From Wikipedia, the free encyclopedia
Anastazij III. (latinsko Papa Anastasius Tertius), italijanski rimskokatoliški škof in papež; * 9. stoletje Rim, (Lacij, Papeška država, Frankovsko cesarstvo danes: Italija), † junij 913 Rim (Papeška država, Sveto rimsko cesarstvo, danes: Italija)
Papež je bil od aprila 911 do junija 913.
| Anastazij III. | |
|---|---|
 Papež Anastazij III. | |
| Izvoljen | januar 911 (izvoljen) |
| Začetek papeževanja | 911 (posvečen in ustoličen) |
| Konec papeževanja | junij 913 (vladal 2 leti in pol) |
| Predhodnik | Sergij III. |
| Naslednik | Lando |
| Redovi | |
| Položaj | 120. papež |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | 9. stoletje Rim |
| Smrt | 913 Rim |
| Pokopan | Bazilika svetega Petra, Vatikan |
| Narodnost | Italijan |
| Vera | katoličan |
| Starši | Luciano |
| Drugi papeži z imenom Anastazij Catholic-hierarchy.org | |
Anastazij je bil sin rimskega plemenitaša Lucijana (Luciano). Nekateri ga imajo za sina njegovega predhodnika Sergija III.; izgleda pa, da so ga pomešali z drugim papežem, ki je skoraj gotovo bil sin Sergija in Marozie, z Janezom XI.. [1]
Za papeža je bil izvoljen - najbrž pod vplivom mogočnega Teofilaka in njegove žene Teodore - septembra 911. Njegovo papeževanje označuje zmernost in blagost, a podrobnosti niso znane. Zapustil je potomstvu v spomin zgledno življenje pobožnosti in svetosti. [2]
Dejavno je sodeloval pri določanju cerkvene razmejitve v Nemčiji. Nasledil je Sergija ter je vladal okoli dve leti in dva mesca. [3]
Od Anastazija se je ohranila ena edina bula s katero dovoljuje Ragimpertu, škofu v Vercelliju, nošenje palija. Anastazij naj bi bil potrdil in povečal z bulo Convenit apostolico (potestate) »petente Hogero archiepiscopo«" [4] predpravice Cerkve v Hamburgu – a ta bula je ponarejena.
Zanesljivo pa je podelil tudi privilegije škofu v Paviji na prošnjo italijanskega kralja Berengarja I. (882-924) kar priča o njunih dobrih odnosih, in sicer: da smejo nositi pred njim križ, da sme jahati na belem konju (kar je bila doslej le papeška pravica), in da pri papeških zborovanjih sedi na njegovi desnici. [5]
912 je Anastazij dobil pismo od carigrajskega patriarha Nikolaja I. Pobožnega (Nikolaos Mystikos), ki je ponovno zasedel patriarško stolico (912-925). V tem pismu se Nikolaj pritožuje nad dovoljenjem papeža Sergija 906, ko je odobril četrto poroko bizantinskemu cesarju [[Leon III., kakor tudi nad obnašanjem papeževih odposlancev – ter je zahteval zadoščenje. Ni znan odgovor, čeprav ga je dal, carigrajskemu patriarhu Nikolaju Pobožnemu. Smemo predpostavljati, da je potrdil Sergijevo odločitev in da odgovor patriarha ni zadovoljil, saj ga je izbrisal iz diptiha, kjer se je omenjalo papeževo ime pri liturgiji. [6] [7] Drugi menijo, da papež na pismo sploh ni odgovoril. [8]
911 so napadli Madžari Burgundijo in jo opustošili. 20. julija istega leta, ko so Francijo napadli Vikingi, je bila odločilna bitka pri Chartresu. Rola in njegove Dance je premagala krščanska zveza: škof Gouteaume, brat kralja Eudesa vojvoda Robert, burgundski vojvoda Rihard in grof Poitiersa Ebles Manzer. Jeseni je sledil mirovni sporazum: Karel Preprosti je prepustil Rolu del Neustrije, ki je postal Normandija in on se je skupaj s svojimi Danci spreobrnil na katoliško vero. Največ zaslug za pokristjanjenje ima ruenski škof Franko (911-919), ki je Rola krstil v ruenski stolnici; pri krstu je dobil ime Robert. Ta krst bo nedvomno velikega pomena za zgodovino papeštva in Italije tudi v prihodnosti. [9] [10] Karel mu je dal za ženo svojo hčerko Gizelo in Robert je prisilil Normane, da so se za stalno naselili in se hrabro izkazali v mnogih bitkah. [11]
Teofilakt I., ki je bil v sorodu že s tremi papeži (Hadrijanom I., Hadrijanom III. in Sergijem III.), je bil nosilni steber te rodovine, ki so jo pozneje poimenovali "Conti di Tuscolo" ali "Tuscolani" ("Tuskulski grofje" ali "Tuskulani"), ki je dala krščanstvu veliko papežev, kot Teofilatto II. in Teofilatto III., ki sta postala tudi papeža Benedikt VIII. (1012-1024) ter Benedikt IX. (1032-1044).
Prav v času, ko je bila najvišja služba v Cerkvi v hudih stiskah, se je porodilo novo duhovno središče, ki je z bogastvom svojega močnega duhovnega življenja oplajalo resno in odgovorno redovno življenje po številnih samostanih in prek njih med vernim ljudstvom v dobršnem delu Evrope: leta 909 je akvitanski vojvoda Viljem ustanovil opatijo Cluny v Burgundiji in jo poveril odločnemu in pobožnemu opatu Bernonu. Moč samostana je bila predvsem v njegovem bogatem molitvenem življenju in bogoslužju ter v njegovi notranji in zunanji svobodi: samostan je sam svobodno volil svojega opata ter bil izvzet iz jurisdikcije krajevnega škofa in podvržen neposredno apostolskemu sedežu, ki je v tujini užival veliko večji ugled kot v samem Rimu. Že v času opata Bernona (909-927) se je prenovitvenim prizadevanjem Clunyja pridružilo šest burgundskih samostanov, njegov vpliv pa je naglo rastel. S tem se je začela v Cerkvi znamenita gregorijanska reforma. [12]
Anastazij III. je nenadoma umrl junija 913 Rimu. Nekateri menijo, da je bil umorjen, češ da se je zameril Teodorini mlajši hčerki Teodori. [11]
Liber pontificalis (s. 239) trdi, da je Anastazij umrl po 2 letih in 3 mescih papeževanja.Če predpostavljamo, da je Sergij III. sedel na prestolu sv. Petra 7 let, 4 mesce in 17 dni, kot pravi Liber pontificalis (str. 236 iz 15. stoletja), si lahko zamislimo kot dan Anastazijeve smrti poleti v avgustu, ali kar v oktobru 913, vendar je prvi datum bolj široko sprejet.
Pokopan je v stari Baziliki sv. Petra.
Vatis Anastasii requiescunt membra sepulcro: |
Nel sepolcro riposano le spoglie di Papa Anastasio, |
V grobu počivajo ostanki pesnika Anastazija, |
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
