pričeska, pri kateri se v znak verske predanosti ali ponižnosti postriže ali obrije večji del las ali vsi lasje na lasišču From Wikipedia, the free encyclopedia
Tonzura (iz latinskega tonsura - striženje, britje)[1] je delno ali popolno ostriženo ali obrito teme glave kot znak verske pobožnosti in ponižnosti.
Takšno striženje se je prakticiralo predvsem v srednjeveškem katolicizmu in je bilo s papeževim odlokom leta 1972 ukinjeno. V sodobnem času je značilno predvsem za menihe, pobožneže in mistike katere koli religije kot simbol spoštovanja in njihove odpovedi posvetnim navadam.
Tonzuro (s papeževim dovoljenjem) še vedno prakticirajo nekateri katoliški samostanski redovi. V pravoslavju se običajno prakticira za novo krščene vernike, v budizmu za novice in menihe, v islamu je del tradicionalne prakse po zaključenem romanju v Meko (hadž), prakticira pa se tudi v številnih hindujskih verskih redovih.
V antiki tonzura ni bila znana. Izročilo pravi, da je nastala z Jezusovimi učenci, ki so v Tori odkrili zapoved, da se ne sme striči las ob robu glave. V 7. in 8. stoletju so bile znane tri oblike tonzure:
Konstantinopelski patriarh sv. German I. (715-730) piše:
Sv. German I. o tem piše:
V latinskem ali zahodnem obredju katoliške cerkve se je prva tonzura prakticirala od srednjega veka do leta 1972[11] v obredu sprejemanja v duhovniške vrste kot znak, da izbranec izpolnjuje pogoje, ki so veljali za duhovščino. Tonzura je bila predpogoj za sprejem tako v nižje kot višje duhovniške službe. Opustitev tonzure je pomenila, da nekdo poskuša zapustiti duhovniške vrste, zato je Zakonik kanonskega prava iz leta 1917 predpisal, da se morajo vsi kleriki iz nižjih duhovniških služb ostriči najkasneje en mesec po opozorilu, sicer so izgubili svoj duhovniški položaj.
Videz tonzure se je s časom spreminjal. Na koncu so si morali nesamostanski kleriki pri prvi tunzuri samo simbolično odrezati nekaj čopov las v obliki križa in imeti obrito mesto na zadnji strani glave. Velikost je bila odvisna od stopnje duhovniške službe, vendar ni smela biti manjša od velikosti hostije. V nekatoliških državah, zlasti v angleško govorečih, v tem niso bili dosledni. V Angliji in Ameriki, na primer, golo mesto ni bilo potrebno, verjetno zaradi preganjanja pripadnikov katoliške duhovščine, ceremonialno striženje pri prvi duhovniški tonzuri pa se je moralo kljub temu opraviti. Po motu proprio papeža Pavla VI., objavljenem 15. avgusta 1972, se prva tonzura ni več ne prakticira.[11]
Poleg te splošne duhovniške tonzure se v nekaterih zahodnih samostanskih redovih, na primer pri kartuzijanih in trapistih, prakticira popolna različica tonzure. To pomeni, da je obrito celo teme razen ozkega venca kratkih las, tako imenovane meniške krone. Tonzura je obvezna za vse menihe od vstopa v samostan, ne glede na to ali služijo kot bratje ali kot patri.
V pravoslavju in vzhodnih katoliških cerkvah bizantinskega obreda so tri oblike tonzure: krstna, meniška in duhovniška. Vse tri vsebujejo striženje štirih pramenov las v obliki križa: nad čelom, ko krščenec reče »v imenu Očeta«, v začelju, ko krščenec reče »in Sina«, in obeh straneh glave, ko krščenec reče »in Svetega Duha«. V vseh primerih je dovoljeno, da lasje ponovno zrasejo. Tonzura kot taka ni sprejeta kot pričeska.
Krstna tonzura se pravi med obredom krsta kot prvo žrtvovanje krščenca. Opravi se ne glede na to, ali je krščenec otrok ali odrasla oseba.
Meniška tonzura, ki ima tri stopnje: rasofor (iz grškega starogrško ρασοφόρος [rasofόros], nosilec halje), stavrofor (iz grškega starogrško σταυρoφόρος , stavrofόros, nosilec križa) in velika shema (iz grškega starogrško μεγαλόσχημος [megalόshemos]), je obred iniciacije v meniški red, simbolično striženje las po svoji volji. Pravoslavni menihi si tradicionalno nikoli ne strižejo las in brade kot znak posvetitve svojih življenj Bogu.
Pravoslavna duhovniška tonzura je enakovredna prvi tonzuri v latinski cerkvi. Striženje se opravi pred vstopom v nižji poklic bralca in se pri kasnejših prestopih v višje službe ne ponavlja.[12] Nekoč pogost naziv »tonzurirani bralec« je zato zavajajoč, saj se je striženje tehnično opravilo že preden je postal vratar.
Od izdaje Ministeriae quaedam leta 1972[11] imajo določene cerkvene institucije odobreno nošenje tonzure. Mednje spadajo Duhovniška bratovščina sv. Petra (1988), Inštitut Kristusa Kralja najvišjega duhovnika (1990) in Osebna apostolska administracija sv. Janeza Marije Vianneya (2001).
Čeprav je tonzura kot taka zastarela, se je ohranilo nošenje tako imenovane škofovske čepice (zuccheto), ki ima obliko tonzure. Čepice nosijo papeži (bela), kardinali (rdeča) in škofje (škrlatna) tudi izven uradnih verskih ceremonialov. Duhovniki lahko izven verskih obredov nosijo preprosto črno čepico, vendar tega skoraj ne prakticirajo. Izjema so opati (črna) in opati Reda premontrejskih kanonikov, ki nosijo belo čepico. V Kongregaciji kanonikov lateranskega reda je bela čepica del njihovega uradnega habita. Nekateri duhovniki s posebnimi naslovi, določene stopnje monsinjorjev in kanonikov na primer, so v preteklosti nosili črno čepico z rdečim ali škrlatnim našitkom, vendar so jo opustili in jo nosijo samo ob nekaterih izjemno redkih priložnostih.
Nekateri samostanski redovi in posamezni samostani še vedno ohranjajo tradicijo meniške tonzure. Tonzura je pogosta praksa med redovniki Frančiškanskih misijonarjev večnega sveta, četudi ni izrecno predpisana.
Med Merovingi, katerih vladarji so bili »dolgolasi kralji«,[13] je bila navada, da so neuspešnim pretendentom za kralja ali odstavljenim kraljem ostrigli lase. Po striženju so jih poslali v samostan, kjer so včasih ostali samo toliko časa, da so jim zrasli novi lasje.[14] Primer takšne prakse je Grimoald Starejši, sin Pipina Landenskega in varuh Dagoberta II., ki se je polastil prestola v imenu svojega sina in Dagobertu ostrigel lase. S tem ga je označil za neprimernega za kralja[15][16] in ga izgnal.[17]
Striženje las, pogosto združeno s kastracijo, se je v Bizantinskem cesarstvu v 8. stoletju pogosto prakticiralo za odstavljene cesarje in njihove sinove. Pred tem so jih običajno oslepili.[18]
V budizmu je tonzura del obreda pabbajja in del vstopanja v skupnost menihov (sanskrt bhikkhus) ali nun (sanskrt ghikshuni). Tonzura obsega britje glave in obraza. Britje se ponavlja tako pogosto, da je glava gladko obrita.
V hinduizmu je tonzura običajno del treh obredov prehodov v življenju posameznika. Prvi se imenuje čudakarana (sanskrt चूडाकरण, dobesedno obred tonzure). Znan je tudi kot choulam, caula, chudakarma ali mundana in pomeni prvo otrokovo striženje, ki je običajno britje glave.[19] Pri obredu sta prisotna otrokov oče in mati, ki je običajno oblečena v poročni sari. Otroku obrijejo glavo in ostrižejo nohte, ga umijejo in oblečejo v nova oblačila.[20] Včasih na temenu pustijo čop las.[19][20] Obred je značilen za dečke in deklice. Običajno se opravi v bližini templja ali reke, vendar to ni obvezno.[17]
Obred čudakarna označuje dojenčkov prehod k čistosti[21] in se običajno opravi okrog otrokovega prvega rojstnega dneva. Nekateri viri priporočajo, da se opravi pred tretjim ali sedmim letom otrokove starosti.[20] Obred je včasih združen z obredom upanajana,[19] ki označuje začetek otrokovega formalnega šolanja[20]
Drugi obred v hinduizmu, v katerega je včasih vključeno tudi striženje, je upanajana, ki označuje začetek otrokovega formalnega šolanja.[22]
Zadnje obredno striženje se opravi po smrti v ožjem družinskem krogu v prisotnosti očeta, matere, brata, sestre, zakonca ali otroka pokojnika. Žalujoči moški si ponekod v Indiji kot znak izgube ljubljene osebe obrijejo glavo.[23]
Po Jamanadasu je bila tonzura izvorno budistični običaj, ki so ga privzeli v hinduizem.[24] Pandey in drugi temu ugovarjajo, ker so obred striženja las kot obred prehoda odkrili v sanskrtskih besedilih, ki so nastala že pred Budovim rojstvom.[17] [20]
Beseda tonzura se v islamu uporablja manj pogosto. Delna tonzura na splošno ni dovoljena, razen če je zelo nujna, na primer zaradi dravljenja. Britje cele glave je dovoljeno. Obred na romanju v Meko (hadž), ki se imenuje tahallul, zahteva, da si moški in ženske odrežejo nekaj las. Britje cele glave ni potrebno.
Delna tonzura, se pravi britje nekaterih delov glave in puščanje las na drugih, je v islamu prepovedana. Britje cele glave je dovoljeno. Prepoved je podrobno opisana v haditu:
عَنِ ابْنِ عُمَرَ أَنَّ رَسُولَ اللَّهِ – صلى الله عليه وسلم – نَهَى عَنِ الْقَزَعِ
Ibn Omar (pravi), da je Prerok, mir z njim, prepovedal qozo‘, se pravi britje las na nekaterih delih glave in puščanje na drugih.[25]
عَنِ ابْنِ عُمَرَ رَأَى النَّبِي صَلَّى الله عَلَيهِ وَسَلَّمَ صَبِياًً قَدْ حلقَ بَعْضَ شَعْرٍ رَأسَه وَ تركَ بَعْضاً فقال: اَحلِقْهُ كُلَّهُ أَوْ دَعْهُ كُلَّهُ
Ibn Omar (pravi), da je Prerok, mir z njim, videl fanta, ki je imel na več mestih ostrižene lase in mu rekel: Obrij si celo glavo ali pusti rasti vse lase.[26]
Moški romarji si po zaključenem hadžu običajno popolnoma obrijejo glavo kot opomin, da so bili oprani vseh dotedanjih grehov. Britje ni obvezno. Od žensk (in moških) se pravzaprav zahteva samo striženje čopa las. Obred, ki se imenuje tahallul, pomeni odpravo številnih zapovedi (ihram), ki veljajo za romarje na hadžu.
V proces čiščenja metzora je vključeno tudi obredno britje celega telesa razen prizadetih mest.[27]
Ortodoksni judovski moški si ne brijejo kotičkov svoje brade in lasišča, ker je tako zapovedano v 3. Mojzesovi knjigi (Levitik):
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.