Svetišče Kamigamo

Svetišče Kamigamo (japonsko 上賀茂神社, latinizirano: Kamigamo džindža) je pomembno šintoistično svetišče na bregovih reke Kamo v severnem Kjotu, ki je bilo prvič ustanovljeno leta 678.^[1] Njegovo uradno ime je svetišče Kamo-vakeikazuči (賀茂別雷神社, Kamo-vakeikazuči džindža).^[2]

Svetišče Kamigamo 上賀茂神社
Religija
Pripadnost	šintoizem
Božanstvo	Kamovakeikadučinomikoto
Festival	Aoi Macuri (Kamo no Macuri; 15. maj)
Lega
Kraj	339 Kamigamomotoyama, Kita-ku, Kjoto, prefektura Kjoto
Lokacija: Japonska
Koordinati	35°03′37″N 135°45′10″E
Arhitektura
Vrsta arhitekture	Sangensja-nagare-zukuri
Ustanovljeno	678
Spletna stran
www.kamigamojinja.jp/english/index.html

Je eno najstarejših šintoističnih svetišč na Japonskem in je eden od sedemnajstih zgodovinskih spomenikov starodavnega Kjota, ki jih je UNESCO uvrstil na seznam svetovne dediščine. Izraz Kamo-džindža v japonščini je splošna referenca na svetišče Šhimogamo in Kamigamo, tradicionalno povezana svetišča Kamo v Kjotu.^[3] Kamo-džindža ima funkcijo zaščite Kjota pred škodljivimi vplivi.^[4]

Ime džindža identificira družino kami ali božanstev Kamo, ki so tu čaščena. Ime se nanaša tudi na območje bližnjih gozdov svetišča, ki so ostanki pragozda Tadasu no Mori. Poleg tega se ime svetišča nanaša na zgodnje prebivalce območja, klana Kamo, od katerih mnogi še naprej živijo v bližini svetišča, ki so mu tradicionalno služili njihovi predniki.^[5]

Svetišče Kamogamo je posvečeno čaščenju Kamo Vake-ikazučija, kamiju groma.

Zgodovina

Spokojno prostranstvo ob svetišču

Karasu-zumo - dob. 'vran sumo', del praznovanj, ki potekajo vsako leto v svetišču med Čojo.

Svetišče je postalo predmet cesarskega pokroviteljstva v zgodnjem obdobju Heian.^[6]

Zapisi iz obdobja vladavine cesarja Heizeija (806-809) omenjajo, da je bila Kamo-mioja džindža med izbranim številom ustanov, ki so prejele božanski pečat za uporabo na dokumentih. Pečat je bil zapisan v svojem edinstvenem mikošiju (Ošite džindža). Ta podelitev posebnega pečata in prakse, povezane z njegovo uporabo in ohranjanjem, so bile v skladu z vzorcem, ki ga je leta 778 vzpostavil cesar Konin (770–781) (Hōki 9).^[7]

Leta 965 je cesar Murakami ukazal poslati cesarske glasnike, da poročajo o pomembnih dogodkih japonskemu varuhu kamiju, vključno s Kamo Vake-ikazučijem.^[8]

Kamigamo je bil skupaj s svetiščem Šimogamo označen kot eno od dveh glavnih šintoističnih svetišč (ičinomija) v nekdanji provinci Jamaširo.^[9]

Od leta 1871 do 1946 je bil Kamigamo uradno označen kot eden od Kanpei-taiša (官 幣 大 社), kar pomeni, da je bil na prvem mestu med svetišči, ki jih podpira vlada.^[10]

Cesarski obiski

• 794 (Enrjaku 13): cesar Kanmu je prišel kot del velikega napredka. ^[11]
• 942 (Tengjō 5, 29. dan 4. meseca): obiskal ga je cesar Suzaku, da bi se zahvalil za ponovno vzpostavitev miru
• 979 (Tengen 2, 10. dan 10. meseca): cesar En'jū se je odločil, da mora biti cesarski obisk Hačimana v svetišču Ivašimizu povezan z obiskom Kamo.^[12]
• 1711 (Hōei 8): cesar Nakamikado se je zatekel v Hosodono, ko je palača postala neprimerna za bivanje.^[13]

Struktura

Džindža je znana po svojem haidenu (bogoslužna dvorana), prezidanem v letih 1628-1629 (Kan'ei 6).

Na njenem ozemlju so številne rezidence duhovnikov, ena, hiša Nišimura, pa je odprta za javnost.

Galerija

• 
  Geheiden
• 
  Nara-no-ogava
• 
  Kita-šinsendžo
• 
  Tatesuna & Saiden
• 
  Hašiden
• 
  Rōmon
• 
  Ostanki pragozda

Sklici

1. Kyoto Prefectural Government Tourism Division: Kamigamo Arhivirano 2009-08-28 na Wayback Machine.; Iwao, Seiichi et al. (2002). Dictionnaire historique du Japon, p. 1712.
2. Richard, Ponsonby-Fane. (1964) Visiting Famous Shrines in Japan, pp. 119-175.
3. Terry, Philip. (1914). Terry's Japanese empire, p. 479.
4. Miyazaki, Makoto. "Lens on Japan: Defending Heiankyo from Demons," Arhivirano 2011-03-21 na Wayback Machine. Daily Yomiuri. December 20, 2005.
5. Nelson, John K. (2000). Enduring Identities: The Guise of Shinto in Contemporary Japan, pp. 92-99.
6. Breen, John et al. (2000). Shinto in History: Ways of the Kami, pp. 74–75.
7. Ponsonby-Fane, Richard. (1963). The Vicissitudes of Shinto, p. 206.
8. Ponsonby-Fane. Studies in Shinto and Shrines, pp. 116–117.
9. "Nationwide List of Ichinomiya", p. 1. Arhivirano 2013-05-17 na Wayback Machine.; retrieved 2011-08-010
10. Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan, p. 124.
11. Ponsonby-Fane, Richard. (1964). Visiting Famous Shrines of Japan, pp. 47, 131.
12. Ponsonby-Fane, Visiting, pp. 48, 131.
13. Ponsonby-Fane, Visiting, p. 132.

Reference

• Breen, John and Mark Teeuwen. (2000). Shinto in History: Ways of the Kami. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-2363-4
• Iwao, Seiichi, Teizō Iyanaga, Susumu Ishii, Shōichirō Yoshida, et al. (2002). Dictionnaire historique du Japon. Paris: Maisonneuve & Larose. ISBN 978-2-7068-1632-1; OCLC 51096469
• Nelson, John K. (2000). Enduring Identities: The Guise of Shinto in Contemporary Japan. Honolulu: University of Hawaii Press. ISBN 978-0-8248-2259-0
• Ponsonby-Fane, Richard. (1959). The Imperial House of Japan. Kyoto: Ponsonby Memorial Society. OCLC 194887
• ____________. (1962). Studies in Shinto and Shrines. Kyoto: Ponsonby Memorial Society. OCLC 399449
• ____________. (1963). Vicissitudes of Shinto. Kyoto: Ponsonby Memorial Society. OCLC 36655
• ____________. (1964). Visiting Famous Shrines in Japan. Kyoto: Ponsonby-Fane Memorial Society. OCLC 1030156

Zunanje povezave

• Kamigamo Shrine website Arhivirano 2017-10-23 na Wayback Machine.