Sindrom nemirnih nog
From Wikipedia, the free encyclopedia
Sindrom nemirnih nog (SNN)[7] je občutenje nelagodja v nogah neznanega izvora, zlasti pred spanjem.[8] Bolnika prisili, da nogo premakne,[1][9] v hujših primerih pa tudi, da vstane in hodi.[8]
Sindrom nemirnih nog | |
---|---|
Vzorec spanja pri bolniku s sindromom nemirnih nog (rdeče) v primerjavi z zdravim vzorcem spanja (modro) | |
Specialnost | somnologija |
Simptomi | nelagodje v nogah, ki se ob premiku začasno izboljša[1] |
Zapleti | zaspanost podnevi, utrujenost, razdražljivost, depresivnost[1] |
Običajni začetek | pogostejši pri starejših[2] |
Dejavniki tveganja | pomanjkanje železa, odpoved ledvic, parkinsonova bolezen, sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, nosečnost, nekatera zdravila[1][3][4] |
Diagnostični postopki | na osnovi simptomov, z izključitvijo drugih vzrokov[5] |
Zdravljenje | spremembe življenjskega sloga, zdravila[1] |
Zdravila | levodopa, agonisti dopamina, gabapentin[3] |
Pogostost | 5–15 %[6] |
Neugodno občutenje v nogah bolniki običajno opisujejo kot bolečino, mravljinčenje ali gomazenje.[1] V nekaterih primerih so lahko prizadete tudi zgornje okončine.[1] Ker se sindrom nemirnih nog praviloma najbolj izrazi v mirovanju, lahko moti bolnikov spanec,[1] posledično pa so bolniki zaspani čez dan, se počutijo utrujene, razdražljive in depresivne.[1] Večina bolnikov ima tudi periodične gibe udov v spanju.[10][7]
Dejavniki tveganja za pojav sindroma nemirnih nog so pomanjkanje železa, odpoved ledvic, parkinsonova bolezen, sladkorna bolezen, revmatoidni artritis, nosečnost in celiakija.[1][3][11] Tudi uporaba nekaterih zdravil, kot so antidepresivi, antipsihotiki, antihistaminiki in zaviralci kalcijevih kanalčkov, lahko sproži sindrom nemirnih nog.[4] Obstajata dve glavni obliki sindroma, in sicer z zgodnjim in poznim nastopom.[1] Sindrom nemirnih nog z zgodnjim nastopom se pojavi pred 45. letom, se pojavlja v družinah in se sčasoma poslabšuje, medtem ko se oblika s poznim nastopom pojavlja po 45. letu, se pojavi nenadoma, vendar ni pričakovati poslabšanja.[1] Diagnoza načeloma temelji na bolnikovi simptomatiki ter izključitvi drugih potencialnih vzrokov.[5]
Sindrom lahko izzveni, če se odstrani vzrok.[12] Siceršnje zdravljenje lahko vključuje spremembe življenjskega sloga ter zdravljenje z zdravili.[1] Spremembe življenjskega sloga, ki so lahko koristne, so na primer prenehanje kajenja in uživanja alkoholnih pijač ter upoštevanje higiene spanja.[12] Med zdravili se uporabljajo levodopa in agonisti dopamina, kot je pramipeksol.[3] Razširjenost sindroma nemirnih nog je v zahodnih državah od 5- do 15-odstotna, v azijskih državah je nekoliko nižja.[6] S starostjo pogostnost narašča; motnja je pogostejša pri ženskah.[6][2][13]