Domači jak

Domači jak (Bos grunniens) je dolgodlaki udomačen votlorog, ki ga najdemo po vsej himalajski regiji, na indijski podcelini, tibetanski planoti in severu kot sta Mongolija in Rusija. Izvira iz divjega jaka (Bos mutus). ^[1]

Domači jak
Jak v nepalski Himalaji.
Ohranitveno stanje taksona
udomačen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali) Deblo: Chordata (strunarji) Razred: Mammalia (sesalci) Red: Artiodactyla (sodoprsti kopitarji) Družina: Bovidae (Votlorogi) Poddružina: Bovinae (prava goveda) Rod: Bos (tur) Vrsta: B. grunniens
Znanstveno ime
Bos grunniens Linnaeus, 1766

Etimologija

Beseda jak izvira iz tibetanščine: གཡག་ ་, Wylie: g.yag. V tibetanskem in jeziku balti se nanaša le na samce, samica pa se imenuje tibetansko: འབྲི་, Wylie: 'bri ali g.nag, tibetansko: ཧཡག་མོ་, Wylie: hYag-mo. V večini drugih jezikov, ki so si izposodili besedo, se 'jak' običajno uporablja za oba spola.

Taksonomija

Jaki pripadajo rodu Bos in so zato povezani z govedom (vrste Bos primigenius). Analize mitohondrijske DNA za določitev evolucijske zgodovine jakov so bile nejasne.

Jak je lahko od nekdaj odstopal od goveda med enim in petimi milijoni let in obstaja nekaj predlogov, da je lahko bolj tesno povezan z bizonom kot z drugimi člani svojega določenega rodu. ^[2] Vidni bližnji fosilni sorodniki jaka, kot je Bos baikalensis, so bili najdeni v vzhodni Rusiji, kar kaže na možen način, s katerim bi lahko predniki sodobnega ameriškega bizona vstopili v Ameriko.

Vrsta je bila prvotno označena kot Bos grunniens ('kruleči vol'), ki jo je Linnaeus imenoval leta 1766, vendar se to ime zdaj na splošno šteje le za udomačeno obliko živali, pri čemer je najprimernejše ime Bos mutus ('nemi vol'). za prosto živeče vrste. Čeprav nekateri avtorji še vedno menijo, da je divji jak podvrsta, Bos grunniens mutus, je ICZN leta 2003 uradno odločil^[3], da dovoljuje uporabo imena Bos mutus za divje jake in to je zdaj bolj običajna uporaba. ^[4][5]

Razen kjer se divji jak šteje za podvrsto Bos grunniens, ni nobene priznane podvrste jaka.

Značilnosti

Domači jak pri jezeru Yamdrok.

Jaki so močno zgrajene živali z okornim ogrodjem, močnimi nogami, zaobljenimi razcepljenimi kopiti, izredno gostim, dolgim krznom, ki visi nižje od trebuha. Medtem ko so divji jaki v glavnem temni, črno do rjave barve, so lahko domači jaki precej različnih barv, pogosto pa imajo lise zarjavele rjave in smetanaste barve. Imajo majhna ušesa in široko čelo, z gladkimi rogovi, ki so običajno temne barve. Pri samcih (biki) rogovi izraščajo s strani glave in nato zavijejo naprej. Običajno segajo od 48 do 99 cm. Samice (krave) imajo manjše, dolge le 27 do 64 cm in imajo bolj pokončno obliko. Oba spola imata kratek vrat z izrazito grbo na ramenih, čeprav je ta večji in bolj vidna pri samcih. ^[6] Samci tehtajo od 350 do 585 kg, samice tehtajo od 225 do 255 kg. Divji jaki so lahko precej težji, biki dosežejo težo do 1000 kilogramov. ^[7] Odvisno od pasme so samci domačih jakov visoki 111–138 centimetrov, samice pa 105–117 centimetrov v ramah. ^[8]

Oba spola imata dolge kosmate dlake z gosto volneno podlanko preko prsnega koša, bokov in stegen, da jih izolirajo pred mrazom. Zlasti pri bikih lahko to oblikuje dolgo 'krilo', ki lahko doseže tla. Rep je dolg in koničast, podoben konjskemu namesto čopast kot rep goveda ali bizona. Udomačeni jaki imajo široko paleto barv dlake, pri čemer so nekateri posamezniki beli, sivi, rjavi, rdeče-sivi ali lisasti. Samica v vimenu in modnik pri samcih je majhna in dlakava, kot zaščita pred mrazom. Samice imajo štiri seske.

Jaki krulijo in za razliko od goveda niso znani, da bi ustvarili značilen zvok za govedo (mukanje), ki je navdihnil znanstveno ime domače variante jaka, Bos grunniens ('kruleči bik'). Nikolaj Mihajlovič Przevalskij je poimenoval divjo varianto Bos mutus (tihi bik), saj je menil, da sploh ne oddaja zvoka. ^[9]

Fiziologija

Jahač jaka blizu jezera Tsomgo, Sikkim (3700 m)

Fiziologija jaka je dobro prilagojena visokim nadmorskim višinam, ima večja pljuča in srce kot govedo na nižjih nadmorskih višinah, kot tudi večjo zmogljivost za prenos kisika skozi kri ^[10] zaradi obstojnosti fetalnega hemoglobina skozi vse življenje. ^[11] Nasprotno, jaki težko uspevajo na nižjih nadmorskih višinah in so nagnjeni k toplotni izčrpanosti nad okoli 15 ° C. ^[12] Nadaljnje prilagoditve hladu vključujejo debelo plast podkožne maščobe in skoraj popolno odsotnost funkcionalnih žlez znojnic.

V primerjavi z domačim govedom je vamp jakov nenavadno velik. To verjetno omogoča, da hkrati zaužije večje količine nizko kakovostne hrane in jo dlje časa fermentirajo, da bi izločili več hranil. Jak dnevno potrebuje 1 % telesne teže, medtem ko govedo potrebuje 3 %, da ohrani stanje.

Vonj

V nasprotju s splošnim prepričanjem imajo jaki in njihov gnoj malo ali nič opaznega vonja [13], kadar se primerno hranijo na pašnikih ali ogradah z ustreznim dostopom do krme in vode. Jakova volna je naravno odporna na vonj. ^[13]

Razmnoževanje in življenjska zgodovina

Deset dni star jak.

Jaki se parijo poleti, običajno med julijem in septembrom, odvisno od lokalnega okolja. Preostanek leta veliko bikov potuje v majhnih skupinah proč od velikih čred, a ko se približa čas parjenja, postanejo agresivni in se redno borijo med seboj, da bi vzpostavili prevlado. Poleg nenasilnih groženj, ko krulijo in strgajo zemljo s svojimi rogovi, biki tudi bolj neposredno tekmujejo, se večkrat zaletavajo drug v drugega s spuščenimi glavami ali dvobojujejo s svojimi rogovi. Tako kot bizon, vendar za razliko od goveda, se samci med gonjenjem valjajo v suhi zemlji, pogosto pa označujejo vonj z urinom ali gnojem. Samice so plodne do štirikrat na leto, sprejemljive pa le nekaj ur v vsakem ciklu. ^[14]

Brejost traja od 257 do 270 dni, tako da se mladiči rojevajo med majem in junijem in skotijo enega samega teleta. Samica najde samotno mesto za rojstvo, tele lahko hodi v desetih minutah po rojstvu in par se kmalu vrne v čredo. Samice divjih in domačih jakov običajno kotijo le enkrat vsako drugo leto, čeprav so pogostejša rojstva možna, če je preskrba s hrano dobra.

Teleta so odstavljena v enem letu in kmalu zatem postanejo neodvisna. Divja teleta so sprva rjave barve in šele kasneje razvijejo temnejše odrasle dlake. Samice običajno kotijo prvič v starosti treh ali štirih let ^[15] in dosežejo najvišjo stopnjo reproduktivne sposobnosti stare približno šest let. Jaki lahko živijo več kot dvajset let v udomačenju ali ujetništvu, čeprav je verjetno, da je to v naravi nekoliko krajše.

Hibridni jak

V Nepalu, Tibetu in Mongoliji se domače govedo križa z jaki. To povzroča neplodne samce dzo མཛོ། kot tudi plodne samice, znane kot མཛོ་མོ། dzomo ali zhom, ki jih lahko ponovno križamo z govedom. Pasma Dwarf Lulu, »edini Bos primigenius taurus, tip goveda v Nepalu« je bila preizkušena na DNK markerje in ugotovljeno je, da je mešanica obeh vrst bika in zebuja (B. p. taurus in B. p. indicus) z jakom. ^[16] Po podatkih Mednarodne veterinarske informacijske službe je nizka produktivnost križancev druge generacije goveda jaka primerna le za meso.

Križanja med jaki in domačim govedom (Bos primigenius taurus) so v kitajski literaturi zabeležena vsaj 2000 let. Uspešni križanci so bili zabeleženi tudi med jakom in ameriškim bizonom^[17], gaurom in bantengom (Bos javanicus), običajno s podobnimi rezultati kot pri domačem govedu.

Odnos z ljudmi

Udomačeni jaki se vzrejajo tisoče let, predvsem zaradi njihovega mleka, volne in mesa in kot tovorna žival. Njihovi posušeni iztrebki so pomembno gorivo, ki se uporablja po vsem Tibetu in so pogosto edino gorivo, ki je na voljo na visoki tibetanski planoti. Jak prenaša blago preko gorskih prelazov za lokalne kmete in trgovce, pa tudi za plezalne in treking pohode. »Samo ena stvar otežuje uporabo jakov za dolga potovanja v neugodnih regijah. Ne bodo jedli žita, ki bi ga lahko prenašali na poti. Stradali bodo, če jih ne bo mogoče pripeljati na mesto, kjer je trava« ^[18]. Uporabljajo se tudi za oranje. ^[19] Jakovo mleko se pogosto predeluje v sir, imenovan čhurpi, v tibetanskem in nepalskem jeziku in byaslag v Mongoliji. Maslo, narejeno iz jakovega mleka, je sestavina maslenega čaja, ki ga Tibetanci popijejo v velikih količinah^[20], uporablja pa se tudi v svetilkah in za izdelavo maslenih skulptur, ki se uporabljajo pri verskih praznikih. ^[21]

Raziskave na podeželju

Indijska vlada je leta 1989 ustanovila namenski center za raziskave jaka, ICAR-Nacionalni raziskovalni center jaka. Je v mestu Dirang, Arunačal Pradeš in vzdržuje farmo jakov na območju Nyukmadung na nadmorski višini 2750 m. ^[22]

Zunaj Himalaje

Vzreja jakov v Koloradu

Manjše črede jakov gojijo v Združenih državah Amerike in Kanadi, na Novi Zelandiji in v nekaterih delih Evrope. Cenijo jih zaradi pustega mesa in volne. Križajo jih tudi z domačim govedom.^[23]

Jak v športu

Dirkanje jakov

V delih Tibeta in Karakoruma je dirkanje jakov oblika zabave na tradicionalnih festivalih in velja za pomemben del njihove kulture. V zadnjem času se športi, ki vključujejo udomačene jake, kot so smučanje z jaki ali polo, tržijo kot turistična znamenitost v državah Srednje Azije, vključno v Gilgit-Baltistanu, Pakistan.

Galerija

• 
  Osedlani jaki v Manali, Himačal Pradeš, Indija
• 
  Osedlani jaki v samostanu Litang v Tibetanski avtonomni prefekturi Garzê, Sečuan, Kitajska
• 
  Z jaki orjejo polje, Tibet
• 
  Domači jak v Nepalu
• 
  Jaki v Gilgit-Baltistanu, Pakistan

Sklici

1. MSW3 id = 14200680 | page = 691, ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494
2. Guo, S.; in sod. (2006). »Taxonomic placement and origin of yaks: implications from analyses of mtDNA D-loop fragment sequences«. Acta Theriologica Sinica. 26 (4): 325–330.
3. International Commission on Zoological Nomenclature (2003). »Opinion 2027. Usage of 17 specific names based on wild species which are predated by or contemporary with those based on domestic animals (Lepidoptera, Osteichthyes, Mammalia): conserved«. Bulletin of Zoological Nomenclature. 60: 81–84.
4. {{{assessors}}} (2008). Bos mutus . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2014.2. IUCN 2014. Pridobljeno: 4 September 2014.
5. Gentry, A.; Clutton-Brock, J.; Groves, C. P. (2004). »The naming of wild animal species and their domestic derivatives«. Journal of Archaeological Science. 31 (5): 645. doi:10.1016/j.jas.2003.10.006.
6. Leslie, D.M.; Schaller, G.B. (2009). »Bos grunniens and Bos mutus (Artiodactyla: Bovidae)«. Mammalian Species. 836: 1–17. doi:10.1644/836.1.
7. Buchholtz, C. (1990). True Cattle (Genus Bos). pp. 386–397 in S. Parker, ed. Grzimek's Encyclopedia of Mammals, Volume 5. New York: McGraw-Hill Publishing Company. (quoted in Oliphant, M. (2003). Bos grunniens (On-line), Animal Diversity Web. Accessed 4 April 2009)
8. »The Yak. Chapter 2: Yak breeds«. FAO. Pridobljeno 31. avgusta 2017.
9. »ORIGINS, DOMESTICATION AND DISTRIBUTION OF YAK«. www.fao.org. Pridobljeno 31. avgusta 2017.
10. Wiener, Gerald; Jianlin, Han; Ruijun, Long (2003). "4 The Yak in Relation to Its Environment", The Yak, Second Edition. Bangkok: Regional Office for Asia and the Pacific Food and Agriculture Organization of the United Nations, ISBN 92-5-104965-3. Accessed 8 August 2008.
11. Sarkar, M.; Das, D. N.; Mondal, D. B. (1999). »Fetal Haemoglobin in Pregnant Yaks (Poephagus grunniens L.)«. The Veterinary Journal. 158 (1): 68–70. doi:10.1053/tvjl.1999.0361. PMID 10409419.
12. Yak Arhivirano 2011-07-25 na Wayback Machine., Animal genetics training resources version II: Breed Information. Adopted from: Bonnemaire, J. "Yak". In: Mason, Ian L. (ed). (1984). Evolution of Domesticated Animals. London: Longman, pp. 39–45. ISBN 0-582-46046-8. Accessed 8 August 2008.
13. »Superior Properties of Yak Wool«. Arhivirano iz prvotnega dne 6. decembra 2010. Pridobljeno 3. maja 2012.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: bot: neznano stanje prvotnega URL-ja (povezava)
14. Sarkar, M.; Prakash, B.S. (2005). »Timing of ovulation in relation to onset of estrus and LH peak in yak (Poephagus grunniens L.)«. Animal Reproduction Science. 86 (4): 353–362. doi:10.1016/j.anireprosci.2004.08.005.
15. Zi, X.D. (2003). »Reproduction in female yaks (Bos grunniens) and opportunities for improvement«. Theriogenology. 59 (5–6): 1303–1312. doi:10.1016/S0093-691X(02)01172-X. PMID 12527077.
16. Takeda, K.; Satoh, M.; Neopane, S.P.; Kuwar, B.S.; Joshi, H.D.; Shrestha, N.P.; Fujise, H.; Tasai, M.; Tagami, T.; Hanada, H. (2004). »Mitochondrial DNA analysis of Nepalese domestic dwarf cattle Lulu«. Animal Science Journal. 75 (2): 103. doi:10.1111/j.1740-0929.2004.00163.x.
17. Zhang, R.C. (14 December 2000). "Interspecies Hybridization between Yak, Bos taurus and Bos indicus and Reproduction of the Hybrids". In: Recent Advances in Yak Reproduction, Zhao, X.X.; Zhang, R.C. (eds.). International Veterinary Information Service.
18. Golden Book Encyclopedia, Vol. 16 p. 1505b. Rockefeller Center, NY: Golden Press (1959).
19. Gyamtsho, Pema. »Economy of Yak Herders« (PDF).
20. Tibet and Tibetan Foods Arhivirano 2013-07-01 na Wayback Machine.. Flavorandfortune.com. Dostopano 19. decembra 2012.
21. Yaks, butter & lamps in Tibet Arhivirano 2004-02-27 na Wayback Machine., webexhibits.org
22. »ICAR-National Research Centre on Yak«.
23. »Part 3 - Yak in nontraditional environments by Gerald Wiener«. FAO.

Zunanje povezave

• International Yak Association (IYAK)
• European Yak Association (EYAK) Arhivirano 2007-09-28 na Wayback Machine.
• Article on Yak breeds in FAO archives
• Yaks: The Official Animal of Tibet
• Yak Genome Database Arhivirano 2013-05-23 na Wayback Machine.