From Wikipedia, the free encyclopedia
Fušimi Inari-taiša (伏見稲荷大社) je glavno šintoistično svetišče kamija (božanstva) Inari, ki stoji v Fušimiju, predelu mesta Kjoto na Japonskem. Svetišče leži ob vznožju 233 m visokega hriba, prav tako imenovanega Inari, in vključuje steze navzgor do številnih manjših svetišč, ki se raztezajo na razdalji štiri kilometre in vzamejo približno dve uri hoje.[1]
Fušimi Inari-taiša 伏見稲荷大社 | |
---|---|
Religija | |
Pripadnost | šintoizem |
Božanstvo | Uka-no-Mitama-no-Ōkami, ali Inari Ōkami |
Lega | |
Kraj | Fušimi-ku, Kjoto, prefektura Kjoto |
Koordinati | 34°58′2″N 135°46′22″E |
Arhitektura | |
Ustanovljeno | 711 |
Spletna stran | |
inari |
Inari je bil prvotno in ostaja primarno kami riža in poljedelstva, vendar pa ga trgovci in proizvajalci častijo tudi kot pokrovitelja poslovanja. Vsakega od približno desettisoč torijev Fušimi Inari-taiša je doniralo japonsko podjetje, od tega jih je približno 800 postavljenih v vrsti, da tvorijo tunel.
Zaradi priljubljenosti delitve in ponovne umestitve Inarijev (Kandžō (勧請)) naj bi imelo to svetišče kar 32.000 pod-svetišč (分社 bunša) po vsej Japonski.[2]
Svetišče je postalo predmet cesarskega pokroviteljstva v zgodnjem obdobju Heian.[3] Leta 965 je cesar Murakami odredil, da glasniki nosijo pisna poročila o pomembnih dogodkih kamiju, ki je varuh Japonske. Ti heihaku so bili sprva predstavljeni 16 svetiščem, vključno s svetiščem Inari.[4]
Od leta 1871 do 1946 je bil Fušimi Inari-taiša uradno označen kot eden od Kanpei-taiša (官幣大社), kar pomeni, da je bil na prvem mestu med svetišči, ki jih podpira vlada.[5]
Najzgodnejše stavbe so bile zgrajene leta 711 na hribu Inarijama v jugozahodnem Kjotu, vendar je bilo svetišče leta 816 na zahtevo meniha Kukaija prestavljeno. Glavna struktura svetišča je bila zgrajena leta 1499.[6]
Na dnu hriba so glavna vrata (楼門, rōmon, »stolpna vrata«) in glavno svetišče (御本殿, go-honden). Za njimi, sredi hriba, je notranje svetišče (奥宮, okumija) dosegljivo po poti, obdani s tisoči toriji. Do vrha gore je več deset tisoč gomil (塚, cuka) za zasebno bogoslužje.
Vrhunec svetišča so vrste vrat torijev, znanih kot Senbon Tori. Navada darovanja torijev za uresničitev želje ali v zahvalo za uresničeno željo se je začela širiti od obdobja Edo (1603–1868), pri čemer so darovalci iz hvaležnosti seštevali zaporedna vrata do danes. Ob glavni poti je okoli 800 vrat tori.
Lisice (kicune), ki veljajo za glasnike, pogosto najdemo v svetiščih Inari. En atribut je ključ (za riževo kaščo) v ustih.
Za razliko od večine šintoističnih svetišč ima Fušimi Inari-taiša, v skladu s tipičnimi svetišči Inari, odprt pogled na glavni predmet čaščenja (ogledalo).
Risba Kijošija Nozakija Kicune: japonska lisica skrivnosti, romantike in humorja iz leta 1786, ki prikazuje svetišče, pravi, da je njegova dvonadstropna vhodna vrata zgradil Tojotomi Hidejoši.
Svetišče ob japonskem novem letu privabi več milijonov vernikov, 2,69 milijona za 3 dni leta 2006 po poročanju policije, največ na zahodu Japonske.
V pristopu k svetišču so številne slaščičarne, v katerih prodajajo cudžiura senbei (辻占煎餅), obliko piškotkov sreče, ki sega vsaj v 19. stoletje in za katere nekateri verjamejo, da so izvor ameriškega piškotka sreče.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.