Predsednik Italijanske republike

Predsednik Italijanske republike je najvišja oblast v državi in predstavlja državno enotnost, kot določa ustava z dne 1. januarja 1948. Izvoli ga parlament v plenarnem zasedanju. Izvoljen je lahko vsak državljan, ki je izpolnil 50. leto starosti in je sodno upravičen do vseh civilnih in političnih prednosti državljana.

Predsednik Italijanske republike
Trenutno: Sergio Mattarella od 3. februarja 2015
Rezidenca	Kvirinalska palača, Rim
Mandat	7 leta
Plača	230.000 € letno
Spletna stran	Il sito ufficiale della Presidenza della Repubblica

Trajanje mandata

Mandat predsednika Italijanske republike je predviden za sedem let. Ukine se lahko v sledečih slučajih:

• prostovoljna ostavka
• smrt
• trajna onesposobljenost vsled bolezni
• odstavitev s položaja zaradi parlamentarne preiskave^[1]
• zapadlost funkcije zaradi zmanjkanja osnovnih pogojev ^[2]

Mandatna doba se podaljša v primeru razpusta obeh zbornic parlamenta, in sicer do izvolitve novega republiškega predsednika, ki se mora opraviti v roku petnajst dni od nastopa novega parlamenta.

Trenutni (2015) predsednik Italijanske republike je Sergio Mattarella.

Pravice in dolžnosti predsedniške funkcije

Razen predstavništva državljanov kot pravne enote, ustava poveri republiškemu predsedniku nadzor nad vsemi tremi vejami oblasti v državi, to je nad zakonodajnimi, sodnimi in izvršnimi organi vseh stopenj.

S temi pravicami so povezane predvsem sledeče dolžnosti:

1) kot predstavnik državljanov

• akreditira in sprejema diplomate drugih držav
• ratificira mednarodne pogodbe, ki jih je odobril parlament
• razglasi vojno stanje, ki ga je odločil parlament;

2) kot predstavnik parlamenta

• imenuje do pet dosmrtnih senatorjev
• sporoča svoja stališča senatu in poslanski zbornici
• skliče izredna zasedanja obeh parlamentarnih skupščin
• razpusti eno ali obe parlamentarni skupščini ^[3]
• razglasi razpis volitev in določi datum prvega zasedanja novoizvoljenih parlamentarnih skupščin
• podeli republiška priznanja in odlikovanja;

Kvirinalska palača, predsedniška rezidenca

3) kot predstavnik zakonodajne in normativne oblasti

• dovoljuje, da se predstavijo parlamentu vladni zakonski osnutki
• potrjuje zakone, ki jih je izglasoval parlament
• zavrne izglasovane zakone in jih vrne parlamentu z motivacijo in zahtevo po novi obravnavi ^[4]
• izdaja zakonske dekrete, zakonodajne dekrete in normative, ki jih je sprejela vlada
• skliče referendume in razglasi njihov izid;

4) kot predstavnik izvršne in politične oblasti

• po raznih posvetovanjih, imenuje ministrskega predsednika in nato na njegov predlog imenuje ministre
• sprejema zaprisego nove vlade in izjavo vladnega odstopa
• imenuje nekatere višje državne funkcionarje
• predseduje Vrhovnemu obrambnemu svetu in poveljuje vsem oboroženim silam ^[5]
• odloča o razpustu deželnih svetov in o odstranitvi njihovih predsednikov;

5) kot predstavnik sodne oblasti

• predseduje Vrhovnemu sodnemu svetu
• imenuje tretjino članov Ustavnega sodišča
• podeli pomilostitve in skrajšanja zapornih kazni.

Odgovornost

Z ozirom na odgovornost republiškega predsednika se italijanska ustava zgleduje po zgodovinskem, monarhičnem, pojmovanju Kraljevine Sardinije in drugih večjih evropskih kraljevin pred njo ^[6], ki so oproščale kralja vsake odgovornosti. Po načelih ustave mora imeti republiški predsednik popolno svobodo pri odločanju, zato ga ne sme težiti nobena odgovornost za morebitne posledice njegovih odločitev. Osebno je odgovoren samo v primeru veleizdaje ali zlorabe ustave, za kar ga sodi direktno parlament. Zaradi teh predpisov morajo biti vsi akti republiškega predsednika overovljeni s podpisom ministrskega predsednika in ministrov, ki so predstavili zakonski predlog. S tem podpisom ministri prevzamejo vsako pravno in zakonodajno odgovornost.

Seznam

Glej članek: Seznam predsednikov Italije

Glej tudi

• Ministrski predsednik Italije
• seznam predsednikov Italijanske republike

Opombe

1. Parlament lahko izvede preiskavo proti republiškemu predsedniku samo v primeru, da je obtožen veleizdaje (poskus državnega udara ali sodelovanje s sovražnikom v vojnem času) ali skrunitve ustave (težkega prekrška ustavnih zakonov).
2. V glavnem gre za slučaj, ko je osebek zaradi civilnih prekrškov obsojen na odvzem pravice do javnih služb.
3. Tega ne sme storiti v zadnjih šestih mesecih mandata, razen če zaključek mandata ne sovpada s koncem legislature.
4. Če parlament po ponovni obravnavi spet izglasuje isti predlog, ga predsednik ne more več zavrniti.
5. Poveljstvo je mišljeno kot zakonska podlaga za vojaške odločitve na terenu, pri katerih imajo zadnjo besedo in odgovornost izključno le vojaški poveljniki.
6. Znan je na primer izrek francoskega politika A. Thiersa (1797-1877) kralj kraljuje, a ne vlada, ki je še danes razlaga zakonov, ki jemljejo kralju vsako politično odgovornost. Še pred njim je v Združenem kraljestvu vladalo pravilo The King can do no wrong, kar ni pomenilo, da je kralj nezmotljiv, temveč da kralj ne sme imeti možnosti, da bi se motil.

Viri

• Caretti, P. in De Siervo, U.: Istituzioni di diritto pubblico, Torino 1996. ISBN 88-348-6210-4
• Manzella, A.: Il parlamento, Bologna 2003