Zunajtelesna membranska oksigenacija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Zunajtelesna membranska oksigenacija, krajš. ZMO ali ECMO (angl. extracorporeal membrane oxygenation), je način umetnega dihanja med intenzivnim zdravljenjem,[1] pri katerem kri teče po kanili iz telesa v membranski oksigenator in se vrača po kanili zopet v telo.[2] Gre za obliko zunajtelesnega krvnega obtoka, poznanega v srčni kirurgiji, le da je prirejen za dolgotrajno rabo. ZMO so v klinično zdravljenje uspešno uvedli v ZDA; leta 1976 je Bartlett predstavil prvo serijo novorojenčkov, zdravljenih na nov način z ZMO. Izmenjava kisika in ogljikovega dioksida iz krvi se pri ZMO dogajata zunaj telesa, od nekaj dni do več tednov.[3]