Pekoči bakrenopor

Pekoči bakrenopor
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Glive
Oddelek:	Prostotrosnice
Razred:	Listarice
Red:	Cevarji
Družina:	Cevarke
Rod:	Chalciporus
Vrsta:	†C. piperatus
Dvočlensko ime
	Chalciporus piperatus; (Bull.) Bataille (1908)
Sinonimi
	Boletus piperatus Bull. (1790); Leccinum piperatum (Bull.) Gray (1821); Viscipellis piperata (Bull.) Quél. (1886); Ixocomus piperatus (Bull.) Quél. (1888); Suillus piperatus (Bull.) O.Kuntze (1898); Ceriomyces piperatus (Bull.) Murrill (1909);

Pekoči bakrenopor (znanstveno ime Chalciporus piperatus) je gliva iz rodu bakrenoporov (Chalciporus).

Podatki na hitro Znanstvena klasifikacija, Dvočlensko ime ...

Zapri

Je majhen v primerjavi z tipičnimi cevarkami (Boletaceae). Klobuk je orančno rjave barve. Najprej je konveksen, kasneje se izravna.^[2] Površina klobuka je lahko razbrazdana, lepljiva v vlažnem vremenu in razpokana v starosti.^[3]

Trosovnica je sestavljena iz cevk, katerih barva se spreminja od rumenkaste v mladosti do temno rdečkasto rjave v zrelosti. Površina porjavi na pritisk. Posamezne luknjice so oglate, premera 0,5–2 mm, medtem ko so cevke globoke 3–10 mm.^[2]

Bet je vitek in približno enake barve kot klobuk.

Meso je močno pekočega, poprastega okusa.

Prvotno so ga smartrali za mikorizno vrsto, a le ta ni bila nikoli potrjena.^[4]^[5]^[6] Zaradi genetske sorodnosti s parazitskimi pagobani (Pseudoboletus), sumijo, da parazitira micelij rdeče mušnice (Amanita muscaria).

Trosni prah je cimetasto rjav.^[2] Trosi so gladki in vretenaste oblike. Velikost: 7–12 x 3–5 μm. Basidiji so paličaste oblike, prosojni z mnogimi oljnimi kapljicami in nosijo po 4 trose. Veliki so 20–28 x 6–8 μm. Cistide so vretenaste oblike z zaobljeno konico in velike 30–50 by 9–12 μm.^[7]

Zaradi pekočega okusa velja za neužitnega.^[8]^[9] Ponekod ga uporabljajo kot pekočo začimbo in dodatek k drugim gobam.^[10] Nekateri priporočajo, da se jo pred uporabo dobro prekuha, da bi zmanjšali tveganje prebavnih težav.^[11]

Uporablja se jih tudi za izdelavo barvil. Glede na uporabljeno jedkasto sredstvo se lahko dobi rumeno, oranžno ali zelenkasto rjavo barvilo.^[9]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Pekoči bakrenopor

www.gobe.si

[1]
»Chalciporus piperatus (Bull.) Bataille, Bulletin de la Société d'Histoire Naturelle du Doubs, 15: 39, 1908«. MycoBank. International Mycological Association. Pridobljeno 14. maja 2013.
[2]
Bessette AE, Roody WC, Bessette AR (2000). North American Boletes. Syracuse: Syracuse University Press. str. 173. ISBN 978-0-8156-0588-1.
[3]
Lamaison JL, Polese JM (2005). The Great Encyclopedia of Mushrooms. Cologne: Könemann. str. 24. ISBN 978-3-8331-1239-3.
[4]
Godbout C, Fortin JA (1985). »Synthesized ectomycorrhizae of aspen: Fungal genus level of structural characterization«. Canadian Journal of Botany. 63 (2): 252–62. doi:10.1139/b85-029.
[5]
Kasuya MC, Igarashi T (1996). »In vitro ectomycorrhizal formation in Piceae glehnii seedlings«. Mycorrhiza. 6 (5): 451–54. doi:10.1007/s005720050146. S2CID 2343650.
[6]
Yamada A, Katsua K (1995). »Mycorrhizal associations of isolates from sporocarps and ectomycorrhizas with Pinus densiflora seedlings«. Mycoscience. 36 (3): 315–23. doi:10.1007/BF02268607. S2CID 85345947.
[7]
Alessio CL. (1985). Boletus Dill. ex L. (sensu lato) (v italijanščini). Saronno: Biella Giovanna. str. 402–04.
[8]
Nilson S, Persson O (1977). Fungi of Northern Europe 1: Larger Fungi (Excluding Gill-Fungi). Harmondsworth: Penguin. str. 106–07. ISBN 978-0-14-063005-3.
[9]
Roberts P, Evans S (2011). The Book of Fungi. Chicago: University of Chicago Press. str. 343. ISBN 978-0-226-72117-0.
[10]
Carluccio A. (2003). The Complete Mushroom Book. London: Quadrille. str. 34. ISBN 978-1-84400-040-1.
[11]
Lincoff GH. (2000). National Audubon Society Field Guide to Mushrooms. New York: Alfred A. Knopf. str. 571. ISBN 978-0-394-51992-0.

[urlMycoBank:_Chalciporus_piperatus-1] [1]
»Chalciporus piperatus (Bull.) Bataille, Bulletin de la Société d'Histoire Naturelle du Doubs, 15: 39, 1908«. MycoBank. International Mycological Association. Pridobljeno 14. maja 2013.

[Bessette_2000-2] [2]
Bessette AE, Roody WC, Bessette AR (2000). North American Boletes. Syracuse: Syracuse University Press. str. 173. ISBN 978-0-8156-0588-1.

[Lamaison_2005-3] [3]
Lamaison JL, Polese JM (2005). The Great Encyclopedia of Mushrooms. Cologne: Könemann. str. 24. ISBN 978-3-8331-1239-3.

[Godbout_1985-4] [4]
Godbout C, Fortin JA (1985). »Synthesized ectomycorrhizae of aspen: Fungal genus level of structural characterization«. Canadian Journal of Botany. 63 (2): 252–62. doi:10.1139/b85-029.

[Kasuya_1996-5] [5]
Kasuya MC, Igarashi T (1996). »In vitro ectomycorrhizal formation in Piceae glehnii seedlings«. Mycorrhiza. 6 (5): 451–54. doi:10.1007/s005720050146. S2CID 2343650.

[Yamada_1995-6] [6]
Yamada A, Katsua K (1995). »Mycorrhizal associations of isolates from sporocarps and ectomycorrhizas with Pinus densiflora seedlings«. Mycoscience. 36 (3): 315–23. doi:10.1007/BF02268607. S2CID 85345947.

[Alessio_1985-7] [7]
Alessio CL. (1985). Boletus Dill. ex L. (sensu lato) (v italijanščini). Saronno: Biella Giovanna. str. 402–04.

[Nilper_1977-8] [8]
Nilson S, Persson O (1977). Fungi of Northern Europe 1: Larger Fungi (Excluding Gill-Fungi). Harmondsworth: Penguin. str. 106–07. ISBN 978-0-14-063005-3.

[Roberts_2011-9] [9]
Roberts P, Evans S (2011). The Book of Fungi. Chicago: University of Chicago Press. str. 343. ISBN 978-0-226-72117-0.

[Carluccio_2003-10] [10]
Carluccio A. (2003). The Complete Mushroom Book. London: Quadrille. str. 34. ISBN 978-1-84400-040-1.

[Audubonguide-11] [11]
Lincoff GH. (2000). National Audubon Society Field Guide to Mushrooms. New York: Alfred A. Knopf. str. 571. ISBN 978-0-394-51992-0.

[1]

[2]

[3]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]

Wikiwand in your browser!

Pekoči bakrenopor

Wikiwand in your browser!

Značilnosti

Razširjenost in življenjski prostor

Mikroskopske značilnosti

Uporabnost

Zunanje povezave

Sklici