Gilgit-Baltistan

Gilgit-Baltistan (urdujsko گلگت بلتستان‎), nekdaj znan kot Severno območje,^[8] je najsevernejš administrativno območje v Pakistanu.^[1] Meji na Azad Kašmir na jugu, provinco Hajber Paštunkva na zahodu, na Vakanski koridor v Afganistanu na severu, na kitajsko regijo Sinciang na vzhodu in severovzhodu, in na indijsko zvezno državo Džamu in Kašmir na jugovzhodu. Meja z Indijo je Linija kontrole (LoC), ki jo je leta 1949 določila OZN (UNCIP/UNMOGIP). Na tej liniji so se odvijale vse kašmirske vojne, nazadnje v t.i. Kargilski vojni (tretja kašmirska vojna), v zagrizeni visokogorski vojni nad 5000 m nadmorske višine, po premirju leta 1999 pa se je spet vrnila na raven iz leta 1972. Vse od takrat se napetosti pojavnljajo zaradi posameznih incidentov.

Gilgit-Baltistan گلگت بلتستان‎
Administrativno območje Pakistana[1]
Od zgoraj na desno: Jezero Attabad, K2, Passu, Mrzla puščava in Narodni park Deosai
Uradni pečat Gilgit-Baltistanگلگت بلتستان‎ Pečat
Koordinati: 35.35°N 75.9°E / 35.35; 75.9
Država	Pakistan
Ustanovljen	1. november 1948
Glavno mesto	Gilgit
Največje mesto	Skardu[2]
Upravljanje
• Vrsta	samoupravni teritorij v Pakistanu
• Telo	Zakonodajna skupščina
• Guverner	Raja Jalal Hussain Maqpoon
• Glavni minister	Hafiz Hafeezur Rehman[3]
Površina
• Skupno	72.971 km2
	[4]
Prebivalstvo  (2015)
• Skupno	1.800.000[5]
Časovni pas	UTC+5 (PKT)
Koda ISO 3166	PK-GB
Glavni jeziki	balti, šina jezik, Burušaski
HDI (2017)	0,565[6] medium
Število sedežev v skupščini	33[7]
Okraji	10
Mesta	9
Spletna stran	gilgitbaltistan.gov.pk

Gilgit-Baltistan obsega površino 72.971 km² in je imel leta 2015 približno 1,8 milijona prebivalcev. Ta regija je del velikega ozemlja Kašmirja, ki je predmet teritorialnega spora med Indijo, Pakistanom in Kitajsko. Pokrajina je visokogorska. Glavno mesto je Gilgit z okoli 216,760 prebivalci. V Gilgit-Baltistanu se nahaja pet osemtisočakov in več kot petdeset vrhov visokih nad 7000 metrov. Tu so trije najdaljši ledeniki na svetu. Glavna turistična aktivnost je pohodništvo in gorništvo.

Po projektu kitajsko-pakistanskega gospodarskega koridorja naj bi se preko spornega ozemlja Gilgit-Baltistan zgradila ceste Kašgar-Havelian preko Kundžerabskega prelaza dolga 1100 km in povezala pakistansko globokomorsko pristanišče Gvadar s pristaniščem Južne Kitajske Guangdžov.

Regije

Gilgit-Baltistan je administrativno razdeljen na tri pokrajine in deset (10) okrajev

Gilgit-Baltistan je administrativno razdeljev v tri pokrajini^[9] ki so naprej razdeljene na deset okrajev, ki sestavljajo štiri v Baltistanu: Skardu, Šigar, Karmang in Ghanče, ter štiri v Gilgitu: okraj Gilgit, Gizer, Hunza in Nagar ter dva okraja v pokrajini Diamer: Diamer in Astore.^[10][11] Temeljna administrativna centra sta mesti Gilgit in Skardu.

Pokrajina	Okraj	Površina (km²)	Glavno mesto	Prebivalci (2013)[12]	Pokrajinsko glavno mesto
Baltistan	Ghanče	4,052	Khaplu	108,000	Skardu
	Šigar	8,500	Šigar	-
	Karmang	5,500	Karmang	-
	Skardu	8,700	Skardu	305,000*
Gilgit	Gilgit	14,672	Gilgit	222,000	Gilgit
	Gizer (Ghizer)	9,635	Gahkuč (Gahkuch)	190,000
	Hunza	7,900	Aliabad	70,000 (2015)[13]
	Nagar	5,000	Nagar	51,387 (1998)[12]
Diamer	Diamer	10,936	Čilas	214,000	Čilas
	Astore	5,092	Eidghah	114,000

• kombinirano prebivalstvo iz okrajev Skardu, Šigar in Karmang. Okraja Šigar in Karmang sta bila izdvojena iz okraja Skardu po letu 1998. Ocena števila prebivalcev Gilgit-Baltistana je v letu 2015 bila okoli 1,8 milijona^[5] ter skupna stopnja rasti prebivalstva med leti 1998 in 2011 je bila 63,1% kar pomeni 4,85% letno.^[14][15]

Geografija in podnebje

Zemljevid Gilgit-Baltistana prikazuje njegovo pozicijo glede na Azad Kašmir

Naltarska jezera

Naltar jezero ali Baškiri jezero-I

Naltar jezero ali Baškiri jezero-II

Naltar jezero III z vodo azurne barve

nadmorska višina = 3050–3150 m^[16]

Gilgit in Skardu sta dve glavni središči in postaji za ekspedicije v okoliške sedem in osemtisočake. Območje je eno od najvišjih svetovnih gorskih grebenov. Glavno je pogorje Karakorum in zahodna Himalaja. Pamirsko pogorje je na sever, in Hindukuš leži na zahodu. Med najvišjimi vrhovi so K2 (Mount Godwin-Austen) in Nanga Parbat, slednji je eden od najbolj zastrašujočih gora na svetu.

Trije od najdaljših ledenikov na svetu najdemo v Gilgit-Baltistanu: ledenik Biafo, ledenik Baltoro in ledenik Batura. Dodatno je v Gilgit-Baltistanu tudi nekaj visokogorskih jezer:

• Jezero Šeosar v Deosai ravnini, Skardu
• Jezero Naltar v Naltar dolini, Gilgit
• Satpara Tso (jezero) v Skardu, Baltistan
• Kačura Tso (jezero) v Skardu, Baltistan
• Žarba Tso v Šigar, Baltistan
• Forok Tso v Skardu, Baltistan
• Jezero Karfak v Gangče, Baltistan
• Bjarsa Tso v Gultari, Astore
• Jezero Borith v Godžal, gornja r Hunza, Gilgit
• Jezero Rama blizu Astore
• Jezero Ruš pri Nagarju, Gilgit
• Jezero Kromber pri Prelazu Kromber v Iškoman dolini, Okraj Gizer
• Jezero Barodarokš v Dolini Bar, Nagar
• Jezero Goraši v Gandus dolini, Karmang

Planota Deosai je nad 3000 m nadmorske višine in predstavlja drugo najvišjo planoto na svetu na 4115 metrih po Tibetu. Planota leži vzhodno od Astore, južno od Skardu in zahodno od Ladaka. Območje je bilo proglašeno za narodni park leta 1993. Planota Deosai pokriva področje, ki obsega skoraj 5000 km². Skoraj pol leta (med septembrom in majem), je planota pokrita s snegom in pozimi odrezana od preostalega Baltistana. Vas Deosai leži blizu Čilum čoki in je povezana z okrajem Kargil v Ladaku s cesto prevozno celo leto.

• 
  Jezero Satpara, Skardu, leta 2002
• 
  Zgornje jezero Kačura
• 
  Brod na AttaAbad jezeru
• 
  Jezero Šangrila, Skardu
• 
  Slap Mantoka

Sklici

1. Weightman, Barbara A. (2. december 2005). Zmaji in tigri: Geografija Južne, Vzhodni, in Jugovzhodne Azije (2. izd.). John Wiley & Sons. str. 193. ISBN 978-0-471-63084-5.
2. »Skardu«. Skardu. Pridobljeno 16. julija 2015.
3. »V sedlu: Novi glavni minister ima vizijo za Gilgit-Baltistan«. The Express Tribune. 30. junij 2015. Pridobljeno 16. julija 2015.
4. »UNPO: Gilgit Baltistan: Impact Of Climate Change On Biodiversity«. unpo.org. Pridobljeno 20. junija 2016.
5. Shahid Javed Burki 2015. sfn error: no target: CITEREFShahid_Javed_Burki2015 (pomoč)
6. »Sub-national HDI - Area Database - Global Data Lab«. hdi.globaldatalab.org (v angleščini). Pridobljeno 13. septembra 2018.
7. Legislative Assembly will have directly elected 24 members, besides six women and three technocrats. "Gilgit Baltistan: New Pakistani Package or Governor Rule Arhivirano 2014-12-25 na Wayback Machine." 3 September 2009, The Unrepresented Nations and Peoples Organization (UNPO)
8. Hinman, Bonnie (15. september 2011), Obiskali smo Pakistan, Mitchell Lane Publishers, Inc., str. 41, ISBN 978-1-61228-103-2
9. »Gilgit-Baltistan razdeljen na tri pokrajine – The Express Tribune«. tribune.com.pk. 1. februar 2012. Pridobljeno 20. junija 2016.
10. »Mehdi Shah announces formation of 2 Divisions, 2 sub-divisions and 4 Tehsils in Gilgit – Baltistan – PAMIR TIMES – Voices of the Mountain Communities«. pamirtimes.net. Pridobljeno 20. junija 2016.
11. »Wrangling over new Astore district headquarters«. Dawn Newspaper Internet Edition. Pridobljeno 17. novembra 2006.
12. »Gilgit-Baltistan: Districts & Places – Population Statistics in Maps and Charts«. citypopulation.de. Pridobljeno 20. junija 2016.
13. Šafqat Husain 2015. sfn error: no target: CITEREFŠafqat_Husain2015 (pomoč)
14. »Pak population increased by 46.9% between 1998 and 2011«. The Times of India. Pridobljeno 27. januarja 2016.
15. »Statistical Booklet on Gilgit-Baltistan« (PDF). Government of Gilgit-Baltistan, 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 13. decembra 2014. Pridobljeno 11. decembra 2014.
16. »Tropical Bryology« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 8. marca 2021. Pridobljeno 11. avgusta 2019.

Zunanje povezave

• Uradna spletna stran Sveta Gilgit-Baltistana
• Uradna spletna stran Pokrajinske vlade Gilgit-Baltistana
• Uradna spletna stran Pokrajinske vlade Gilgit-Baltistana
• Uradna spletna stran Ministrstva za Kašmir & Gilgit-Baltistan
• Amjad Hussain Azar. »Gilgit-Baltistan: Osporavani ali žrtev kašmirskega spora?«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. februarja 2018. Pridobljeno 21. februarja 2018.