Schengensko območje
From Wikipedia, the free encyclopedia
Schengensko območje je območje odpravljenih notranjih meja držav Evropske unije in obsega ozemlje 26 evropskih držav, ki so podpisale schengenski sporazum. Ta je bil prvič podpisan v luksemburškem mestu Schengen leta 1985. S podpisom Schengenskega sporazuma so bile odpravljene vse mejne kontrole v Evropski uniji, skupaj s carinskimi kontrolami oseb. V praksi to pomeni sprostitev mejnih kontrol na državnih mejah znotraj območja, medtem ko se okrepljena kontrola izvaja na zunanjih mejah območja.
Schengensko območje uzakonja zakonodaja Evropske unije od amsterdamske pogodbe 1999 dalje, vanj pa so vključene tudi nekatere države, ki niso članice EU: Islandija, Lihtenštajn, Norveška in Švica ter mestne države Monako, San Marino in Vatikan. Na drugi strani schengenskemu območju zaradi aneksov po lastni zahtevi nista priključena Irska in Združeno kraljestvo, medtem ko naj bi se območju v prihodnosti priključili Ciper, Bolgarija in Romunija. Območje Schengena v trenutnem obsegu zajema 4.312.099 km2 oz. več kot 400 milijonov ljudi.[1]
Prevzemanje schengenskih pravil vključuje odpravljanje mejnih kontrol z ostalimi članicami območja in hkratno krepitev kontrol na mejah z državami nečlanicami. Pomembno je tudi sprejemanje skupnih schengenskih politik o imigracijah tujcev (vključno s schengenskim vizumom), standardizacija mejnih nadzornih sistemov in podatkovnih baz, čezmejno policijsko in pravosodno sodelovanje.
Vrsta dokumenta, ki ga države članice zahtevajo za vstop na svoje ozemlje od tujih državljanov schengenskega območja, je odvisna od pravnega reda posameznih držav, kot tudi posamezne odločitve o začasni vzpostavitvi mejnih kontrol.