Peter Orseolo
From Wikipedia, the free encyclopedia
Peter Orseolo, Peter Benečan, Peter I. (madžarsko (Velencei) Péter) ogrski kralj (1038-1041 in 1044-1046). * ?, † 1046 ali 1059, pripadnik dinastije Árpádovcev.
Peter Orseolo | |
---|---|
Vladanje | 1038- 1041 1044- 1046 |
Predhodnik | Štefan I. (1038) Sámuel Aba (1044) |
Naslednik | Sámuel Aba (1041) Andrej I. (1046) |
Rojstvo | 1011 Benetke |
Smrt | 1046[1] ali 1059 Székesfehérvár |
Rodbina | Árpádovci |
Oče | Oton Orseolo |
Mati | ogrska princesa, sestra Štefana I. |
Peter Orseolo se je rodil sestri ogrskega kralja Štefana I. in beneškemu dožu Otonu Orseolu. [2] Sprva je prebival v Benetkah.[3]
Pred svojo smrtjo se je Štefan I. odločil, da bo prestol prepustil nečaku Petru.[2] Razmere, v katerih je zavladal novi ogrski kralj, so bile zelo napete. Štefan I. je v zadnjih letih svojega življenja obračunal s svojim poganskim sorodnikom Vazulom. Po starem načelu starešinstva (szeniorátus) je vladarjev sorodnik Vazul računal na nasledstvo.[3] Ker pa je imel Vazul odklonilen odnos do krščanstva, se Štefanu ni zdel primeren naslednik.[4] Vazul je proti Štefanu leta 1037 skoval zaroto in se mu uprl, toda Štefanu je uspelo Vazula zajeti, oglušiti in oslepiti [5] Vazulovi sinovi so pravočasno pobegnili iz kraljestva[3] in so od zunaj vplivali na domače dogajanje. Poleg poganov in pristašev tradicije je imel Peter opraviti tudi s socialnimi napetostmi, ki so bile posledica razslojevanja in ustvarjanja ogrske državnosti: davčni pritiski so težili predvsem najrevnejše prebivalstvo, pa tudi plemstvo je imelo omejeno moč.[6]
Pozicija Petra Orseola je bila še dodatno oslabljena spričo tega, da je bilo dedovanje oblasti po ženski liniji tedaj novost, ki je veliko podanikov ni hotelo sprejeti,[5][3] da Peter ni poznal madžarskega jezika in razmer na Ogrskem,[3]in da je v novem kralju Petru je večina plemstva videla tujca, saj je z njim v državo prišlo veliko tujcev,[2] na katere se je mladi kralj naslanjal.[3] Kralja so odkrito obtoževali, da se je obdal s »klepetavimi Italijani« in z »rjovečimi Nemci«.[6] Novi kralj je bil tudi še mlad in manj strpen ter razgledan od Štefana, zato je bila marsikatera njegova odločitev prenagljena.[2] Ker je bil Peter viteški kralj, se je zapletel v nepotrebne avanture na Balkanu in na Poljskem.[6] Čeprav je bil pobožen kristjan, je odpuščal škofe in si prilaščal cerkvene dohodke, zato je bil v sporu s cerkvijo.[6] Ljudi je motilo, da je dvigoval davke.[6] Posledica vsega tega je bila, da so nezadovoljni Madžari svojega novega vladarja že leta 1041 pahnili iz ogrskega prestola in za naslednika razglasili nekdanjega Štefanovega palatina, Sámuela Abo.[4]
Peter Orseolo je pomoč poiskal pri svetorimskem cesarju Henriku III., ki mu je sklenil pomagati, ker se je nadejal vazalnega odnosa Ogrske.[4] Sámuel Aba pa je kmalu imel težave z domačimi uporniki, ki so za pomoč prosili prav Henrika III.[7] Henrik in Peter, ki v prvem poskusu leta 1042 nista bila uspešna,[8] sta izkoristila trenja na Ogrskem in Nemci so leta 1044 z manjšimi in bolj mobilnimi enotami 05. julija 1044 v bitki pri Ménfőju usodno porazili Sámuela Abo, ki je bil prijet in ubit med begom.[4][7][8]
Ko je Peter ponovno zavladal, je cesarju prisegel vazalno zvestobo,[7] Henrik pa je pri Petru Orseolu pustil tudi svoje nemške posadke, da bi si tako zavaroval kraljevo zvestobo.[9] Ker je kralj nadaljeval s prvotno politiko, si je znova pridobil veliko nasprotnikov.[7] V vojni leta 1044 je bila domača krščanska gosposka zelo oslabela, zato ni mogla preprečiti prebujanja poganskih strasti.[10] Zvestoba rimskemu cesarju in njegovo tuje spremstvo so v mnogih Madžarih še dodatno spodbudili poganska čustva, ki so nato na plano privrela v uporu leta 1046.[6] Madžari so tedaj na ogrski prestol poklicali Vazulove sinove[4][7] Leventeja, Andreja I. in Bélo I.[11] Zbrana množica je od treh princev zahtevala obnovitev poganstva, na kar je tedaj pristal tudi Andrej, izbrani kandidat za novega kralja. [7] Poganski upor je vodil župan Vata, uničene so bile mnoge cerkve in mnogi duhovniki pobiti.[10][7] Pobeglega kraja so ujeli in pohabili,[7] oziroma oslepili[6] ali morda celo ubili.[10] Po nekaterih je Peter Orseolo živel vse do leta 1059. [12]