Adrasteja (luna)

Adrasteja (grško Αδράστεια: Adrásteia) je Jupitrov naravni satelit (luna). Spada v skupino notranjih Jupitrovih satelitov in je drugi po vrsti od planeta.

Za asteroid s tem imenom glej 239 Adrasteja.

Adrasteja

Slika Adrasteje, kot jo je posnel sistem sonde Galileo za slikanje trdnin med novembrom 1996 in junijem 1997.
Odkritje
Odkritelj	David C. Jewitt G. Edward Danielson
Datum odkritja	8. julij 1979
Značilnosti tira
Srednji polmer orbite	129.000 km[1][2]
Izsrednost	0,0015[1][2]
Obhodna doba	0,29826 d (7 h 9,5 min)
Povp. tirna hitrost	31,378 km/s
Naklon tira	0,03° (glede na Jupitrov ekvator)[1][2]
Obkroža	Jupiter
Fizikalne značilnosti
Razsežnosti	20×16×14 km[3]
Srednji polmer	8,2 ± 2,0 km[3]
Prostornina	~2,345 km³
Masa	~2×1015 kg
Srednja gostota	0,86 g/cm³ (domnevno)
Površinska težnost	~0,002 m/s2 (0,0004 g)
Ubežna hitrost	~0,008 km/s
Vrtilna doba	sinhrono
Nagib vrtilne osi	ničeln
Albedo	~0,1 ± 0,045[3]
Temperatura	~122 K

Luno Adrastejo je leta 1979 odkril Voyager 2. Najprej je dobila začasno ime S/1979 J 1. Označujejo jo tudi kot Jupiter XV. V letu 1983 je dobila uradno ime po Adrasteji iz grške mitologije, ki je bila hčerka Zevsa in Ananke. Je ena izmed najmanjših notranjih Jupitrovih lun saj meri samo 26 x 20 x 15 km s povpečnim premerom 16,4 km. Njena površina je zelo temna, saj odbije samo 10 % svetlobe, ki pade nanjo. Zavrti se v 7 urah in 7,5 minutah in podobno kot Luna (naravni satelit Zemlje) kaže vedno isto stran proti planetu (sinhrona orbita).

Adrasteja je bila prvi naravni satelit, ki je bil odkrit s pomočjo fotografije, ki jo je posnela medplanetarna sonda.

Adrasteja leži znotraj glavnega Jupitrovega obroča in je tako lahko glavni vir za snov, ki obroč sestavlja. Tir lune leži znotraj polmer sinhrona orbita|sinhrone orbite (podobno kot Metis), tako da plimovanje močno vpliva na njeno tirnico in bo v prihodnosti verjetno padla na Jupiter. Njena tirnica tudi leži znotraj Rocheeve meje. Zaradi tega razpad zaradi plimovanja ni verjeten.

V splošnem je malo znanega o tem naravnem satelitu Jupitra, podatki pa se po različnih virih med seboj razlikujejo.

Opombe in reference

1. Evans, M.W.; Porco, C.C.; Hamilton, D.P. (2002). »The Orbits of Metis and Adrastea: The Origin and Significance of their Inclinations«. Bulletin of the American Astronomical Society. Zv. 34. str. 883.
2. Burns, J.A.; Simonelli, D.P.; Showalter, M.R.; Hamilton, D.P.; Porco, C.C.; Esposito, L.W.; Throop, H. (2004), »Jupiter's Ring-Moon System«, v Bagenal, F.; Dowling, T. E.; McKinnon, W. B. (ur.), Jupiter: The planet, Satellites and Magnetosphere (PDF) (v angleščini), Cambridge University Press
3. Thomas, P.C.; Burns, J.A.; Rossier, L.; in sod. (1998). »The Small Inner Satellites of Jupiter«. ICARUS (v angleščini). Zv. 135. str. 360–371. doi:10.1006/icar.1998.5976.

Zunanje povezave

• Solarviews.com (angleško)
• Monde.de (nemško)
• Arcetri.astro.it Arhivirano 2007-07-14 na Wayback Machine. (angleško)