From Wikipedia, the free encyclopedia
Salamanca je občina in mesto v Španiji, glavno mesto istoimenske province, ki leži v avtonomni skupnosti Kastilja in León. Je v regiji Camp Charro, v Severni Mezeti, na severozahodu Iberskega polotoka. Ima 143.666 prebivalcev (INE 2021). Je drugo najbolj naseljeno mesto v avtonomni skupnosti, takoj za Valladolidom. Salamanca je znana po velikem številu izjemnih stavb v slogu plateresco.
Salamanca | |||
---|---|---|---|
Občina | |||
| |||
Location of Salamanca | |||
40°57′54″N 5°39′51″W | |||
Država | Španija | ||
Avtonomna skupnost | Kastilja in Leon | ||
Provinca | Salamanca | ||
Površina | |||
• Skupno | 38,6 km2 | ||
Nadm. višina | 802 m | ||
Prebivalstvo (2020)[1] | |||
• Skupno | 144.825 | ||
• Gostota | 3.800 preb./km2 | ||
Omrežna skupina | 34 (Spain) + 923 (Salamanca) | ||
Spletna stran | www |
Začetki mesta segajo približno 2700 let nazaj, v prvo železno dobo, ko so se prvi naseljenci naselili na hrib San Vicente, ob bregovih Tormesa. Od takrat je kraj priča prehodu različnih ljudstev: Vaccejev, Vettonov, Rimljanov, Vizigotov in muslimanov. Raymond Burgundski, zet kralja Alfonza VI. Leónskega, je bil v srednjem veku zadolžen za ponovno poselitev mesta in postavitev temeljev današnje Salamance.
Salamanca je dom najstarejše delujoče univerze v Španiji, Univerze v Salamanci, ki jo je leta 1218 ustanovil Alfonz IX. Leonski na temelju svojega stadium generale. Bila je prva v Evropi, ki je nosila naziv univerze s kraljevim dekretom Alfonsa X. Kastiljskega iz leta 1252 in z licentia ubique docendi papeža Aleksandra IV. iz leta 1255. V času, ko je bila to ena najprestižnejših univerz na Zahodu, se je uveljavil stavek Quod natura non dat, Salmantica non præstat (torej, Kar narava ne da, Salamanca ne posodi). Salamanca je povezana s svetovno znanimi imeni, kot so npr. Antonio de Nebrija, Krištof Kolumb, Fernando de Rojas, Francisco de Vitoria in salamanška šola, pater Luis de León, Beatriz Galindo in Miguel de Unamuno.
Leta 1988 je UNESCO staro mestno jedro Salamance razglasil za svetovno dediščino. Ima pomembno zgodovinsko-arhitekturno dediščino, med katero izstopajo: Stara stolnica in Nova stolnica, Casa de las Conchas, Plaza Mayor, Convento de San Esteban in Escuelas Mayores. Od leta 2003 je veliki teden v Salamanci razglašen za mednarodno turistično zanimivost.
V Salamanci najdemo tudi pomembne znanstvene ustanove in raziskovalne centre, kot so Center za raziskave raka, Inštitut za nevroznanosti Kastilje in Leona, Center za raziskave vode in tehnološki razvoj ter Center za ultrakratke ultraintenzivne pulzne laserje. V mestu in njegovi okolici najdemo nekatera največja podjetja v avtonomni skupnosti Kastilja in León. Poleg tega velja za svetovno referenco pri poučevanju španskega jezika, saj je v avtonomni skupnosti, ki predstavlja 16 % nacionalnega trga, zbranih 78 % obstoječe ponudbe.
Izvor toponima Salamanca ni jasen. Polibij iz Megalopolisa in Stephanus sta mesto imenovala Helmantike, grško ime, ki je zanje pomenilo »dežela vedeževanja«. Po drugi strani pa se Ptolemaj sklicuje na polis z imenom Salmatica ali Salmantica, v katerem so prevladovali Vaceji. Rimljana Tit Livij in Plutarh jo imenujeta Hermandica, Polinej pa Salmantida ali Salmatis. Drugi zgodovinarji ga imenujejo celo Selium in Sentica.
Po drugi strani so nekateri, kot sta Justin in pozneje Rui Méndez ali Murillo, nastanek mesta pripisali Teucerju, Telamonovemu sinu, kralju Salamine, ki je po porazu v trojanski vojni prišel na Iberski polotok in ustanovil mesto, ki ga je po spominu na svojo domovino poimenoval Salamatica. Druga teorija je teorija o obstoju boga prvih prebivalcev – nomadskih pastirjev in neolitskih kmetov – imenovanega Helman, čigar ime izhaja iz toponima Helmantica.
Filolog Martín S. Ruipérez podaja novo razlago, ki pravi, da je prvi element Salamance, sala-, oznaka za rečni prehod, sal- in hel- ne moreta biti jezikovno povezana drug z drugim in glede drugega elementa -manca, kjer naj bi nekateri videli isti element v toponimu Talamanca (de Jarama), ki bi se v svojem prvem elementu ujemal s Talavero in v Simancasu, kar pa je nedokazljivo.
Občinski heraldični ščit je bil odobren 11. junija 1996 z naslednjim grbom:
"Ščit razprt. Prvič, iz srebra, s kamnitim mostom, preluknjanim v sableju, po katerem gre mimo bik, aretiran v sableju, in za njim izruvana smokva iz sinopla. Drugič, iz zlata s štirimi rdečimi drogovi; bordura iz v modri barvi z osmimi srebrnimi križi. Ogrnjen s srebrnim vrhom, z dvema levoma, naravnima, na bokih in drug proti drugemu. Na zvonu španska kraljeva krona, odprta in brez diademov".
— Official Gazette of Castile and León, no. 118 of June 20, 1996.
Občinska zastava je bila odobrena z naslednjim besedilnim opisom:
»Pravokotna zastava razmerja 2:3, rdeča z grbom Salamanke v sredini.«
Salamanca je v svetovni zgodovini povezana z vrsto dogodkov in osebnosti, ki so zaznamovali razvoj zahodne družbe:
Prvo človeško bivališče na območju Salamance je bilo v začetku 1. tisočletja pr. n. št.. O tem pričajo keramični ostanki, najdeni na hribu San Vicente, ki jih pripisujejo kulturi Las Cogotas I iz zadnje bronaste dobe. Na istem hribu je bilo odkrito naselje, ki do danes velja za prvo stalno in kontinuirano človeško naselbino, čeprav ga že pripisujejo kulturi Soto de Medinilla iz prve železne dobe (7. stoletje pr. n. št.). Kasneje, že v drugi železni dobi (od 4. stoletja pr. n. št.), je bilo ugotovljeno, da se je v tako imenovanem teso de las catedrales ali cerro de San Isidro razvilo novo naseljeno središče, ki je imelo značaj castra in je trajalo do dokončne romanizacije mesta. Vsa ta naselja in s tem tudi sedanje mesto Salamanca dolgujejo svoj obstoj posebnim geomorfološkim značilnostim terena, na katerem so se naselili. Na izbiro lokacije teh zaporednih naselij je torej moralo imeti poseben vpliv dejstvo, da so bile na tem območju tri plošče, – nastale zaradi erozije potokov San Francisco in Santo Domingo –, njihovi ustrezni vodotoki in zlasti bližina reke Tormes. Te podrobnosti kažejo na primernost tega ozemlja za primitivne funkcije obrambe in nadzora okoliškega ozemlja.
Naselje na hribu San Isidro je moralo biti med 4. in 2. stoletjem pr. n. št. zelo pomembno mesto, ne le zaradi svojih dimenzij, temveč tudi zaradi optimalnih orografskih pogojev in obrambne zaščite, saj je imelo obzidje in jarek. Leta 220 pr. n. št. je Hanibal med svojim pohodom po Iberiji oblegal in osvojil antično mesto Helmantica (Salamanca). Tako Plutarh pravi, da ga je »Hanibal oblegal in njegovi prebivalci, da bi se izognili nadaljnji škodi, so se mu podredili in mu ponudili tristo talentov srebra in prav toliko talcev, obleganje pa so dvignili Helmantiki, ki se niso držali svojih obljub in so pod zaščito svojih žensk, ki so skrivale orožje, uspeli premagati Hanibalovo vojsko«. Vendar jih je kartažanski general na koncu zasegel in, kot pravi Polibij, »občudoval hrabrost svojih žensk, s pomočjo katerih je svojim možem vrnil domovino in bogastvo«.
Po drugi punski vojni se je zmagovita rimska vojska začela širiti po večini Iberskega polotoka. Salamanca je začela intenzivno obdobje romanizacije kot mesto, priključeno provinci Luzitaniji. Rimska Salmantica je bila preoblikovana, pri čemer je bila njena poselitev omejena na tako imenovani teso de las catedrales, opuščeno pa je bilo tudi območje hriba San Vicente. Njegova nova konfiguracija ga je ohranila kot izjemno mesto, ne le zaradi svojih posebnih obrambnih značilnosti in dostopnosti, temveč tudi kot središče izmenjave.
Trije kulturni elementi, ki so imeli največji vpliv na oblikovanje in razvoj mesta, izvirajo iz rimskega obdobja. Na prvem mestu je Ruta de la Plata, ki velja za glavno komunikacijsko infrastrukturo, glavno os mestnega načrtovanja in mejnik v razvoju trgovine. Dostop do mesta z južne strani je omogočal rimski most, ki je že od 1. stoletja zagotavljal prehod čez reko Tormes. Rimski most je še danes ohranjen v severni polovici, saj je bilo treba drugo polovico mostu obnoviti v 17. stoletju po poplavi v San Policarpu. Nazadnje, tako imenovana Cerca Vieja, staro obzidje mesta, ki je obdajalo obod hriba San Isidro ali stolnice na tlorisu prejšnjega castra.
Novembra 2015 so med nujnim izkopavanjem v podzemlju hiše v Calle Libreros našli več fragmentov marmornatega moškega kipa, ki je bil prvotno nekje na rimskem forumu v mestu Salmantica, čeprav je bil pozneje na mestu odkritja verjetno ponovno uporabljen kot polnilo. Kip je razstavljen v muzeju v Salamanci in je prva in do danes edina kiparska najdba iz rimskega obdobja, ki se je pojavila v podzemlju mesta. Nekateri strokovnjaki menijo, da ta najdba, ki jo povezujejo z več rimskimi napisi z začetka cesarstva, najdenimi v antični Salmantici, omogoča obrambo hipotetične pravne promocije antičnega avtohtonega oppiduma v rimsko civitas med vladavino Avgusta.
S koncem Zahodnega rimskega cesarstva so Alani poselili Luzitanijo, mesto pa je postalo del te regije. Kasneje so mesto osvojili Vizigoti in ga priključili k svojemu ozemlju. O razvoju Salamance v vizigotskem obdobju imamo malo podatkov, znano je le, da so v 4. stoletju rimsko obzidje razširili s trdnjavami in da so bili ostanki prejšnjega obzidja praktično v celoti uničeni. Znano je, da je bilo mesto leta 589 škofijski sedež, ker je spadalo med tista mesta, ki so pošiljala škofe na koncile v Toledo.
Leta 712 je mesto, ob muslimanski invaziji na Iberski polotok, osvojil Musa ibn Nusayr. V zgodnjem srednjem veku je območje ostalo 'nikogaršnja zemlja' in večina njegovih naseljenih središč je bilo uničenih zaradi pogostih vpadov Arabcev (algaradas). Salamanca je postala nepomembno in skoraj nenaseljeno jedro, čeprav je most ostal nedotaknjen. Nekaj naseljencev je bilo v okolici. Zaporedni poskusi krščanskih kraljestev, da bi stabilizirali to območje, so povzročili številne spopade z muslimanskimi ekspedicijami na severu, kar je povzročilo več spopadov in bitk, kot je bila bitka Alfonza I. Asturijskega leta 754, ki se je končala z uničenjem ostankov mesta.
Območje je ostalo bolj ali manj izpraznjeno, dokler se po pomembni krščanski zmagi v bitki pri Simancasu leta 939 ni začelo ponovno naseljevanje območja ob reki Tormes. Po Pelagijanovem besedilu Sampirske kronike je Ramiro II. Leonski dva meseca po koncu islamskega napada ukazal svoji vojski, naj napreduje proti bregovom reke Tormes, kjer se je po njegovih besedah začelo ponovno naseljevanje:
Civitates desertas ibidem populavit; hee sunt: Salamantica, sedes antiqua castrorum, Letesma, Ribas, Balneos, Alphandiga, Penna et alia plurima castella, quod longum est prenotare.
Zapuščena mesta ponovno pridobijo prebivalstvo; to so: Salamantica, starodavni sedež kastruma, Letesma, Ribas, Balneos, Alphandiga, Penna in mnoga druga mesta, ugotavljamo, da bo trajalo predolgo.— Sampiro, Chronicle of Sampiro, 11th century.[3]
Vse kaže, da je v tej fazi prišlo do izseljevanja, ki je v glavnem prišlo iz tako imenovanih comarcas, te pa so bile severno od Duera; v primeru Salamance ni dvoma, da gre prednostno za izseljence, ki prihajajo iz okolice Leóna zaradi donacije Ordoña III. Leonskega, leta 953.
.
Po osvojitvi Toleda s strani Alfonza VI. Leonskega leta 1085 je prišlo do dokončne ponovne poselitve mesta. Leta 1102 je Rajmund Burgundski odšel v mesto z veliko skupino naseljencev različnih izvorov, ki so bili podobni novim prebivalcem mesta Ávila - tudi Franki, Kastiljci, Serrani, Mozarabci, Toroanci, Portugalci in Braganšani, kot z občasnim sodelovanjem Galicijcev, Judov in muslimanov; ki so zbrani v Fuero de Salamanca,[4] po naročilu njegovega tasta Alfonza VI. Ti so ustanovili svoje cerkve in župnije. Med vsemi ponovno naseljenimi skupinami je bila najpomembnejša skupina Serranov (gorsko-kastiljsko ljudstvo), imenovanih tudi bojevniki-pastirji, posvečeni izključno skrbi za živino in vojskovanju. Ne smemo pozabiti, da je bila celotna srednjeveška Extremadura, ozemlje med Duerom in centralnim sistemom, v arabskih kronikah znana kot Dežela Serranovih.[5] Še danes obstaja ulica calle Serranos, okoli katere se je aglutinirala ta ponovno naseljena skupina.
Novi naseljenci so zasedli staro obzidje in kolonizirali nova zemljišča v okolici. Naselitev mesta je ustrezala družbenim, etničnim in oblastnim merilom. Družbena elita je bila v središču mesta, v prostoru, ki je sovpadal s prostorom starodavnega kelt-iberskega mesta. Serranovi, povezani s politično in vojaško močjo, so zasedli zahodni del (hiša kraljevega predstavnika in Alcázarja), Franki pa vzhodni del, skupaj s škofijskim sedežem in trgovskim središčem okrog Azogue Vieja. Judje so bili nameščeni ob Alcázarju, preostale skupine naseljencev (med drugim Kastiljci, Portugalci, Judje, Mozarabci, Toroanci in Galičani) pa v prostorih zunaj obzidja.
Obnovljena je bila škofija Salamanca (prvi škof je bil Hieronim Périgordski) in začela se je gradnja stare stolnice, ob kateri je bilo ustanovljenih nekaj šol, ki so predstavljale začetke bodoče univerze.
Leta 1218 je monarh Alfonz IX. Lenski podelil privilegije, ki so pritegnili nove naseljence – med njimi veliko judovsko skupnost –, mesto je razširilo svoje obzidje in katedralnim šolam podelilo naziv studium generale, ki je leta 1254 s kraljevim odlokom Alfonza X. Kastiljskega postala Univerza v Salamanci. Leta 1255 jo je ratificiral papež Aleksander IV:
Učiteljem in šolarjem Univerze v Salamanci:
Menimo, da je vredno in priročno, da tisti, ki vsakodnevno obdelujejo s poukom področje študija, da bi lahko prejeli marjetico znanosti, menijo, da smo v svojih prošnjah naklonjeni in prijazni tako da lahko njihov študij poteka toliko svobodneje, čim bolj se čutijo zaščitene z apostolsko naklonjenostjo.
In posledično v skladu z vašo zahtevo obveščeni, da se včasih zgodi, da tisti, ki so bili pregledani v študiji Salamancan in so razglašeni za primerne, ne smejo narekovati drugje, če ne opravijo še enega pregleda, upoštevajoč zahtevo slavni kralj Kastilje in Leóna in vaš, izjavljamo, da potem, ko je neki učitelj ali učenjak iz Salamance opravil ustrezen izpit na neki fakulteti in je bil razglašen za primernega, lahko opravlja kateri koli drug študij brez novega izpita, razen v Parizu in Bologna.— Pismo papeža Aleksandra IV Univerzi v Salamanci, 1255.
I. Rodríguez de Lama, The pontifical documentation of Pope Alexander IV. 1976.
Univerza je sčasoma dosegla velik ugled.
12. avgusta 1311 se je med obzidjem Salamance rodil edini kralj Kastilje in Leóna, ki ga je mesto kdaj koli imelo, Alfonz XI. »Maščevalec«. Na prestol je stopil pri štirinajstih letih in osvojil Gibraltar kot poveljnik kronskih milic, v katerih je bilo prisotnih veliko število prebivalcev.
V 15. stoletju je bila Salamanca prizorišče velikih rivalstev, ki je vplivala na vsa področja mestnega življenja. To je sprožilo tako imenovano vojno band, v kateri sta se spopadli dve frakciji pod vodstvom plemiški družini – Benitinovi in Tomesinovi, ki sta se tako imenovali, ker sta bili združeni okoli župnij San Benito in Santo Tomé. Sprli sta se zaradi nadzora nad mestom. Leta pozneje se je spor končal s podpisom sporazuma, ki ga je dosegel pogumen avguštinski menih. Sčasoma je postal zaščitnik mesta: sveti Janez Sahagunski.
15. stoletje so zaznamovali družbeni konflikti in napetosti med mestnimi elitami (zapleten razvoj, ki ga pogosto poenostavljajo kot boj med bandami), z občasnimi izbruhi hudega nasilja, ki so izražale občutek negotovosti.[6]
Prebivalstvo ob koncu 15. stoletja je bilo okvirno ocenjeno na 15.000–25.000 prebivalcev.[7] Do preloma v 16. stoletje je večina prebivalstva živela na desnem (severnem) bregu Tormesa, na južnem bregu pa je bil majhen arrabal, v katerem je živelo približno 300 ljudi. [8]
Z vzponom Mesta je Salamanca postala pomembno središče proizvodnje blaga ter pomembna izvoznica volne.
Salamanca se je pridružila gibanju kastiljskih skupnosti (1520) proti novim davkom, ki jih je zahteval Karel V. v kastiljskih Cortes Generales, in v obrambo svojih tekstilnih tovarn. Po porazu Comunerosov je kralj Karel V. dal odstraniti zgornje dele stolpov palač Salamančanov, ki so se pridružili uporu.
16. stoletje je bilo obdobje največjega razcveta mesta, tako na demografskem področju kot na področju univerzitetnega življenja, zahvaljujoč prestižu profesorjev, s tako imenovano šolo Salamanca. Nato se je pridružilo splošnemu zatonu mest kastiljske krone v Severni Mezeti (12.000 prebivalcev leta 1651). Poleg tega je bila v tem času zgrajena cerkev San Isidoro.
Pravna doktrina salamanške šole je pomenila spremembo poti od srednjeveškega prava, ki se je v veliki meri opiralo na tradicijo kazuistike in rimskega prava, do sistema, ki se je bolj osredotočal na sholastiko in tomizem ter poskušal biti bolj univerzalen. Ker je Španija šele začela kolonizirati Ameriko, so šolo v Salamanci zanimale pravice neevropejcev, vključno s pravicami telesnega bitja (pravica do življenja), ekonomskimi pravicami (pravica do lastnine) in duhovnimi pravicami (pravica do svobode, mišljenja) in pravice povezane s človeškim dostojanstvom. Zaradi institucionalnih povezav dominikancev na univerzi v Salamanci (zlasti Francisco de Vitorie ) in dominikanskih misijonarjev v kolonijah (kot sta Antonio de Montesinos in Bartolomé de las Casas ) je bila šola v Salamanci kritična do španskih kolonistov in zakonov, ki so dovoljevali zlorabo domačega prebivalstva. Njihovo delo na področju ideje ius gentium oz. 'pravic ljudstev/narodov' je bilo ključni prispevek k sodobnemu razvoju človekovih pravic in mednarodnega prava.[9][10][11]
V 16. stoletju je mesto doseglo vrhunec razcveta (ocenjuje se, da je imela Salamanca približno 24.000 prebivalcev, okoli leta 1580 pa je bilo vsako leto vpisanih 6500 študentov). V tem obdobju je Univerza v Salamanci gostila najpomembnejše intelektualce tistega časa; [potrebna navedba] te skupine večinoma dominikanskih učenjakov so bile imenovane Salamanška šola.
Leta 1551 je cesar Karel V. odredil preiskavo, da bi ugotovili, ali je znanstveno delo zdravnika in anatoma Andreasa Vesaliusa v skladu s katoliško doktrino. Vesalius je istega leta prišel v Salamanco, da bi stopil pred komisijo in bil oproščen.
Judovska četrt Salamance je bila severno, ob obzidju (približno na današnji aveniji de Mirat). Ko so jih leta 1492 izgnali, so Salamančani sosesko obzidali in jo spoštovali. Verjetno so mislili na morebitno vrnitev. Ko je postala nenaseljena, so jo napolnili z zajci, zato je bila do nedavnega znana kot barrio del Conejal.
V 18. stoletju je mesto doživelo pomemben gospodarski in kulturni preporod, ki je omogočil dokončanje nove stolnicele v Salamanci (njena gradnja je bila prekinjena skoraj stoletje) in izgradnjo veličastnega baročnega trga Plaza Mayor leta 1729. Ko jo je leta 1755 prizadel močan lizbonski potres, je bila ogrožena celovitost mnogih monumentalnih stavb v mestu. Eno najbolj razkrivajočih prikazov njegovih učinkov lahko še vedno vidimo v cerkvi San Martín: veliko kamnov je moralo biti v zraku le za nekaj sekund, kar je bilo dovolj, da so se stebri nagnili, okviri obokov in sklepnikov pa padli na mesto, ki ni bilo ravno tisto, na katerem so bili do takrat, tako da lahko danes v njeni notranjosti vidimo obokane stene in stebre, deformirane loke in rebra. Gospodarska blaginja mesta pa je omogočila obnovo številnih monumentalnih stavb, ki jih je poškodoval potres, vključno s katedralo, ki je bila od vseh španskih katedral najbolj prizadeta. Na kulturnem področju je bil v zadnji tretjini stoletja na univerzi opazen vpliv burbonskega razsvetljenstva.
Med polotoško vojno so Salamanco leta 1809 zasedle čete maršala Soulta. V francoskih rokah je ostala do bitke pri Arapilesu (leta 1812), v kateri je anglo-portugalska vojska pod vodstvom vojvode Wellingtonskega odločilno premagala francosko vojsko pod vodstvom Marmonta. Med okupacijo so Francozi zgradili obrambo in za pridobivanje materiala uničili pomemben del salamanških stavb, zlasti v soseski Caídos (porušeno), kjer so bili zgrajeni znani univerzitetni kolegiji, od katerih ni ostalo nič. Zahodna četrt Salamance je bila resno poškodovana zaradi topovskega ognja. Bitka, ki je potekala tistega dne, je znana kot prelomni trenutek v vojaški zgodovini,[12] v njej pa je bilo v nekaj urah ubitih in ranjenih trinajst tisoč mož. Španski kralj Ferdinand VII. je moral zapreti španske univerze. Po ponovnem odprtju se je Univerza v Salamanci spremenila v pokrajinsko univerzo. Za provinco Salamanca se je boril salamanški gverilec in vojak Julián Sánchez García El Charro, ki je poveljeval enoti Lanserji iz Kastilje.
Leta 1833 je bila ustanovljena provinca Salamanca, ki spada pod regijo León.[13] Mesto Salamanca je postalo glavno mesto te province in dom salamanškega poslanstva.
Leta 1873, po razglasitvi prve španske republike, je bil z osnutkom ustave iz leta 1873 izveden prvi resen poskus federalizacije Španije. Pet dni po predstavitvi tega projekta je Salamanca doživela upor kantonalistov, ki je bila po štirih dneh, 26. julija 1873, zatrt. Z vojaško razglasitvijo je bila nato ukinjena prva republika in pobuda zvezne države za regionalizacijo. V preostalem delu 19. stoletja je mesto doživelo manjši vzpon, ko je bilo imenovano za glavno mesto province. Zgrajena je bila železnica, ki je povezovala Francijo s Portugalsko, potekala je skozi Mezeto (Medina del Campo in Salamanca, 1877).
Med uničujočo špansko državljansko vojno (1936–1939) je mesto hitro prešlo na stran nacionalistov in je bilo začasno služilo kot dejanski sedež uporniške frakcije. Francisco Franco je bil 21. septembra 1936 v mestu razglašen za generalisimusa. Aprila 1937 je bila z dekretom o združitvi, izdanim v mestu ob združitvi fašistične Falange in tradicionalističnih karlistov, ustanovljena enotna stranka naslednje diktature FET y de las JONS. Nacionalisti so večino upravnih prostorov kmalu preselili v Burgos. Salamanca je bila nacionalistična prestolnica in središče moči med celotno državljansko vojno. Imela je nekaj upravnih objektov kot npr. škofovsko palačo, rezidenco in poveljniško središče generala Francisca Franca ter vojaška poveljstva, skupaj z nemško in italijansko fašistično delegacijo.[14][15] Salamanca je bila, tako kot večji del katoliških in podeželskih regij (León in Stara Kastilja), dolgo časa trdna podpornica nacionalistične strani in režima Francisca Franca.
Po vojni so bili dokumenti, ki jih je zasegla uporniška vojska, ko je zasedla ozemlje, ki je branilo Republiko, zbrani v Salamanci. Nastal je obsežen dokumentarni arhiv o španski državljanski vojni (Splošni arhiv španske državljanske vojne). Del tega arhiva, ki se nanaša na Katalonijo ter številni drugi dragoceni dokumenti posameznikov in ustanov, ki ne pripadajo tej regiji, so bili spomladi 2006, po velikih sporih med mestnim svetom Salamance in špansko vlado ter ljudskih demonstracijah, prenesen v Barcelono. Mestni svet Salamance, ki mu predseduje Julián Lanzarote (PP), je v znak protesta po prenosu Salamanških dokumentov v Katalonijo spremenil ime ulice, v kateri je arhiv, iz 'Gibraltarske' (ime kot poklon milici iz Salamance, ki je skupaj z Alfonzom XI. Kastiljskim osvojila Gibraltar) v 'El Expolio'.
Leta 1940 je papež Pij XII. ustanovil Papeško univerzo v Salamanci kot nadaljevanje starodavnih teoloških študijev. Leta 1988 je Unesco Salamanco razglasil za mesto svetovne dediščine. Leta 1998 je bila Salamanca s soglasjem ministrov za kulturo Evropske unije imenovana (skupaj z Brugesom) za Evropsko prestolnico kulture za leto 2002. Mesto si prav tako prizadeva, da bi v bližnji prihodnosti kandidiralo za svetovno razstavo v Salamanci.
Število prebivalcev glavnega mesta Salamance, ki že približno tri desetletja stagnira, trenutno znaša okoli 160.000, čeprav se je leta 2006 glede na leto 1994 zmanjšalo za več kot 11.000 ljudi. To je predvsem posledica selitve dela prebivalstva v metropolitansko območje in zelo nizke stopnje rodnosti, ki se je pojavila od 80-ih let dalje, zaradi česar se prebivalstvo stara. To je značilno tudi za številna druga španska mesta, čeprav je tudi stopnja izseljevanja v mesta, kot je npr. Madrid, visoka. Od 7. do 10. junija 1994 je v mestu potekala svetovna konferenca o izobraževanju otrok s posebnimi potrebami, na kateri je bilo zastopanih 92 vlad in 25 mednarodnih organizacij, zaključila pa se je z »Deklaracijo iz Salamance o načelih, politiki in praksi izobraževanja otrok s posebnimi potrebami«.[16]
Storitveni sektor (razvit kulturni turizem in univerza) je glavni vir dohodka za mesto. Še posebej aktualna je izobraževalna dejavnost v poletnem času, saj je v mestu velik dotok študentov iz številnih držav, ki se večinoma prihajajo učit španski jezik in se udeležujejo različnih poletnih tečajev. 14. in 15. oktobra 2005 je Salamanca gostilo XV. ibero-ameriško srečanje voditeljev držav in vlad. Japonski prestolonaslednik Naruhito je mesto obiskal 13. junija 2013 ob 400. obletnici špansko-japonske izmenjave. Iz rok župana Alfonsa Fernándeza Mañueca je prejel ključe mesta.[17]
Salamanca je vključena v comarco Campo Charro. Mesto je 64 kilometrov oddaljeno od Zamore, 109 kilometrov od Ávile, 121 kilometrov od Valladolida, 123 kilometrov od Portugalske in 202 kilometra od Cáceresa.
Za relief občine je značilno stičišče dveh geoloških in okoljskih enot na jugozahodu kastiljsko-leonske planote ob reki Tormes. Na severu in vzhodu je terciarni sedimentni bazen, za katerega so značilne obsežne planote, namenjene suhemu kmetijstvu. Na jugu in zahodu pa so paleozojska gnezda, kjer prevladuje ekosistem hrastov in pašnikov, znan kot Campo Charro, ki je večinoma namenjen živinoreji.
Mesto leži na nadmorski višini 800 metrov. Nadmorska višina občine se giblje od 911 metrov (Los Montalvos). Na jugozahodu pa do 763 metrov, to je v zadnjem delu občine reke Tormes.
Glede na podatke in merila spremenjene Köppnove podnebne klasifikacije[18] ima letališče Salamanca (je v bližini mesta v občini Calvarrasa de Abajo) polsuho podnebje tipa BSk (hladna stepa)[19] blizu prehodne meje v sredozemsko podnebje tipa Csa in Csb.
Občino Salamanca prečkata dva površinska vodotoka: reka Tormes in potok Zurguén, ki je njen pritok na levem bregu. Za dolini obeh vodotokov so značilni prepustni aluvialni materiali. Gladina podzemne vode (podtalnice) je zelo visoka, zato se včasih pojavljajo zamočvirjena območja.[20]
Reka Tormes povezuje celotno ozemlje province, odločilno je vplivala na zgodovinski razvoj mesta. Njen srednji tok uravnava rezervoar Santa Teresa, ki je namenjen tudi oskrbi s pitno vodo in namakanju. Njegova ureditev naj bi preprečevala tudi poplave, kot sta bili poplavi leta 1256 in 1626. Ureditev ni bila uspešna, saj so se te pozneje ponovile. Reka Tormes je tudi kanal za odvajanje očiščene odpadne vode iz glavnega mesta.[20] [21]
Staro mesto Salamance je Unesco leta 1988 razglasil za svetovno dediščino. V mestu najdemo veliko znamenistosti, največ jih najdemo v stari četrti Barrio Viejo.
V mestu najdemo dve stolnici in sicer staro iz 12. stoletja v romanskem slogu in veliko večjo novo stolnico, ki so jo začeli graditi v 16. stoletju v gotskem arhitekturnem slogu in dokončali v 18. stoletju. Kraj, kjer se stikata, je znan kot Patio Chico in je eden najočarljivejših delov mesta.
Glavni stolp nove stolnice je bil zgrajen nad zvonikom stare stolnice. V njej je še vedno vidna razpoka, ki je nastala ob lizbonskem potresu leta 1755.
La Clerecía je trenutno sedež Papeške univerze v Salamanci. Njena gradnja se je začela leta 1617, dokončana pa je bila poldrugo stoletje pozneje kot jezuitski kraljevi kolegij Espíritu Santo. Je v baročnem slogu. Razlikuje se po kolegiju z zanimivim križnim hodnikom in cerkvijo z impresivnim pročeljem iz treh teles, dvema stolpoma dvojčkoma, visokima 50 metrov in ogromno kupolo. Ime La Clerecía je posledica dejstva, da je po izgonu jezuitov pripadal kraljevemu gospostvu Real Clerecía de San Marcos.
Samostan San Esteban (Convento de San Esteban) je dominikanski samostan iz 16. stoletja. Plateresco pročelje s svojo slavoločno obliko je dragulj salamanške renesanse. Znan je tudi baročni oltar Joséja Benita de Churriguera. Omembe vreden je tudi renesančni samostan Los Reyes.
Convento de las Dueñas je samosta, ki je bil zgrajen leta 1533, zanimivost celotne stavbe pa je predvsem veličasten križni hodnik. Svoj tloris je moral prilagoditi razporeditvi prvobitnih posestev, tako da je dobil edinstven nepravilni petkotni tloris. Sestavljen je iz dveh nadstropij. Spodnje ima segmentne loke na stebrih in medaljone z glavami. Zgornje pa je obloženo s stebri in podstavki. Kapiteli, katerih kipar ni znan, so neizčrpno domišljijski in raznoliki. Izklesane so pošasti in groteske.
Univerza v Salamanci je bila ustanovljena leta 1134, leta 1218 pa ji je Alfonso IX iz Leona podelil kraljevo ustanovno listino ("Estudio General"). To je bila prva univerza, ki je leta 1254 prejela naziv "univerza". Pod pokroviteljstvom učenega Alfonza X. sta se njeno bogastvo in ugled močno povečala (1252–1282). Salamanške šole kanonskega in civilnega prava so privabljale študente celo s priznanih univerz, kot sta pariška in bolonjska. [kdaj?]</link>[ <span title="The time period mentioned near this tag is ambiguous. (November 2010)">kdaj?</span> ] V 16. stoletju je bila bogastvo mesta odvisno od bogastva univerze. Na univerzi o svojih odkritjih predaval Krištof Kolumb. Hernán Cortés je bil študent v Salamanki, vendar se je leta 1501, star 17 let, vrnil domov, ne da bi študij tudi dokončal. Približno deset let pozneje se je v Salamanci rodil konkvistador Francisco Vásquez de Coronado.
V gospodarstvu mesta prevladujeta univerza in turizem, vendar so pomembni tudi drugi sektorji, kot so npr. kmetijstvo, živinoreja, gradbeništvo in proizvodnja. Decembra 2007 je bilo v storitvenem sektorju zaposlenih 83 % delovno aktivnega prebivalstva, kar pomeni 55.838 oseb. [23]
Industrijska dejavnost je predstavljala 5 % delovno aktivnega prebivalstva oziroma 3.340 delavcev, zaposlenih v več kot 360 podjetjih. [23] Dve največji podjetji, uvrščeni med 100 največjih podjetij v regiji, sta proizvajalec veterinarskih cepiv "Laboratorios Intervet" in podjetje S. A. Mirat, specializirano za proizvodnjo gnojil. S. A. Mirat je najstarejše industrijsko podjetje v mestu, ki je bilo leta 1812 ustanovljeno kot tovarna škroba.[24]
Avtoceste
Druge ceste
Letališče Salamanca, ki se nahaja v vojaškem oporišču Matacán, je oddaljeno približno 14 km vzhodno od mesta.
Čez dan skozi mesto vozi 13 avtobusnih linij, ponoči pa dve. Predlagali so tudi izgradnjo tramvajske proge. [25]
Staro mestno jedro Salamanca je bilo leta 1988 razglašeno za Unescovo svetovno dediščino. [26] Leta 2002 si je Salamanca delila naslov Evropske prestolnice kulture z Bruggejem. Leta 2005 je Salamanca praznovala 250. obletnico izgradnje trga Plaza Mayor s številnimi evropskimi dogodki (Plaza Mayor de Europa). </link>[ potreben citat ]
Veliki teden v Salamanci (Semana Santa) je najbolj znan praznik v mestu. Salamanca je znana po slovesnih procesijah, ki jih praznujejo med velikim tednom. 18, 10.000 bratov ali "cofrades", 50 plovcev ali "pasos" praznuje Kristusov pasijon s 24 procesijami. Dogodku se pridruži na tisoče privržencev, turistov in obiskovalcev. [27]
Nekatera praznovanja se izvajajo že stoletja. Bratovščine nosijo umetniška dela, ki so jih ustvarili pomembni španski umetniki, kot so: Luis Salvador Carmona, Alejandro Carnicero ali Mariano Benlliure. Leta 2003 je Semana Santa v Salamanci dobila uradno razglasitev mednarodnega turističnega interesa. [28]
Salamanca je znana po preostali Španiji in Evropi po praznovanju "Nochevieja Universitaria", v prostem prevodu to pomeni "univerzitetno novo leto". [29][potreben boljši vir]</link>[ bolje vir potrebno ] Običajno poteka na četrtek v zadnjem šolskem tednu v decembru. Ob tej priložnosti se študentje zberejo na trgu Plaza Mayor de Salamanca, da si ogledajo brezplačne predstave in sodelujejo pri odštevanju do polnoči.
Od leta 1923 naprej je bila nogometna ekipa Los Charros, uradno Union Deportiva Salamanca, nogometno moštvo Salamance. Leta 2013 je šel klub v stečaj in njegove dejavnosti so bile opuščene. [30] Po njegovem razpadu so se nekateri menedžerji odločili, da bodo ponovno ustanovili kmetijsko ekipo, da bi nadaljevali s tekmovanjem in ohranili zapuščino zgodovinskega kluba. Tako so ustanovili nogometno ekipo Club de Fútbol Salmantino.
Prvi skok v višino prek 2,44 m je leta 1993 v Salamanci opravil Javier Sotomayor. Njegov skok, dolg 2,45 m, je še vedno svetovni rekord v tej disciplini.
Mesto je bilo v številnih filmih, med drugim v filmu Ridleyja Scotta 1492: Osvojitev raja in Goyevi duhovi Miloša Formana. Zgodovinski film Alejandra Amenábarja iz leta 2019 Med vojno se dogaja v Salamanci, kjer so posneli številne prizore. Salamanca je bila tudi prizorišče političnega trilerja Vantage Point iz leta 2008, čeprav je bil film skoraj izključno posnet v Mehiki.
Med številnimi lokalnimi jedmi je priljubljena chanfaina (dušen riž s svinjino). Druga značilna jed je cocido, počasi kuhana enolončnica iz čičerike . </link>[ potreben citat ] Zelo znana pa je tudi mesna pita z imenom hornazo.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.