From Wikipedia, the free encyclopedia
Celestin I. [1] je bil rimski škof (papež) Rimskokatoliške cerkve, * 4. stoletje (Kampanija, Italija, Zahodno Rimsko cesarstvo); papež izvoljen 10. september 422; † 27. julij 432 Rim (Italija, Rimsko cesarstvo).[2]
Sveti Celestin I. spoznavalec | |
---|---|
Začetek papeževanja | 10. september 422 |
Konec papeževanja | 27. julij 432 |
Predhodnik | Bonifacij I. |
Naslednik | Sikst III. |
Redovi | |
Položaj | 43. papež |
Osebni podatki | |
Rojstvo | 4. stoletje Rim, Zahodno Rimsko cesarstvo |
Smrt | 27. julij 432 Rim, Rimsko cesarstvo |
Pokopan | Prisciline katakombe |
Narodnost | Rimljan |
Starši | oče Prisk (latinsko: Priscus) |
Svetništvo | |
God | 27. julij (rimskokatoliška Cerkev) 8. april (Pravoslavna cerkev) |
Svetnik v | rimskokatoliška Cerkev Pravoslavna cerkev Anglikanska cerkev Luteranci |
Kanonizacija | razglašalec predtridentinsko obdobje |
Drugi papeži z imenom Celestin Catholic-hierarchy.org |
Celestin je bil po rodu Rimljan iz Kampanje v Južni Italiji. Že od mladosti se je vzgajal v samostanu in postal diakon Rimske Cerkve. Večja od njegove učenosti je bila samo še njegova svetost.
Za papeža so ga izvolili 10. septembra 422. Volitve so - v nasprotju z volitvami njegovega predhodnika - potekale mirno in složno.[3]
Hiponski škof Avguštin mu je takoj poslal pozdravno pismo, v katerem ga je prosil, naj ne jemlje pod svoje okrilje fusalskega škofa (Fussala), ki mu je numidijska sinoda odvzela škofovsko dostojanstvo zaradi številnih zlorab. Ta nadpastir je bil namreč nekoč Avguštinov učenec in mu je on pomagal do škofovstva. Nevoščljivost in ošabnost pa sta ga tako obvladala in upropastila, da so se verniki pohujševali. Poleg tega pa se je tako pretvarjal, da je svetega Bonifacija popolnoma zavedel in ga prepričal, da ni heretik. Papež mu je celo napisal priporočilno pismo za numidijske škofe. Budno Celestinovo oko pa je takoj spregledalo jedro zadeve in je on potrdil določbe numidijske sinode, nevrednega škofa pa odstavil. [4]
Spor, ki se je zaradi vprašanja pravice priziva na papeža začel že med Zosimom in afriško Cerkvijo in ga je Bonifacij kolikor toliko zgladil, se je spet nadaljeval. Papež je poudarjal – sklicujoč se na sveto pismo in apostolsko tradicijo - da ima kot rimski škof najvišje prizivne pravice, da sme prizive sprejemati in o njih razsojati, afriški škofje pa so s svoje strani trdili - prav glede na zvitega krivoverca, ki se je pred prejšnjim papežem prikazal kot pravoverni kristjan - da nihče nima pravice sklicevati se na kakršnokoli sodno instanco »prek morja« mimo njih. Praktično se je ta spor končal z vdorom Vandalov v severno Afriko, ki so si brez ovir podjarmili nesložne kristjane in tam 428 ustanovili svoje kraljestvo z glavnim mestom Kartagino.
Kot papež je uspešno vabil v edinost Cerkve pelagijance, ki so se ohranili po nekaterih delih Britanije, Galije, Ilirika in Afrike.
Poslal je misionarje v Britanijo. Na Irsko je poslal Paladija, ki je tam postal škof. Nekaj dni pred smrtjo pa je poslal tja Patrika, ki je deželo uspešno pokristjanil.[2]
V Carigradu (Konstantinoplu) sta začela duhovnik Anastazij in patriarh Nestorij pod vplivom antiohijske teološke šole učiti, da Kristus ni bil Bog in človek v eni osebi; poleg dveh narav je oznanjal tudi dve osebi v Kristusu, božjo in človeško, ter odklanjal Marijino božje materinstvo. aleksandrijski patriarh Ciril pa je trdil v duhu aleksandrijske šole, ki se je držala Atanazijevega in Markovega apostolskega izročila, zagovarjal Kristusovo božanstvo. Pisal je papežu v Rim o vsej zadevi; ker Celestin ni takoj ukrepal, je Nestorij to razlagal v svoj prid. Zato je končno papež Celestin 430 sklical v Rimu sinodo, ki je obsodila Nestorijev nauk. Od njega je papež prek posrednika Cirila zahteval, naj herezijo prekliče v roku desetih dni, vendar brez uspeha.
Vzhod so v Celestinovem času začeli pretresati teološki spori, ki so predvsem za vzhodne Cerkve imeli trajne posledice. Pojavil se je nestorianizem (imenovan po carigrajskem škofu Nestoriju), ki je zagovarjal poleg dveh narav tudi dve osebi v Kristusu, božjo in človeško, ter odklanjal Marijino božje materinstvo.
Razkol se je zaostroval. Naslednje leto je cesar Teodozij II. (408-450) sklical vesoljni koncil v Efezu za vzhodne škofe - papež je tja poslal tri svoje legate, ki so prebrali njegovo pismo z obsodbo nestorijanstva s priporočilom, naj škofje vztrajajo v isti ljubezni, slogi in zvestobi, kakršno je oznanjal apostol Janez, ob čigar relikvijah so zborovali. Koncilski očetje so papeževo pismo navdušeno pozdravili. Koncil, na katerem je bilo navzočih 190 škofov, je začel delo 22. junija 431. Cerkveni zbor je obsodil nestorianizem in poudaril, da je Marija Bogorodica.[3][4][5][6]
Celestin je umrl 27. julija 432 v Rimu. Pokopan je v Priscilinih katakombah; pozneje (820) so njegove relikvije prenesli v cerkev svete Prakside.[10]
God je imel (kot neobvezni spomin) 7. aprila.[12] Po nekaterih krajih so njegov spomin obhajali 6. aprila.[4]
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.