From Wikipedia, the free encyclopedia
Apicius, zbirka rimskih kuharskih receptov, ki je bila napisana verjetno v poznem 4. ali zgodnjem 5. stoletju. Napisana je v jeziku, ki je v mnogih pogledih bližji ljudski kot klasični latinščini.
Naslov Apicius so dolgo časa povezovali z Markom Gavijem Apicijem, gurmanom in ljubiteljem prefinjenega razkošja, ki je živel v 1. stoletju n. št. med vladanjem cesarja Tiberija. Včasih so mu pomotoma pripisovali tudi avtorstvo omenjene kuharske knjige.
Apicij je zbirka, ki je namenjena kuharjem. V najstarejših tiskanih izdajah ima najpogosteje naslov De re coquinaria (O kuhanju). Zaradi dveh rokopisov, ki sta se začenjala z besedama "API CAE", so avtorstvo knjige pripisali nekemu sicer neznanemu Celiju Apiciju.
Apicij obsega deset delov, ki so urejeni podobno kot sodobne kuharske knjige:[1]
Jedi, opisane v Apiciju, dajejo dober vpogled v prehranjevalne navade antičnega sveta v sredozemskem bazenu. Mnoge sodobne jedi so še vedno zelo podobne antičnim, čeprav paradižnika in testenin takrat niso poznali. Recepti iz Apicija so bili namenjeni bolj premožnim družbenim razredom, saj nekateri predpisujejo za tiste čase zelo eksotične sestavine, na primer flaminga.
Primer:[2]
V nekem povsem drugem rokopisu iz karolinškega obdobja je zelo skrajšan pozvetek z naslovom Apici excerpta a Vinidario - Vindinarijev žepni apicij. Vindinarij je povsem neznan in bi lahko bil Got z imenom Vinitaharjis. Besedilo kljub enakemu naslovu ni povzetek iz Apicija, kakršnega poznamo danes, ker se njegova vsebina ne ujema z vsebino v daljši različici antičnega Apicija. Možno je, da se je del izvirnega besedila do nastanka karolinškega rokopisa izgubil ali pa se je njegova vsebina sčasoma spremenila in prilagodila uporabnikom.
Najstarejši tiskani izdaji Apicija sta iz Milana (1498) in Benetk (1500). V naslednjih štirih desetletjih so natisnili še štiri izdaje, kar kaže na veliko zanimanje bralcev. V razširjeni standardni izdaji Apicija, ki je je natisnil C.T. Schuch v Heidelbergu leta 1867, je avtor dodal tudi nekaj receptov iz Vindinarijevega rokopisa.
Od prve tiskane izdaje leta 1492 do leta 1936, ko je bil natisnjen Vehlingov prevod in bibliografija Apicija, je bilo natisnjenih štirinajst izdaj latinskega besedila. Delo se ni na široko prevajalo. Prvi je bil prevod v italijanščino iz leta 1852, kateremu so v 20. stoletju sledili prevodi v nemščino in angleščino.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
