Samostan svetega Hieronima, Lizbona
samostan na Portugalskem / From Wikipedia, the free encyclopedia
Samostan svetega Hieronima (portugalsko Mosteiro dos Jerónimos, IPA: [muʃˈtɐjɾu ðu(ʒ) ʒɨˈɾɔnimuʃ]) je nekdanji samostan reda svetega Hieronima blizu reke Tajo v župniji Belém v občini Lizbona na Portugalskem. V 16. stoletju je postal nekropola portugalske kraljeve rodbine Avižanov, vendar je bil 28. decembra 1833 sekulariziran z državnim odlokom, njegovo lastništvo pa preneseno na dobrodelno ustanovo Real Casa Pia de Lisboa.[1]
Samostan svetega Hieronima | |
---|---|
Mosteiro dos Jerónimos | |
Splošni podatki | |
Tip | samostan |
Arhitekturni slog | Gotska arhitektura, Manuelinska arhitektura |
Lokacija | Santa Maria de Belém |
Naselje | Lizbona |
Država | Portugalska |
Koordinati | 38°41′52″N 9°12′22″W |
Odprto | 1495 |
Lastnik | Portugalska država |
Tehnični podatki | |
Material | apnenec (Lioz) |
Projektiranje in gradnja | |
Arhitekt | Diogo de Boitaca |
Spletna stran | |
Spletna stran | |
Unescova svetovna dediščina | |
Del | Samostan sv. Hieronima in stolp Belém v Lizboni |
Kriterij |
|
Referenca | 263 |
Vpis | 1983 (7. zasedanje) |
Portuguese National Monument | |
Tip | Nepremičnina |
Kriteriji | Narodni spomenik |
Razglasitev | 10. januar 1907 |
ID # | IPA.00006543 |
Samostan svetega Hieronima je eden najvidnejših primerov poznega portugalskega gotskega manuelinskega sloga arhitekture v Lizboni. Postavljen je bil v zgodnjem 16. stoletju blizu izhodišča prvega potovanja Vasca da Game, njegova gradnja pa je bila financirana z davkom na dobiček letnih portugalskih indijskih armad. Leta 1880 so bili da Gamovi ostanki in posmrtni ostanki pesnika Luísa de Camõesa (ki je slavil da Gamovo prvo potovanje v svoji epski pesnitvi Luzijada iz leta 1572) prestavljeni v nove izklesane grobnice v ladji samostanske cerkve, le nekaj metrov stran od grobnic kraljev Manuela I. in Ivana III., ki jima je služil da Gama. Leta 1983 je bil samostan svetega Hieronima skupaj z bližnjim stolpom Belém uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.[2]