Samopodobnost
From Wikipedia, the free encyclopedia
Sámopodóbnost v matematiki ponazarja objekte, ki so strogo ali približno podobni delu samega sebe, kar pomeni, da ima celota enako obliko kot en ali več njenih delov. Veliko objektov v stvarnem življenju, kot so na primer obrisi obale, so statistično samopodobni: njihovi deli kažejo enake statistične značilnosti v različnih merilih.[1] Samopodobnost je tipična značilnost fraktalov.
![Thumb image](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/6/65/Kochsim.gif/185px-Kochsim.gif)
![Thumb image](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/0a/Sierpi%C5%84ski_triangle_zoom_animation.gif)
Invariantnost merila je natančna oblika samopodobnosti, kjer pri poljubni povečavi obstaja manjši del objekta podoben celoti. Stran Kochove snežinke je na primer simetrična in invariantna v merski lestvici; lahko jo brez prestanka povečujemo trikrat brez spremembe oblike.