Velika začetnica
zapisovanje velikih črk v besedilu / From Wikipedia, the free encyclopedia
Vélika začétnica je vélika črka na začetku besede ali skladenjske enote.[1]
V slovenščini uporabljamo veliko začetnico za:[1][2]
- zaznamovanje začetka povedi (Beseda ni konj.);
- zaznamovanje samostojnih delov povedi:
- začetek dobesednega navedka (Rekel sem mu: »Ne hodi tja.«);
- začetek citirane (navedene) povedi v drugi povedi (Njihovo geslo je bilo Skupaj smo močni.);
- začetek večjih naštevalnih enot (Slovenski pregovori so: Kdor ne dela, naj ne je; Dvakrat premisli, enkrat povej; Osel gre samo enkrat na led ...);
- začetek neprvega dela razdvojene povedi (Prihaja. Pozno.);
- razločevanje lastnih od občnih imen (Janez, Kovač, Kranj, Slovenija, Zdravljica);
- zaznamovanje svojilnih pridevnikov iz lastnih imen (Blažev, Marijin)
- zaznamovanje izrazov posebnega razmerja ali spoštovanja (Zbrali smo se v spomin našemu Umetniku; Pišem Ti/Vam, da sem prispel ...; Vaše Veličanstvo);
- označevanje določenih simbolov in za njihovo razločevanje od navadnih besed (S za stavek v prim, s s kot predlogom; Sam za samostalnik v prim. z zaimkom sam).