Despot (dvorni naslov)

Despot (grško δεσπότης [despótēs], gospod, gospodar)^[1][2] je bil visok bizantinski dvorni naslov, rezerviran za zete vladajočih cesarjev, ki je sprva pomenil cesarjevega zakonitega naslednika. Iz Bizanca se je v poznem srednjem veku razširil na Balkan (srbsko in bolgarsko деспот [despot]) in države pod bizantinskim vplivom (Latinsko cesarstvo, Bolgarija, Srbija in Trabzonsko cesarstvo). Nekatere kneževine so se preimenovale v despotate, ki so bili samostojni ali apanaže princev, ki so se naslavljali z despoti. Najbolj znan despotati so bili Epir, Moreja in Srbija.

Ženska oblika naslova, despótka (grško δεσπότισσα [despótissa] ali δέσποινα [despoina], srbsko in bolgarsko деспотица [despotica]) je pomenila despotovo ženo.

Izraza despot se ne sme zamenjavati s sodobnim, enako zvenečim izrazom, ki je povezan z despotizmom, obliko vladavine, v kateri ima vladar absolutno oblast. Sodobni izraz despot ustreza grškemu izrazu tiran, ki sprva ni imel negativnega pridiha in je ustrezal rimskemu diktatorju, ustavno sankcioniranemu položaju v Rimski republiki. V sodobni pogovorni grščini se naslov despot pogosto uporablja za škofa.

Nastanek in zgodovina

Cesar Manuel II. Paleolog z družino: cesarica Helena Dragaš (desno) in njuni otroci – socesar Ivan VIII. in despota Andronik in Teodor

Izvirni grški izraz despot je pomenil preprosto gospodar in je bil soznačen z izrazom kirios (κύριος, glavni). Kot grški ekvivalent latinskega dominusa se je na začetku uporabljal za spoštljivo naslavljanje.^[3] Kot tak se je uporabljal za vse visoke osebnosti, v bolj specifičnem pomenu pa za Boga,^[4] škofe in patriarhe in predvsem za rimske in bizantinske cesarje. Priložnostno se je uporabljal tudi v uradnih okvirih, na primer na kovancih (od Leona III. Izavrijca) in v uradnih dokumentih.^[3][5]

Četudi se je naslov despot uporabljal za visoko plemstvo že od začetka 12. stoletja, se je kot specifičen dvorni naslov pojavil šele v času Manuela I. Komnena, ki je leta 1163 za despota imenoval bodočega ogrskega kralja in svojega zeta Belo III.. Naslov je nosil do rojstva Manuelovega sina in verjetnega naslednika Alekseja II. leta 1169. Ivan Kinam, zgodovinar iz tistega obdobja, je zapisal, da je naslov despot enakovreden Belovemu madžarskemu naslovu urum – zakoniti naslednik.^[5][6]

Despot je bil do konca Bizantinskega cesarstva najvišji dvorni dostojanstvenik s položajem neposredno pod cesarjem.^[7] Bizantinski cesarji od Komnenov do Paleologov in cesarji Latinskega cesarstva, ki so se imeli za njihove naslednike in so posnemali njihov slog, so naslov despot na svojih osebnih pečatih in cesarskih kovancih kljub temu uporabljali bolj splošno.^[7][8][9] Podobno so se z despota (δεσπότα) naslavljali tudi sebastokratorji in cezarji, ki so bili v vorni hierarhiji neposredno pod cesarjem.^[10] Despot je s cezarjem delil tudi epiteta eutihestatos (εὐτυχέστατος) - najsrečnejši in paneutihestatos (πανευτυχέστατος) - najsrečnejši od vseh.^[11]

V zadnjih stoletjih Bizantinskega cesarstva so naslov despot podeljevali mlajših cesarjevim sinovom (najstarejši sinovi so bili običajno kronan kot socesarji (basileus symbasileis) in cesarjevim zetom (gambroi). Naslov je prinašal tudi številne časti in privilegije, vključno z velikimi posestmi. Ivan Paleolog, brat cesarja Mihaela VIII., na primer, je posedoval otoka Lesbos in Rodos, s katerima je financiral svojo obsežno družino. Naslov despot je bil, podobno kot nižja naslova sebastokrator in cezar, izključno dvorni naslov in se ni uporabljal niti v vojski niti v državni upravi.^[12] Naslov so lahko nosile tudi ženske, ki ga niso dobile neposredno, ampak preko svojih zakonskih mož. Despotova žena se je imenovala despotisa in je imela pravico do enakih insignij kot njen mož. Na dvoru so despotise zasedale mesto neposredno za cesarico.^[13]

Naslov se je se je iz Bizanca razširil na druge države na Balkanu. V Latinskem cesarstvu se je uporabljal za beneškega doža Enrica Dandola in lokalnega vladarja rodopske regije Alekseja Slava. Približno od leta 1219 so naslov nosili tudi beneški podesti v Konstantinoplu, za katere ni znano ali jim ga je podelil cesar ali so si ga prilastili. Podpora Beneške republike je takrat postala ključna za preživetje Latinskega cesarstva.^[14] Leta 1279/1280 ja naslov uvedla Bolgarija za vplivnega mogotca Jurija Terterja, kasneje tudi za bolgarske carje. V Srbskem cesarstvu se je naslov na široko podeljeval srbskim mogotcem, najprej Jovanu Oliverju. Naslov so nosili tudi vladarji manjših kneževin in samozvani albanski despoti Arte.^[5][15] V 15. stoletju so se začeli z despotom naslavljati tudi beneški guvernerji Krfa.^[5] Ker so naslov despota podeljevali cesarji in je običajno pomenil tudi neko stopnjo podložnosti, so Pelologi dolgo časa prepričevali cesarje Trabzona, ki so si tudi lastili bizantinski cesarski naslov, naj namesto naslova cesar (basileus) sprejmejo naslov despot. Naslov sta sprejela samo Ivan II. Trabzonski in njegov sin Aleksej II., ki sta se doma kljub temu naslavljala z basileus.^[16]

Po smrti zadnjega bizantinskega cesarja Konstantina XI. 29. maja 1453 je podeljevanje naslova postalo neredno. Papež Pavel II. ga je leta 1465 podelil nasledniku bizantinskega prestola Andreju Paleologu, ogrski kralji pa so ga podeljevali naslednikom Srbskega despotata.

Despotati

Od sredine 14. stoletja so cesarski princi z naslovom despota dobivali v posest delno avtonomne apanaže, od katerih so nekatere postale splošno znane kot despotati. Najpomembnejša sta bila Epirski in Morejski despotat. Pomembno je poudariti, da je bil naziv despotat tehnično netočen: naslov despot, kot vsi drugi bizantinski naslovi, ni bil niti deden niti vezan na določeno ozemlje. Ozemlje je načelno lahko nasledil despotov sin, očetovega naslova pa ne, ker mu ga je moral podeliti cesar.^[5][17] Bizantinci so jasno razlikovali dostojanstvo despota od drugih položajev in naslovov njegovega imetnika. Ivana II. Orsinija, na primer, je Ivan VI. Kantakuzen naslavljel z »vladar Arkanije, despot Ivan Orsini« in ne z »despot Arkanije Ivan Orsini«.^[18] V 13. stoletju sta postala naslov in ozemlje tesno povezana, v 14. stoletju pa sta prešla v splošno rabo in postala dedna.^[5][19]

Seznam znanih despotov

Bizantinsko cesarstvo

Ime	Trajanje	Podelil	Opombe	Sklici
Béla III.	1163–1169	Manuel I. Komnen	Zet in do leta 1169 predvideni naslednik, potem degradiran v cezarja	[20]
Teodor Vatac	ni znano	Manuel I. Komnen	Poročen z Manuelovo sestro Evdokijo. Naslov je potrjen samo na pečatu njegovega sina.	[21][22]
Aleksej Paleolog	1200–1203	Aleksej III. Angel	Zet in zakoniti naslednik lekseja III., drugi mož Irene Angeline. Stari oče Mihaela VIII..	[23][24][25]
Teodor I. Laskaris	1203–1208	Aleksej III. Angel	Zet Alekseja III.. Naslov je dobil verjetno po smrti Alekseja Paleologa. Ustanovil je Nikejsko cesarstvo in bil leta 1205 razglašen za njegovega cesarja. Ker je bil uradno kronan šele leta 1208, je bil do takrat uradno despot.	[23][26]
Leon Zgur	1203/1204–1208	Aleksej III. Angel	Vladar večine južne Grčije, ki je sprejel Alekseja III. po nasilnem pregonu iz Konstantinopla v četrti križarski vojni. Poročen je bil z Aleksejevo hčerko Evdokijo Angelino. Naslov despota in naslednika mu je podelil Aleksej III. potem, ko je že bil v izgnanstvu.	[23][27]
Ivan Hamater	1208 – ni znano	Aleksej III. Angel	Vladar Lakonije, omenjen kot despot v pismu iz leta 1222. Naslov je dobil verjetno po smrti Leona Zgurja.	[27][28]
Andronik Paleolog	1216 – ni znano	Teodor I. Laskaris	Teodorjev zet in zakoniti naslednik. O njem je zelo malo zanesljivih podatkov. Poročen je bil Ireno Laskarino in povišan v despota. Kmalu zatem je umrl.	[29][30]
Manuel Komnen Dukas	1225/1227–1230	Teodor Komnen Dukas	Teodorjev brat. V despota je bil povišan ob Teodorjevem kronanju za cesarja. Kot Teodorjev naslednik in vladar Soluna je leta 1230 dobil naslov cesarja (basileus).	[31][32]
Konstantin Komnen Dukas	1225/1227 – ni znano	Teodor Komnen Dukas	Teodorjev brat. V despota je bil povišan po Teodorjevem kronanju zacesarja.	[33][34]
Ivan Komnen Dukas	1242–1244	Ivan III. Dukas Vatac	Vladar Soluna, ki se je leta 1242 odrekel cesarskemu naslovu in nasledstvu Nikejskega cesarstva in bil nagrajen z naslovom despota.	[35][36]
Dimitrij Komnen Dukas	1244–1246	Ivan III. Dukas Vatac	Po bratu Ivanu je nasledil oblast v Solunu in se začel naslavljati z despot. Leta 1246 ga je Ivan III. Vatac odstavil.	[37][38]
Mihael II. Komnen Dukas	pred 1246–1267/1268	Ivan III. Dukas Vatac	Manuelov nečak, vladar Epirskega despotata.	[39][40]
Nikifor I. Komnen Dukas	pred 1248/1250–1297	Ivan III. Dukas Vatac	Sn in naslednik Mihaela II. Epirskega. Naslov prejel po zaroki z Marijo, vnukinjo Ivana III.. V Epirju je vladal od očetove smrti leta 1267/1268.	[37][41]
Mihael VIII. Paleolog	1258–1259	Ivan IV. Laskaris	Kot vodja plemičev je bil po umoru Georgija Muzalona povišan v megas douxa in po nekaj tednih v despota. 1. januarja 1259 je bil kronan za cesarja.	[42][43]
Ivan Paleolog	1259 – približno 1273/1275	Mihael VIII. Paleolog	Brat Mihaela VIII.. Naslov despota je dobil po njegovi zmagi v bitki v Pelagoniji. Insignije in privilegije despota je zavrnil, samega naslova pa ne. Po porazu v bitki pri Neopatrasu leta 1273/1275 je kmalu umrl.	[44][45]
Dimitrij Dukas Komnen Kutrul	ni znano	Mihael VIII. Paleolog	Tretji sin Mihaela II. Epirskega. Za despota je bil imenovan po poroki z Ano, hčerko Mihaela II. Epirskega.	[28]
Konstantin Paleolog	ni znano	Mihael VIII. Paleolog	Tretji sin Mihaela VIII.. Njegov naslov je dokazan na pečatih.	[46]
Ivan II. Trapezundski	1282–1297	Mihael VIII. Paleolog	Cesar Trapezunda. Bizantinci so ga prepričevali, naj se odreče naslovu Cesar Rimljanov in sprejme naslov despota in roko Mihaelove hčerke Evdokije. Mihael je leta 1282 obiskal Konstantinopel in se poročil z Evdokijo, naslov cesarja pa je v malo spremenjeni obliki kljub temu obdržal.	[47][48]
Tomaž I. Komnen Dukas	1290–1318	Andronik II. Paleolog	Edini sin Nikiforja I. Epirskega.	[28]
Konstantin Paleolog	1292–1320s	Andronik II. Paleolog	Drugi sin Andronika II.. Za despota je bil imenovan ob poroki s hčerko Teodorja Muzalona.	[49]
Ivan Paleolog	1294 – ni znano	Andronik II. Paleolog	Tretji sin Andronika II.. Za despota imenovan 22. maja 1294.	[49]
Aleksej II. Trapezundski	okoli 1297–1330	Andronik II. Paleolog	Sin in naslednik Ivana II. Trapezundskega.	[47]
Dimitrij Paleolog	1306 – po 1343	Andronik II. Paleolog	Peti sin Andronika II..	[50][51]
Teodor Paleolog	ni znano	Andronik II. Paleolog	Četrti sin Andronika II..	[50]
Manuel Paleolog	ni znano – 1320	Andronik II. Paleolog	Drugi sin Mihaela IX., katerega je po pomoti ubil brat Andronik III. Paleolog.	[50]
Mihael Paleolog	pred 1341 – ni znano	Andronik III. Paleolog	Drugi sin Andronika III.. Za despota imenovan že zelo mlad.	[52]
Momčil	1343/44–1345	Ana Savojska	Bolgarski vladar Rodopov. Naslov mu je podelila cesarica-regentka med bizantinsko državljansko vojno 1341–1347, da bi se razlikoval od Ivana VI. Kantakuzena, ki se je naslavljal s sebastokrator. Momčil je bil samostojen vladar, dokler ga ni porazila in ubila Kantakuzenova vojska.	[53]
Manuel Kantakuzen	1347–1380	Ivan VI. Kantakuzen	Drugi sin Ivana VI.. Za despota imenovan po bizantinski državljanski vojni leta 1341–1347. Prvi despot Morejskega despotata. Vladal je od leta 1349 do smrti.	[54]
Nikifor II. Orsini	1347–1359	Ivan VI. Kantakuzen	Zet Ivana VI.. Za despota imenovan po bizantinski državljanski vojni leta 1341–1347. Vladar Epirja leta 1335–1338 in 1356–1359.	[55]
Manuel Komnen Raul Asan	pred 1358 – ni znano	Ivan VI. Kantakuzen	Svak Ivana VI. Kantakuzena, sprva imenovan z sebastokratorja in nato neznano kdaj za despota.	[56]
Ivan Kantakuzen	1357 – ni znano	Ivan V. Paleolog	Najstarejši sin Matije Kantakuzena, imenova za despote po očetovem odstopu s cesarskega položaja.	[56]
Teodor I. Paleolog	pred 1376–1407	Ivan V. Paleolog	Tretji sin Ivana V., despot Lacedemona.	[57]
Tomaž II. Preljubović	1382–1384	Ivan V. Paleolog	Sin Georgija Preljuba, vladar Ioanine. Naslov mu je podelil tast Simeon Uroš leta 1367. Bizantinci mu naslova despota niso uradno potrdili do leta 1382.	[58][59]
Esau de' Buondelmonti	okoli 1385 – 1411	Ivan V. Paleolog (?)	Italijan, ki je bil morda vpleten v umor Tomaža Preljubovića. Po Tomaževem umoru in poroki z njegovo vdovo Marijo Angelino Dukaino Paleologino je postal vladar Ioanine.	[60]
Mihael Paleolog	ni znano	Ivan V. Paleolog	Tretji sim Mihaela V., vladar Mesembrije. Leta 1376/1377 umorjen.	[57][61]
Teodor Paleolog	1406/1407–1448	Manuel II. Paleolog	Drugi sin Manuela II., despot Moreje od leta 1407 in Selimbrije od leta 1443 do smrti leta 1448.
Andronik Paleolog	1409 – okoli 1424	Manuel II. Paleolog	Tretji sin Manuela II., despot Soluna od leta 1409 do 1423. Naslavljal se je z despot Tesalije. Kmalu po imenovanju je odšel v samostan.	[62]
Karlo I. Tocco	1415–1429	Manuel II. Paleolog	Grof palatin Kefalonije in Zakintosa. Kmalu po smrti strica Esau de' Buondelmonti mu je leta 1411 uspelo prevzeti oblast v Joanini. Da bi formaliziral svoj položaj, je leta 1415 poslal svojega brata Leonarda k cesarju Manuelu, da bi mu potrdil naslov despota. Leta 1416 je Karlo z osvojitvijo Arte ponovno združil stari Epirski despotat.	[63]
Ivan Paleolog	ni znano	Manuel II. Paleolog	Andronikov sin, despot Souna. Kot imetnik naslova je omenjen leta 1419.	[64]
Konstantin XI. Paleolog	ni znano – 1449	Manuel II. Paleolog	Četrti sin Manuela II. in zadnji bizantinski cesar. Do leta 1443 despot Selimbrije, nato do leta 1449, ko je nasledil bizantinsko prestol, sodespot Moreje.	[65]
Dimitrij Paleolog	1425–1460	Manuel II. Paleolog	Peti sin Manuela II., od 1425 do 1149 despot Lemnosa, od leta 1440 despot Mesembrije in od leta 1149 do osmanske osvojite leta 1460 sodespot Moreje.	[62]
Tomaž Paleolog	1428–1460	Ivan VIII. Paleolog	Šesti sin Manuela II., sodespot Moreje od leta 1428 do osmanske osvojitve leta 1460. Po nekaterih podatkih se z despotom ni naslavljal doleta 1449, ko brat Konstantin postal cesar.	[66]
Karlo II. Tocco	1429–1448		Naslednik Karla I. Tocca kot volilni grof Kefalonije in Zakintosa in vladar Epirja. Zahteval je tradicionalni naslov despota, vendar ga uradno nikoli ni dobil.	[67]
Manuel Kantakuzen	1453		Vnuk Dimitrija I. Kantakuzena. Za svojega vodjo in despota Moreje so ga razglasili lokalni albanski in grški prebivalci med propadlo morejsko vstajo leta 1453-1454. Kmalu zatem ga je odstavil Giovanni Asen Zaccaria.	[68][69]
Andrej Paleolog	ni znano – 1465	Papež Pij II. (?)	Najstarejši sin Tomaža Paleologa in naslednik Paleološke rodbine. Naslov naj bi mu podelil papež Pij II., vendar ga je verjetno prejel že pred letom 1460. Od leta 1465 do 1494 terjalec bizantinskega prestola.	[65]

Latinsko cesarstvo

Ime	Trajanje	Podelil	Opombe	Sklici
Enrico Dandolo	1204–1205	Balduin I.	Beneški dož, gonilna sila v ozadju četrte križarske vojne, v kateri je padel Konstantinopel, in v ozadju izbire Balduina za cesarja Latinskega cesarstva namesto Bonifacija Montferraškega. Za despota je bil imenovan kot največji vazal Latinskega cesarstva.	[70][71]
Aleksej Slav	1208 – po 1222	Henrik Flandrijski	Samostojen bolgarski vladar Rodopov. Za despota imenovan kot zaveznik Latinskega cesarstva.	[72][73]
Jacopo Tiepolo	1219–1221	Jolanda Flandrijska	Beneški podeštat v Konstantinoplu. Tiepolo je naslov despot Romanije (despotes imperri Romaniae) morda dobil od Jolande Flandrijske v zameno za beneško podporo, ali pa si ga je kar prilastil.	[74]
Marino Storlato	1222–1223	Robert Courtenayski	Beneški podeštat v Konstantinoplu.	[75][76]
Albertino Morosini	okoli 1238	Balduin II.	Beneški podeštat v Konstantinoplu.	[77]
Filip I. Tarantski	1294/97–1315, 1330–1332	Karel II. Neapeljski	Mož Tamare Angeline Komnene, hčerke Nikiforja I. Epirskega.	[28][78]
Filip	1315–1330	Filip I. Tarantski	Najstarejši preživeli sin Filipa Tarantskega.	[79]
Martino Zaccaria	1325–1345	Filip I. Tarantski	Vladar Kiosa, Samosa in Kosa. Filip ga je v upanju, da bo podprl njegove zahteve po vrnitvi Konstantinopla, nagradil z naslovom kralj in despot Male Azije.	[80][81]
Robert Tarantski	1332–1346	Katarina Valoiška	Najstarejši preživeli sin Filipa Tarantskega in naslovne latinske cesarice Katarine. Knez Taranta in Ahaje, od leta 1346 naslovni cesar Latinskega cesarstva.	[82]

Bolgarsko cesarstvo

Ime	Trajanje	Podelil	Opombe	Sklici
Jakob Svetoslav	pred 1261–1275/1277	morda Konstantin Tih	Vplivem mogotec in neodvisen vladar Sofije. Naslov je verjetno prejel od bolgarskega in ne od nicejskega cesarja.	[83]
Jurij Terter	1278/1279–1292	Mihael VIII. Paleolog	Vpliven mogotec, ki je do naslova prišel s poroko s sestro carja Ivana Asena III.. Mihael je kasneje odstavil Ivana Asena in zasedel bolgarski prestol.	[84]
Aldimir	1280. leta - 1305	Verjetno Jurij I. Terter	Mlajši brat Jurija I.. Za apanažo je dobil v posest pokrajino Kran (verjetno po letu 1298).
Mihael Šišman	pred 1313–1322/1323	Teodor Svetoslav	Neodvisen vladar Vidina. Za despota je bil imenovan kmalu po smrti očeta Šišmana Vidinskega. Leta 1322/1333 je postal bolgarski car.	[85]
Belaur	1323 – okoli 1331	Mihael Šišman	Polbrat Mihaela Šišmana in njegov naslednik kot neodvisen vladar Vidina. Upiral se je nadvladi Ivana Aleksandra in ga prisilil na beg v tujino.	[86]
Mihael Šišman Vidinski	ni znano	Ivan Aleksander	Mlajši sin carja Mihaela Šišmana in verjetno Belaurjev naslednik kot neodvisen vladar Vidina.	[87]
Dobrotica	po 1357 – 1386	Ivan Aleksander	Vladar Dobruškega despotata.

Srbsko cesarsvo in nasledstvene državes

Ime	Trajanje	Podelil	Opombe	Sklici
Jovan Oliver	1334–1356	Andronik III. Paleolog	Neodvisen srbski mogotec. Naslov despota je dobil po podpisu bizantinsko-srbske mirovne pogodbe leta 1334.	[88]
Simeon Uroš	1345/1346–1363	Stefan Uroš IV. Dušan	Polbrat Stefana Dušana. Naslov despota je dobil verjetno po Dušanovem kronanju za carja. Kot guverner Epirja se je leta 1356 oklical za carja in poskušal dobiti oblast v Srbiji, vendar mu je poskus spodletel. Od leta 1359 do smrti okoli leta 1370 je vladal v Tesaliji in večini Epirja.	[89]
Ivan Komnen Asen	1345/1346–1363	Stefan Uroš IV. Dušan	Svak Stefana Dušana. Naslov despota je dobil verjetno po Dušanovem kronanju za carja. Do smrti je vladal v Valonski kneževini.	[90]
Ivaniš	1348	Stefan Uroš IV. Dušan	Bližnji sorodnik Stefana Dušana. Vladar Toplice.	[91]
Dejan	po avgustu 1355	Stefan Uroš IV. Dušan ali Stefan Uroš V.	Svak Stefana Dušana. Vladar Kumanovske regije.	[92]
Gjin Bua Shpata	okoli 1360/1365 – okoli 1399/1400	Simeon Uroš Paleolog	Poglavar albanskega plemena. Naslov despota in vladarja Etolije mu je priznal naslovni srbski cesar in vladar Tesalije Simeon Uroš. Gjin je bil de facto neodvisen. Leta 1374 je anektiral despotat Arta večkrat neuspešno napadel Joanino.	[93][94]
Peter Loša	okoli 1360/1365–1374	Simeon Uroš Paleolog	Poglavar albanskega klana. V zgodnjih 1360. letih ga je kot despota in vladarja Arkanije priznal naslovni srbski cesar in vladar Tesalije Simeon Uroš. Bil je de facto neodvisen in je napadel Tomaža Preljubovića v Joanini. Umrl je leta 1373/1374 zaradi kuge.	[95][96]
Vukašin Mrnjavčević	1364–1365	Stefan Uroš V.	Eden od najvplivnejših srbskih mogotcev. Za despota je bil imenovan leta 1364. Kasneje je postal kralj in sovladar Stefana Uroša V.. Leta 1368 je postal de facto neodvisen. Leta 1371 je bil ubit v bitki z Osmani na Marici.	[97]
Uglješa Mrnjavčević	1365–1371	Stefan Uroš V.	Brat Vukašina Mrnjavčevića. Z ženo Heleno Bolgarsko sta bila vladarja Sera. Približno od leta 1368 je bil de facto neodvisen. Leta 1371 je padel v bitki pri Marici.	[98]
Jovan Dragaš	1365 – okoli 1378	Stefan Uroš V.	Bratranec Stefana Uroša V. in nečak Stefana IV. Dušana. Z bratom Konstantinom Dragašem sta vladala v severovzhodni Makedoniji. Po bitki na Marici je postal osmanski vazal.	[99]
Srbski despotat
Stefan Lazarević	1402–1427	Manuel II. Paleolog	Vladar Srbije kot osmanski vazal. Naslov despota je dobil na obisku Konstantinopla leta 1402. V Srbskem despotatu je vladal kot neodvisen vladar do smrti leta 1427.	[100]
Džuradž Branković	1429–1456	Manuel II. Paleolog	Naslednik Stefana Lazarevića kot vladar Srbije od leta 1427. Od leta 1428 je bil osmanski vazal.	[101]
Lazar Branković	1440. leta–1458	Manuel II. Paleolog	Sin in naslednik Džuradža Brankovića. Naslov je dobil med očetovim vladanjem.	[102]
Stefan Branković	1458–1459	ni znano	Sin Džuradža Brankovića in srbski vladar. Odstavljen v korist Stafana Tomaševića.
Stefan Tomašević	april–junij 1459	ni znano	Knez Bosne, ki je po poroki z Marijo Srbsko, hčerko Lazarja Brankovića, postal zadnji neodvisni srbski vladar. Naslov despota mu je morda podelila Lazarjeva vdova, bizantinska princesa Helena Paleologina. Njegovo prestolnico Smederevo so nekaj mesecev kasneje osvojili Osmani.	[102]
Naslovni despoti v izgnanstvu pod suverenostjo ogrskih kraljev
Vuk Grgurević	1471–1485	Matija Korvin	Vnuk Džuradža Brankovića.
Jurij Branković	1486–1496	Matija Korvin	Sin Stafana Brankovića.
Jovan Branković	1486–1502	Vladislav II. Ogrski	Sin Stefana Brankovića.
Ivaniš Berislavić	1504–1514	Vladislav II. Ogrski	Poročen z Jeleno Jakšić, vdovo Jovana Brankovića.
Stefan Berislavić	1514–1521	Vladislav II. Ogrski	Sin Ivaniša Berislavića.
Radič Božić	1527–1528	Ivan Zapolja
Pavle Bakić	1537	Ferdinand I. Habsburški

Sklici

1. Liddell, Henry George; Scott, Robert. δεσπότης. A Greek–English Lexicon, Perseus Project.
2. Harper, Douglas. despot. Online Etymology Dictionary.
3. Grierson, Bellinger & Hendy 1993, str. 178.
4. Razodetje 6:10.
5. Kazhdan 1991, str. 614.
6. Guilland 1959, str. 53–54.
7. Guilland 1959, str. 54.
8. Shawcross 2012, str. 201–203.
9. Van Tricht 2011, str. 63–71.
10. Guilland 1959, str. 54–55.
11. Guilland 1959, str. 56.
12. Guilland 1959, str. 65–67.
13. Guilland 1959, str. 66.
14. Van Tricht 2011, str. 174–177.
15. Guilland 1959, str. 77–78.
16. Guilland 1959, str. 69–70.
17. Guilland 1959, str. 68.
18. Verpeaux 1966, str. 144–145.
19. Failler 1982, str. 180–185.
20. Guilland 1959, str. ;53–54. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
21. Guilland 1959, str. 80. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
22. M. Jeffreys; in sod. (2011). »Theodoros Batatzes, husband of Eudokia, daughter of Ioannes II«. Prosopography of the Byzantine World. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. novembra 2020. Pridobljeno 14. oktobra 2013.
23. Guilland 1959, str. ;55–56. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
24. Macrides 2007, str. ;114, 116. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
25. M. Jeffreys; in sod. (2011). »Alexios Komnenos Palaiologos, sebastos«. Prosopography of the Byzantine World. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. marca 2016. Pridobljeno 14. oktobra 2013.
26. Macrides 2007, str. ;82–83. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
27. Macrides 2007, str. 81. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
28. Guilland 1959, str. 76. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
29. Guilland 1959, str. 57. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
30. Macrides 2007, str. ;148–150. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
31. Guilland 1959, str. 74. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
32. Macrides 2007, str. ;96–97. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
33. Guilland 1959, str. 75. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
34. Macrides 2007, str. ;207, 209–210. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
35. Guilland 1959, str. 68. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
36. Macrides 2007, str. ;216, 219–220. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
37. Guilland 1959, str. ;68, 75–76. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
38. Macrides 2007, str. ;222–224, 235ff.. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
39. Guilland 1959, str. ;68, 75. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
40. Macrides 2007, str. 97. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
41. Macrides 2007, str. ;97, 249–251. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
42. Guilland 1959, str. ;57–58. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
43. Macrides 2007, str. ;346–348. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
44. Failler 1982, str. 174. sfn error: no target: CITEREFFailler1982 (pomoč)
45. Macrides 2007, str. ;365, 367. sfn error: no target: CITEREFMacrides2007 (pomoč)
46. Guilland 1959, str. 79. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
47. Guilland 1959, str. ;69–70. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
48. Failler 1982, str. 173. sfn error: no target: CITEREFFailler1982 (pomoč)
49. Guilland 1959, str. 60. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
50. Guilland 1959, str. 61. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
51. PLP, 21456. Παλαιολόγος, Δημήτριος Ἄγγελος Δούκας. sfn error: no target: CITEREFPLP (pomoč)
52. Guilland 1959, str. 62. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
53. Guilland 1959, str. 78. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
54. Guilland 1959, str. ;62–63. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
55. Guilland 1959, str. ;62, 77. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
56. Guilland 1959, str. 63. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
57. Guilland 1959, str. 64. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
58. Nicol 2010, str. 143. sfn error: no target: CITEREFNicol2010 (pomoč)
59. Soulis 1984, str. ;122–123. sfn error: no target: CITEREFSoulis1984 (pomoč)
60. Nicol 2010, str. ;157ff., 173. sfn error: no target: CITEREFNicol2010 (pomoč)
61. PLP, 21522. Παλαιολόγος Μιχαήλ. sfn error: no target: CITEREFPLP (pomoč)
62. Guilland 1959, str. ;64, 71. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
63. Nicol 2010, str. ;173, 183–187. sfn error: no target: CITEREFNicol2010 (pomoč)
64. Guilland 1959, str. ;71–72. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
65. Guilland 1959, str. ;64–65. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
66. Guilland 1959, str. ;64–65, 73. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
67. Nicol 2010, str. ;197ff.. sfn error: no target: CITEREFNicol2010 (pomoč)
68. Nicol 1993, str. 396. sfn error: no target: CITEREFNicol1993 (pomoč)
69. Setton 1978, str. 148. sfn error: no target: CITEREFSetton1978 (pomoč)
70. Van Tricht 2011, str. ;174–175. sfn error: no target: CITEREFVan_Tricht2011 (pomoč)
71. Setton 1976, str. ;18–19. sfn error: no target: CITEREFSetton1976 (pomoč)
72. Guilland 1959, str. ;78–79. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
73. Van Tricht 2011, str. 177. sfn error: no target: CITEREFVan_Tricht2011 (pomoč)
74. Van Tricht 2011, str. ;175–176. sfn error: no target: CITEREFVan_Tricht2011 (pomoč)
75. Van Tricht 2011, str. 176. sfn error: no target: CITEREFVan_Tricht2011 (pomoč)
76. Shawcross 2012, str. ;194–195. sfn error: no target: CITEREFShawcross2012 (pomoč)
77. Shawcross 2012, str. 195. sfn error: no target: CITEREFShawcross2012 (pomoč)
78. Topping 1975, str. ;106–107. sfn error: no target: CITEREFTopping1975 (pomoč)
79. Longnon 1949, str. 320. sfn error: no target: CITEREFLongnon1949 (pomoč)
80. Setton 1976, str. 120. sfn error: no target: CITEREFSetton1976 (pomoč)
81. Nicol 1993, str. 171. sfn error: no target: CITEREFNicol1993 (pomoč)
82. Setton 1976, str. 159. sfn error: no target: CITEREFSetton1976 (pomoč)
83. Fine 1994, str. 175. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
84. Guilland 1959, str. ;77–78. sfn error: no target: CITEREFGuilland1959 (pomoč)
85. Fine 1994, str. ;268–269. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
86. Fine 1994, str. ;269, 273. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
87. Fine 1994, str. 273. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
88. Fine 1994, str. 299. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
89. Fine 1994, str. ;310, 347–348, 350–351. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
90. Fine 1994, str. ;310, 347, 357. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
91. Miloš Blagojević (2004). Nemanjići i Lazarevići i srpska srednjovekovna državnost. Zavod za udžbenike i nastavna sredstva. str. 288.
92. Soulis 1984, str. 190. sfn error: no target: CITEREFSoulis1984 (pomoč)
93. Nicol 2010, str. ;142, 146–169. sfn error: no target: CITEREFNicol2010 (pomoč)
94. Soulis 1984, str. ;116, 122, 126–127, 130, 132. sfn error: no target: CITEREFSoulis1984 (pomoč)
95. Nicol 2010, str. ;142, 145–146. sfn error: no target: CITEREFNicol2010 (pomoč)
96. Soulis 1984, str. ;116, 122, 125–126. sfn error: no target: CITEREFSoulis1984 (pomoč)
97. Fine 1994, str. ;362–364. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
98. Fine 1994, str. ;364–364, 377–381. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
99. Soulis 1984, str. ;100, 101. sfn error: no target: CITEREFSoulis1984 (pomoč)
100. Fine 1994, str. ;428–429, 522–526. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
101. Fine 1994, str. ;526–528. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)
102. Fine 1994, str. 575. sfn error: no target: CITEREFFine1994 (pomoč)

Viri

• Biljarski, I.A. (1998). Instituciite na srednovekovna Bălgarija. Vtoro bălgarsko carstvo (XII–XIV v.) . Sofia.
• Failler, Albert (1982). Les insignes et la signature du despote. Revue des études byzantines 40: 171–186. doi: 10.3406/rebyz.1982.2136. Pridobljeno 28. maja 2011.
• Ferjančić, Božidar (1960). Despoti u Vizantiji i juznoslovenskim zemljama. Beograd.
• Fine, John Van Antwerp (1994). The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. University of Michigan Press. ISBN 978-0-472-08260-5.
• Grierson, Philip; Bellinger, Alfred Raymond; Hendy, Michael F. (1993). Catalogue of the Byzantine coins in the Dumbarton Oaks Collection and in the Whittemore Collection. Dumbarton Oaks. ISBN 978-0-88402-045-5.
• Guilland, Rodolphe (1959). Recherches sur l'histoire administrative de l'Empire byzantin: Le despote, δεσπότης. Revue des études byzantines 17: 52–89. doi:10.3406/rebyz.1959.1199. Pridobljeno 28. maja 2011.
• Kazhdan, Alexander, ur. (1991). Oxford Dictionary of Byzantium. New York ; Oxford : Oxford University Press. ISBN 978-0-19-504652-6.
• Longnon, Jean (1949). L'empire latin de Constantinople et la principauté de Morée. Pariz: Payot.
• Macrides, Ruth (2007). George Akropolites: The History. Oxford, Združeno kraljestvo: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-921067-1.
• Nicol, Donald MacGillivray (1993). The Last Centuries of Byzantium, 1261–1453. Cambridge University Press. ISBN 0-521-43991-4.
• Nicol, Donald MacGillivray (2010). The Despotate of Epiros 1267–1479: A Contribution to the History of Greece in the Middle Ages. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-13089-9.
• Setton, Kenneth M. (1976). The Papacy and the Levant (1204–1571), I. del: The Thirteenth and Fourteenth Centuries. DIANE Publishing. ISBN 0-87169-114-0.
• Setton, Kenneth M. (1978). The Papacy and the Levant (1204–1571), II. del: The Fifteenth Century. DIANE Publishing. ISBN 0-87169-127-2.
• Shawcross, Theresa (2012). Conquest Legitimized: The Making of a Byzantine Emperor in Crusader Constantinople (1204–1261). V Harris, Jonathan; Holmes, Catherine; Russell, Eugenia. Byzantines, Latins, and Turks in the Eastern Mediterranean World After 1150. Oxford: Oxford University Press. str. 181–220. ISBN 978-0-19-964188-8.
• Soulis, George Christos (1984). The Serbs and Byzantium during the reign of Tsar Stephen Dušan (1331–1355) and his successors. Dumbarton Oaks. ISBN 0-88402-137-8.
• Topping, Peter (1975). The Morea, 1311–1364. V Hazard, Harry W. A History of the Crusades, III. del: The fourteenth and fifteenth centuries. University of Wisconsin Press. str. 104–140. ISBN 0-299-06670-3.
• Trapp, Erich; Beyer, Hans-Veit (2001). Prosopographisches Lexikon der Palaiologenzeit. I, 1–12, Priloga 1–2, CD-ROM Version. Vienna: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften. ISBN 978-3-7001-3003-1.
• Van Tricht, Filip (2011). The Latin Renovatio of Byzantium: The Empire of Constantinople (1204-1228). Leiden: Brill. ISBN 978-90-04-20323-5.
• Verpeaux, Jean, urednik (1966). Pseudo-Kodinos, Traité des Offices. Centre National de la Recherche Scientifique.