Tokijska zgodba
From Wikipedia, the free encyclopedia
Tokijska zgodba ali tudi Potovanje v Tokio (japonsko 東京物語, Hepburn Tōkyō Monogatari) je japonski dramski film iz leta 1953, ki ga je režiral Jasudžiro Ozu. V glavnih vlogah nastopata Čišu Rju in Čieko Higašijama kot starejši zakonski par, ki pripotuje v Tokio na obisk svojih odraslih otrok. Prikazuje nasprotje med obnašanjem njunih otrok, ki so preveč zaposleni za druženje z njima, z ovdovelo snaho, ki ju prijazno sprejme. Ozu in scenarist Kogo Noda sta napisala scenarij v 103-eh dneh, ohlapno temelji na ameriškem filmu Za boljši jutri Lea McCareya iz leta 1937. Noda je predlagal priredbo filma, ki ga Ozu še ni videl.[1][2] Slednji je film posnel z igralci in filmskimi delavci, ki so z njim sodelovali že na več projektih.
Tokijska zgodba | |
---|---|
Režija | Jasudžiro Ozu |
Produkcija | Takeši Jamamoto |
Scenarij | Kogo Noda Jasudžiro Ozu |
Vloge | Čišu Rju Čieko Higašijama Secuko Hara |
Glasba | Kodžun Saito |
Fotografija | Juharu Acuta |
Montaža | Jošijasu Hamamura |
Studio | Šočiku |
Datum izida | 3. november 1953 |
Dolžina | 136 minut |
Država | Japonska |
Jezik | japonščina |
Premierno je bil prikazan 3. novembra 1953 na Japonskem, v tujini pa ni bil poznan, ker so ga japonski distributerji označili za »preveč japonskega« za trženje v tujini. Leta 1957 je bil prikazan v Londonu, kjer je bil prvi dobitnik nagrade Sutherland Trophy, ameriški kritiki pa so ga hvalili po predvajanju v New Yorku leta 1972. Film velja za Ozujevo mojstrovino in je pogosto izbran za enega najboljših filmov vseh časov, leta 2012 v anketi filmskih režiserjev za revijo Sight & Sound za najboljšega vseh časov.[3]