Prisilno razseljevanje v Sovjetski zvezi
prisilna izselitev in deportacija ljudi v Sovjetski zvezi / From Wikipedia, the free encyclopedia
Prisilno razseljevanje v Sovjetski zvezi je izvajala vlada Sovjetske zveze od leta 1930 do 1952 po naročilu sovjetskega voditelja Josifa Stalina in pod vodstvom NKVD oz. Lavrentija Berije. Razvrsti se lahko v naslednje široke kategorije: deportacije »protisovjetskih« kategorij prebivalstva (pogosto označenih za »sovražnike delavstva«), deportacije celotnih narodov, selitev delovne sile in organizirane migracije v nasprotnih smereh za zapolnitev etnično očiščenih ozemelj. Dekulakizacija je bil prvi dogodek, kjer je bil deportiran ves razred, medtem ko je deportacija sovjetskih Korejcev leta 1937 pomenila posebne etnične deportacije celotne narodnosti.[1]
Prisilno razseljevanje v Sovjetski zvezi | |
---|---|
Lokacija | Sovjetska zveza in okupirana sovjetska ozemlja |
Datum | 1930–1952 |
Žrtve | 800.000–1.500.000 |
Storilci | Josif Stalin, NKVD, Lavrentij Berija |
V večini primerov so bili cilji premalo poseljena oddaljena območja. To vključuje deportacije nesovjetskih državljanov iz držav zunaj ZSSR v Sovjetsko zvezo. Ocenjuje se, da so prisilne razselitve skupno prizadele vsaj 6 milijonov ljudi.[2][3][4] Od tega je bilo v letih 1930–1931 razseljenih 1,8 milijona kulakov, v letih 1932–39 1,0 milijona kmetov in etničnih manjšin, v letih 1940–52 pa približno 3,5 milijona pripadnikov etničnih manjšin.[1]
V sovjetskih arhivih je zabeleženih 390.000 smrtnih žrtev med prisilno razselitvijo kulakov in do 400.000 smrti oseb, deportiranih v prisilna naselja v štiridesetih letih 20. stoletja;[5] po drugi strani zgodovinar Nicolas Werth skupno število ljudi, ki so umrli zaradi deportacij, ocenjuje na 1 do 1,5 milijona.[2] Sodobni zgodovinarji te deportacije označujejo kot zločin proti človeštvu in etnično preganjanje. Dvoje deportacij z najvišjo stopnjo umrljivosti, deportacijo krimskih Tatarov ter deportacijo Čečenov in Ingušev, so Ukrajina, tri druge države in Evropski parlament priznala kot genocid.[4][6] 26. aprila 1991 je Vrhovni sovjet Ruske sovjetske federativne socialistične republike pod vodstvom predsednika Borisom Jelcinom sprejel zakon o rehabilitaciji zatiranih narodov, katere 2. člen je vse množične deportacije obsodil kot »Stalinovo politiko klevetanja in genocida«.[7]
Sovjetska zveza je izvajala tudi razselitve na okupiranih ozemljih, pri čemer je med deportacijami, poboji ter internacijami in prisilnim delom v taboriščih umrlo več kot 50.000 ljudi iz baltskih držav in 300.000 do 360.000 izgnanih Nemcev iz vzhodne Evrope.[8]