Rimska tehnologija
From Wikipedia, the free encyclopedia
Rimska tehnologija je zbirka tehnik, veščin, metod, procesov in inženirskih praks, ki jih je uporabljala in razvijala starorimska civilizacija (753 pr. n. št. - 476 n. št.). Rimsko cesarstvo je bilo tehnološko napredna civilizacija antike. Rimljani so sprejeli tehnologije Grkov, Etruščanov in Keltov. Tehnologija, ki jo je razvila civilizacija, je omejena z razpoložljivimi viri energije in Rimljani v tem smislu niso bili nič drugačni. Dostopni viri energije so določali načine proizvodnje energije. Glavne vrste moči, do katerih so stari Rimljani dostopali, so bile človek, živali in voda.
S temi omejenimi viri moči so Rimljani uspeli zgraditi impresivne strukture, od katerih so se nekatere ohranile do danes. Trajnost rimskih struktur, kot so ceste, jezovi in stavbe, je posledica gradbenih tehnik in praks, ki so jih uporabili pri svojih gradbenih projektih. Rim in njegova okolica vsebuje različne vrste vulkanskih materialov, s katerimi so Rimljani eksperimentirali in ustvarili gradbene materiale, zlasti cement in malto.[1] Rimljani so poleg betona kot gradbeni material uporabljali kamen, les in marmor. S temi materiali so oblikovali gradbene projekte za svoja mesta in prometne naprave za potovanja po kopnem in morju.
Rimljani so prispevali tudi k razvoju tehnologij bojevanja. Vojskovanje je bilo bistven vidik rimske družbe in kulture. Vojska se ni uporabljala le za pridobivanje novih ozemelj in obrambo, ampak tudi kot orodje, ki so ga civilni upravitelji lahko uporabljali za pomoč deželnim upravam in za pomoč pri gradbenih projektih.[2] Rimljani so sprejemali, izboljševali in razvijali vojaške tehnologije za pehoto, konjenico in oblegovalne naprave za kopensko in morsko okolje.
Ob poznavanju odnosov z vojskovanjem so se Rimljani navadili na telesne poškodbe. Za boj proti telesnim poškodbam v civilni in vojaški sferi so Rimljani inovirali medicinske tehnologije, zlasti kirurške prakse in tehnike.