse, Geser, Gesser, Gyeser, Obgeser, Jeser, Jesser, Yeser, Jesero, See.[3]
Vas se kot "villam Gese" prvič omenja 26. maja 1250 v listini, napisani in pečateni na gradu Planina pri Sevnici, s katero Henrik Svibenski podarja cistercijanski opatiji v Kostanjevici pet neobdelanih hub na Rojah pri Štatenberku za poravnavo svojih zločinov in požigov, ki jih je zagrešil nad njimi. Ta posest je bila v lasti Henrikove žene Gerburge, zato je njej v nadomestilo podaril vas Jezero.[4]
Vas se kasneje še večkrat omenja v različnih listinah, največkrat pa v fevdnih knjigah grofov Celjskih ter v notranjeavstrijskih in deželnoknežjih fevdnih knjigah cesarja Friderika III. V tem oziru je zelo koristna naslednja povezava do spletne aplikacije Slovenske historične topografije, kjer so navedene omembe v srednjeveških listinah.[3]
Severno od starega jedra vasi Jezero stoji na rahli vzpetini pod gozdom Lojšč cerkvica svetega Petra. Ta se prvič omenja v zapisniku o podeljevanju kleriških redov, datiranem 23. septembra 1391 (sancte Marie in Treffen ad titulum sue filialis ecclesie sancti Petri in Laypacho) kot podružnična cerkev svetega Petra v Lukovškem potoku župnije svete Marije v Trebnjem. Kasneje je omenjena tudi v popisu cerkvenih dragocenosti na Kranjskem leta 1526. Tedaj so popisali vse vredne stvari, ki so jih morale cerkvene ustanove oddati za obrambo svoje dežele pred Turki. Cerkev v omembi locirajo ob cesto (an der strassen). Bržkone gre tukaj za omembo prastare rimske ceste, ki je tukaj vodila od Emone (Ljubljana), mimo Praetoriuma Latobicoruma (Trebnje) do Neviodunuma (Drnovo pri Krškem) in dalje do Siscie (Sisak). Dokazano je, da je tukaj vodila rimska cesta, saj vedo ljudje povedati, da ob oranju njiv pride na dan tudi nasutje stare ceste (obdelani kamni, malta,…). Ob cerkvi je bil še do nedavnega prislonjen tudi rimski miljnik, ki pa so ga ukradli. Cerkev omenja (die Kirche s. Petri zu Naiseru) tudi Valvazor v svoji Slavi vojvodine Kranjske iz leta 1689. Cerkev je srednjeveškega nastanka, sprva je bila verjetno sezidana v preprostem romanskem slogu. Cerkev je pravilno orientirana, ladja je še prvotna in je imela na vzhodni strani polkroglo apsido. Ob prezidavi v začetku 17. stoletja je bila apsida podrta in na njenem mestu sezidan večji, tristrano zaključen prezbiterij, na nasprotni strani pa 19 metrov visok zvonik. Tedaj so prvoten lesen raven strop zamenjali z lesenim obokanim in ometanim stropom, ter v steni izsekali vrata v zvonik. Okna v ladji so povečali in izsekali še ena stranska vrata. Ko so pozidali zvonik so vanj postavili verjetno tudi vsaj eden zvon. Ne vemo, ali je imela cerkev že pred tem zvonik. Če je stal, je bil to najverjetneje na preslico in v leseni izvedbi. Danes v njem visita dva zvonova. Prvi je iz leta 1795 in je delo Janeza Jakoba Samasse, livarja iz Ljubljane. Drugi, večji zvon pa je iz leta 1926 in je delo šentviških livarn. Kot piše na zvonu, so ga izdelali po naročilu soseske Jezero. Zvon je posledica prve svetovne vojne, ki je po cerkvah pobrala zvonove, v vsaki je pustila le najmanjšega. Južno ladijsko steno cerkve je nekoč krasila tudi freska svetega Krištofa, na njej pa je bil viden vstrgan zapis HIC FUIT JACOBUS FELDT 1555 ANDREAS WUTALIZ. Celotna zunanjščina je bila okoli leta 1920 prebeljena na zeleno, zato so jo imenovali »ta zelena cerkev«. Leta 1925 je zidar Valentini izdelal betonski tlak. Ta je zamenjal starega opečnatega, ki je bil najverjetneje položen leta 1723, kot je izpričevala opeka z to letnico. Skozi čas so prebivalci Jezera postopoma obnavljali svoj kulturni zaklad. Najprej so obnovili streho zvonika in jo prekrili z bakrom. Tedaj so vanj namestili tudi zvonomat. Notranjost cerkvice so prebelili, obnovili križev pot in namestili nov pevski kor. V letu 2005 so prekrili streho, notranjost pa je bila bogatejša za hrastov ambon in tri sedeže za duhovnika in ministranta. Tri leta kasneje so začeli z obnovo fasade. Tedaj je bilo odkritih nekaj fragmentov freske svetga Krištofa. Ob zadnji obnovi so bili izdelani tudi novi masivni hrastovi vrati. Vrata pod zvonikom so opremljena s podobama sv. Petra, ki od Jezusa prejema nebeške ključe in petelinom, poleg katerega je napisan znan Jezusov izrek Petru, da ga bo, preden bo petelin dvakrat zapel, trikrat zatajil (Mr 14,30). Na stranskih vratih pa sta podobi, kako Peter pada v jezero, ter podoba, ko Jezus rešuje utapljajočega Petra (Mt 14,22-33).
Oltar
Iz istega časa, ko je bil položen opečnati tlak, je najverjetneje tudi današnji baročni oltar, ki stoji na kamniti menzi, ki je bila ob postavitvi sedanjega oltarja povečana, prvotno je bila krajša. Samo upamo si domnevati, da je na njej najbrž stal majhen, še v gostski maniri oblikovan, lesen oltarček. Mojster rezbar je izdelal prevelik oltar, zato so morali, da so ga lahko postavili, na stropu odkrušiti del ometa. Oltar je dvonadstropen. V spodnjem delu stoji v osrednji niši sveti Peter, na njegovi desni sveti Pavel in na njegovi levi sveti Andrej. Kipe ločujejo na vsaki strani po trije stebri, dva navadna in eden spiralast, vsak s preprostim kapitelom v korintskem slogu. Nad vsakim kapitelom so prvotno bile pritrjene še glavice angelcev, ki pa so jih ukradli, ostal je le eden. V zgornjem delu oltarja je v osrednji niši kip svetega Mihaela, na vsaki strani pa še po eden angel. Vse te tri kipe so tudi ukradli, ob zadnjem restavriranju pa so naredili nove. Oltar je na vsaki strani zaključen z listno ornamentiko. Oltar je bil prvič prenovljen leta 1840. Mojster, ki ga je obnavljal, je pustil letnico zapisano na knjigi, ki jo drži v rokah sv. Andrej. Drugič je bil oltar obnovljen leta 1942, kot je slabo zapisano na zadnji strani oltarja. Nazadnje pa so ga restavrirali leta 2012 in mu povrnili prvoten sijaj. Obnovljen oltar je 8. julija 2012 blagoslovil novomeški škof msgr. Andrej Glavan. V vdolbinah slavoloka stojio trije kipi. V desni vdolbini stoji lesen baročen kip svetega Jakoba starejšega, v levi vdolbini pa je nekoč stal kip svetega Matija, ki je bil ukraden, sedaj pa stojita manjša kipa Lurške Marije ter Srca Jezusovega. V oltarni menzi je tudi relikviarij z neznanimi relikvijami in zapečaten s pečatom iz rdečega voska. Še do nedavnega so bili v vdolbini vidni sledovi pečati. Okna so imela že v tistem času tudi zasteklitev. Ob zadnjih restavratorskih delih oltarja, je bilo v špranjah v menzi odkrito majhno okroglo stekelce.
Cerkev stoji na močnih temeljih. Na zemljišču je bilo prvotno rimsko grobišče. Kasneje so nagrobnike in bloke iz temelja grobišča uporabili za zidavo cerkve. Na zunanjem zidu so vidni trije nagrobniki, eden, ob nedavni obnovi cerkve odkrit, pa je v celoti težje viden, saj iz njega izhaja zid prezbiterija. Nagrobnik, ki je vzidan v temelju zvonika je slikoven. Na njem je dvoročajna posoda iz katere raste vinska trata, na njej pa sedi ptica. Ostali trije nagrobniki so napisni, dva preprosta, eden pa ima okrasno obrobo. Vse štiri nagrobnike so ob obnovi tudi zaščitili s steklom. Iz temelja grobišča so potegnili ven tudi več kamnov. Dva sta služila za stopnici pri vratih prezbiterija, dva pa za prag pred zvonikom. Dva sta nekoč samostojno stala tudi pri zvoniku. Na večjem so lahko sedele štiri osebe, manjši pa je bil dovolj velik, da je na njem stal jerbas, v katerem so bile češnje, ki jih je že davno nekoč ob žegnanju prodajala neka ženska iz sosednje vasi Rihpovec. Oba kamna so že pred leti odpeljali neznano kam. Kamni v rimskem temelju imajo vrezane tudi vdolbine za železne spone, ki so kamne držale v pravilni pozi. Spona je bila zalita s svincem. Ena spona je v celoti ohranjena, ena pa le delno.
Kapelico je v središču vasi, kmalu po prvi svetovni vojni postavil Vrščajev oče, ker se je srečno vrnil iz vojske. Vanjo so postavili kip Marije Brezmadežne. Kapelico so leta 1993 obnovili in vanjo postavili spominsko ploščo z imeni med 2. sv. vojno ubitih vaščanov.
Nekoč sta sredi vasi stala kala oz. luži, kjer se napajala živina. En kal je bil zasut neznano kdaj, najverjetneje zaradi širitve ceste, saj sta stala vsak na svoji strani ceste, drugega pa so okoli leta 1980 zasuli vaški fantje. Pred tem je pozimi služil tudi kot drsališče.
Že pred stoletji so malo pred ponorom potok zajezili in napravili korito za napajanje živine ter perilnike za pranje. Zdajšnji perilniki so bili postavljeni leta 1845 in so bili izdelani iz domačega kamna iz kamnoloma v Dol. Nemški vasi. Tedaj so bili postavljeni 4 perilniki in dve plošči na katerih so ženske stale, pred pol stoletja pa jim je bil dodan še prag, ki so ga dobili pri sosednji domačiji.
Korito je bilo skozi stoletja leseno, leta 1965 pa je bilo narejeno betonsko s kovinskimi obroči, da so nanje privezovali živino, ko so jo napajali.
Vas leži na kraškem svetu. Okoliški gozdovi so posejani z kraškimi pojavi. Tako najdemo lepo število jam, brezno, suho strugo reke Temenice, vrtače, kraški gozd, ponikalnice.
Suha struga reke Temenice
Največ jam je ob stari suhi strugi Temenice. Nekoč je Temenica po površini tekla dlje, daljša je bila za 2,2 km, danes pa je skupaj dolga 27, 6 km. Suha struga se začne pri Rupi 2 in 1/3 dolžine teče skozi travnike, 2/3 pa je gre po gozdu. Ob suhi strugi si sledi več ponorov, kjer ob večjem deževju Temenica tudi ponikne, saj le redko priteče do zadnjega požiralnika. Ob strugi se nahaja več vrtač in jami Velban kevder ter Kozja jama. Suha struga se konča v 14 m globokem breznu Risavnica.
Jame
Velban kevder je manjša podzemna jama. Njen vhod je širok in visok le pol metra, nato pa nadaljuje po ozkem in nizkem rovu do nivoja podtalnice, kjer se zaključi z večjo dvorano.
Kozja jama je danes zasuta s smetmi, nekoč pa je bila ena najlepših jam, saj je bila bogata s kapniškimi tvorbami.
Ob izgradnji avtoceste so zasuli več vrtač, pa tudi jami Zemljančev kevder in Zgonuho. Zemljančev kevder je bila manjša položnješa rovasta jama, ime pa je dobila po domačem hišnem priimku Zemljančevih, na katerih zemlji se je jama nahajala.
Zgonuha imenovan tudi Zvonuha, je bila jama sestavljena iz 6 m globokega brezna, ki se je nadaljevalo v dva rova. Svoje ime je dobila po izjemni akustiki. Če si vanjo vrgel kamen je globoko donelo.
Na vzhodnem delu vasi se nahaja tudi Mačkova jama.
Brezno Risavnica je globoko 14 metrov in je zadnji požiralnik reke Temenice. Ob povečanem deževju se vidi, kako po njegovih tleh teče podtalnica. Jamski sistem Risavnice je zelo razvejan in se povezuje tudi z več drugimi jamami in tako seže tudi po obronkih mirnopeške doline in trebelnske planote. Brezno je dobilo ime po risih, ki so se nekoč v njem radi zadrževali. Do nedavnega je v brezno vodila tudi lesena lestev. Nekoč so v Risavnico vaščani Lukovka hodili po led, ki so ga rabili za hlajenje pijače, ki so jo stregli ob svojem domačem žegnanju ob sv. Juriju, ki goduje 24. aprila. Še danes lahko v breznu sredi vročega julija vidimo ledene sveče.
Potoka in požiralnika
V osrčje naselja priteka Lukovški potok, ki ponika v Gabrovški jami, 10 m širokem in 6 m globokem požiralniku. Potok se pod zemljo združi z reko Temenico in pride na dan v Zijalu.
Jama oziroma požiralnik je dobil ime po domačem priimku najbližje domačije, namreč po Gabrovčevih. Nekoč so požiralnik rabili tudi za kopanje. Vanj so postavili večjo leseno kad, ali pa so zajezili vodo, preden je odtekla v majhno luknjo, ki se je nahajala ob kamniti steni. Lukovški potok je dobil ime po sosednji vasi Lukovek, saj teče mimo te vasi.
V 11. številki časopisa Dolenjec v letu 1906 je bil objavljen tudi naslednji članek.
"Požiralnik Jezero na Dolenjskem.
Kakor smo že v 5. številki „ Dolenjca" omenili, nahaja se v okolici Trebnja zanimiv požiralnik Jezero. O njem se nam poroča: Na zanimivi ravani med Trebnjem-Mokronog in Št. Rupertom nahaja se liki v rajskem kotliču obdanim z majhnimi griči iz 14 posestnikov obstoječa krajina Jezero in blizo okrog 7—8 metrov globoka požiralniku slična usodna votlina, katere zgorajšnji premer znaša približno 12—14 metov. Ta votlina požira v se precej velik potok, v katerega se zliva mnogo manjših studencev. Vsa okolica ima po svoji sestavi značaj kraških tal. Tod se nahaja na razne strani raztresenih 6 večjih selišč, katerih lastniki so vsi dobro stoječi posestniki. Ves ta svet leži proti Jezeru nagnjen. Precej močna studenčnina nikdar ne presahne. Ker so vsi mlini te okolice zelo oddaljeni od posameznih selišč, priporočati bi bilo, da se najde kak podjeten domačin, ter pusti zgraditi pri preje omenjenem požiralniku novo urejen večji mlin.
Padec vode pri požiralniku je jako močen in strm, torej bi se pri količkaj dobri turbini, ali magari navadnem mlinskem kolesu, lahko napravila gonilna moč za 4—5 mlinskih kamenov. Ker obstaja v globini tega požiralnika velika kotlina, se voda vedno odteče v votlino, in se tudi pri povodnji ali vsled ledu po zimi nikdar ne zamaši.
Komaj pol ure od tod je postajica (Haltestelle) Ponikve. Ugodno torej tudi za obiskovalce in prijatelje prirodnih zanimivosti. Posestnik te parcele Anton Kumer hiš. št. 10 v Jezero bi bil pripravljen ta prostor pod jako ugodnimi pogoji prodati. Škoda seveda, da mož te ugodne prilike ne umeje sam izrabiti.
Dolenjci! Kakor se od strani čuje, špekulira na ta zanimivi prirodni čar naše rodne zemlje bržkone neka tuja družba, če tudi ta govorica ne bi bila še osnovana, vendar naša dolžnost nas že danes kliče, da sploh ne prepustimo, da se kdaj uresniči.
Naši denarni zavodi leže mrtvi za dolenjsko narodno gospodarstvo, izkazujejo pač v svojih poročilih in bilancah lepe svote kot skupiček naših žuljev, torej če bi ne bilo na celi dolenjski drugega zasebnega podjetnika, ki bi se za to stvar zanimal, hajdi ve, dolenjske hranilnice in posojilnice, pokažite dejansko, da res živite, ne samo zase, marveč tudi za narod, kateri vas podpira. Tudi gospodje učenjaki najdejo tukaj obilo gradiva za prirodoznanstvo naše rodne zemlje, torej ne čepite v svojih brlogih in ne pustite kisati svojih talentov v brezdelni nebrigi za slovenski narod!
Tako poročilo! Izvedeli smo od druge strani, da je res ves ta kraj vreden, da se zanj zlasti mi Novomeščanje z vnemo zanimamo. Snuje se zabavno poučno potovanje skozi te kraje, in želeti je, da se tega izleta udeleže čim največje število. Podrobnosti v uredništvu."
Jugovzhodno od Jezera ponika Dobravski potok, ki ponikne sredi travnikov v več majhnih lukenj (porozna zemlja), ob večjih vodah pa v urejen požiralnik, ki je širok 10m in globok 4m. Dobravski potok je dobil ime po vasi Dolenja Dobrava, ki se nahaja ob potoku.
V knjigi Dolenjska zemlja in ljudje sta bili našima potokoma posvečeni skoraj dve strani v celoti, poleg besedila pa je bil natisnjen tudi preprost pregleden zemljevid.
"Naslednja ponikalnica (reke Temenice, op.p.) je precej izdaten stalen Lukovski potok. Starejši domačini vedo povedati, da se je povrhnji tok navadno končal sredi vasi Jezero v komaj kak meter globoki rupi in da je od tod še tekla njegova voda, kadar je narasla, več sto metrov naprej proti Risanici, izgubljajoč se prej ali pozneje v neopazne rupe. Kasneje pa naj bi se ta požiralnik v Jezeru, ki ga nazivajo po ondotnem posestniku Gabrovska jama, tako povečal in poglobil, da je sedaj že dobrih 10 m širok in 6 m globok ter požira tudi ob največjem navalu potoka vso njegovo vodo. Res je videti sveže sledove ugrezanja tal ob krajeh te obsežne odprtine; vendar je trajal dosedanji proces poglabljanja požiralnika gotovo daljšo dobo, ker zasledimo v 11. številki časnika Dolenjca leta 1906 podroben opis navedene jame. Že takrat se je vanjo stekala ob vsakem času vsa voda in so zato razmišljali, da bi nad njo postavili večji mlin, ki bi izkoriščal globok padec v požiralnik.
Od leta 1958 ima Lukovski potok mnogo manj vode, ker so takrat zajeli graditelji avtomobilske ceste, ki teče tod mimo, enega izmed njegovih izvirov, Špelo, da so se oskrbovali s pitno vodo. Zdaj je tam vodovod za vasi Lukovek in Jezero.
Tretja ponikalnica je Dobravski potok, ki stopa pod vasjo Dolenja Dobrava iz ožje doline na široko odprta travniška tla. Ob neopaznih rupah jih zamočviri zdaj više, zdaj niže, do kamor pač seže njegov površinski tok.
Lukovski in Dobravski potok, ki ponikata komaj pol km vsaksebi, sta se gotovo nekdaj zlivala južno od Jezera v enoten tok, ki je nato dosegel povrhnjo Temenico. Kje se ji sedaj pridruži njuna voda v podzemlju, ne vemo. Kaže pa omeniti, da dobiva Temenica v bližnji Vrhpeči, kjer se pojavi drugič na površju, mnogo več vode, kot je ponika pri Ponikvah, in to ne le iz poglavitnega roja izvirov izpod prepadne stene Zijala, temveč tudi nekaj niže pod levim pobočjem doline." [5]
Kraški gozd in apnenice
Jedro vasi obdajajo kulturne površine, te pa na vzhodu, jugu in zahodu mešani gozdovi s prevlado listavcev. Ves gozd je bogat s kamnom apnencem. Nekoč je bilo na Slovenskem zelo razširjeno apneničarstvo. Vsak lastnik je dal na nekaj let posekati del gozda in napraviti apnenice. Še danes je vidnih mnogo ostankov apnenic, v njih pa se najdejo tudi kosi apna.
Vas je obdana z dobro plodno zemljo. Ob potokih so travniki, drugje pa se menjavajo njive in travniki. Nekoč so bile vse domačije tudi kmetije, danes pa se z govedorejo ukvarjajo le pri šestih hišah, od tega pri dveh hišah živijo samo od kmetijstva, pri ostalih pa so domači zaposleni tudi drugod. Pri treh domačijah se ukvarjajo tudi z domačo proizvodnjo gotovih izdelkov. Kmetija Žnidaršič ponuja domače pekovske izdelke (kruh, piškoti, pecivo), kmetija Zupančič ponuja domače rezance, kruh in vino, kmetija Marn pa mlečne izdelke (sir, skuta, jogurt). Večina domačij v vasi ima v okoliških vinskih goricah tudi svoje vinograde, kjer pridelujejo najrazličnejše sorte trt, najbolj značilen končni proizvod pa je vino cviček.
Območje hriba Sveta Ana je zelo bogato z apnencem. Kamen so začeli izkoriščati že ob gradnji železnice, ki polje proti Novemu mestu. Današnji kamnolom je nastal po 2. sv. vojni na ozemlju velikega gozda graščine Lanšprež. Gozd se je zato imenoval Lanšpreški boršt. V kamnolomu so morali ljudje iz bližnje in daljne okolice opravljati prisilno delo. Kamnolom je deloval do slovenske osamosvojitve in nato nekaj let sameval. Na prelomu tisočletja so ponovno začeli z obratovanjem. Ob kamnolomu je stala tudi zgradba uprave kamnoloma, 500 m nižje pa skladišče razstreliva, ki so ga rabili pri delu. Skladišče je bilo zgrajeno iz močnega armiranega betona in obdano z bodečo žico. Stoji še danes, vendar nima več uporabne funkcije.
Wikiwand in your browser!
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
