Liber Pontificalis poroča, da je bil Markov oče rimski meščan po imenu Prisk. Pred izvolitvoijo za papeža je bil Marko duhovnik pod papežem Silvestrom.
Odlikoval se je v krepostnem življenju in z modrostjo pri vodenju opravil.[1]
Najstarejša seznama škofov in mučencev, znana pod imenoma Depositio episcoporum in Depositio martyrum sta nastala najbrž za časa njegovega pontifikata.
Škofu v Ostiji pri Rimu je podelil pravico, da nosi palij. Pozneje so dobili to pravico vsi patriarhi in metropoliti.
Marko je že od mladosti bil priča neusmiljenemu preganjanju, ki ga je izvajal zoper aleksandrijskegaškofaAtanazija heretik Arij[3] s svojimi privrženci, kakor tudi njegove strašne smrti. [4]
Kakšna pa je bila Arijeva smrt? O tem poroča na poljuden način don Bosko:
Pretkani Arij, ko je povzročil Cerkvi najhujša zla, se je hotel pokazati pravovernega, da bi se izognil hudim kaznim. S tem namenom se je predstavil cesarju in mu s prisego zagotovil, da veruje vse, kar uči katoliška Cerkev. Cesar je slutil hinavščino, pa mu je dejal: „Če se lažeš, naj Bog maščuje tvojo krivo prisego, čeprav boš dobil nazaj svoj položaj.” Heretiki so bili nadvse zadovoljni; sedaj bodo Arija pripeljali v posest tiste cerkve, iz katere je bil sramotno izgnan. Zato so določili naslednjo nedeljo, da bo vrnitev bolj opazna. Nameravali so vpeljati heretika in herezijo zmagoslavno; neštevilna množica ljudstva, ki je iz ulice v ulico naraščala, je spremljala jahajočega Arija po mestu, da bi dala večjo moč svojemu kljubovanju, ki so ga poglabljali vneti nagovori. Toda prav tu je čakalo Božje maščevanje. Sredi tolike slave, ko je prišel že čisto blizu cerkve, kjer bi se naj opravila sprava (s prejemom svetega obhajila iz rok škofa Aleksandra), ga je spopadel nenadoma hud strah: prebledel je in začel drhteti, kajti vest ga je začela hudo peči. Obenem je začutil strašne telesne bolečine, ker mu je začela notranjost razpadati in se je telo razpočilo: zavlekel se je v neki kot, izbruhal mnogo krvi ter tam obupan umrl.
Viri pa poročajo tudi, da je škof Aleksander tisti čas molil v cerkvi, da naj Bog prepreči lažno spravo, ki bi se končals s slovesno podelitvijo obhajila lažnemu spokorniku. To bi namreč pomenilo zmago herezije.[6]Pismo o Arijevi smrti je objavil njegova žrtev - škof Atanazij.[7]
Marko je umrl naravne smrti in so ga pokopali v Balbininih katakombah, kjer je zgradil pokopališko cerkev.
Za časa Damaza je bil za papeža Marka sestavljen nagrobni napis ali epitaf, ki ga opisuje kot gorečega in pobožnega, nesebičnega in ponižnega moža. [8]
M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani, IV deli (1968-1973). Izdajo sta pripravila M. Miklavčič in J. Dolenc.
O. Bitschnau: Das Leben der Heiligen Gottes, Gebr. Carl&Nicolaus Benziger, Einsiedeln-NewYork-Cincinati-St.Louis 1883, 2. izdaja.
C. L. Dedek: Szentek élete I, Kiss János, Budapest 1899.
C. L. Dedek: Szentek élete II, Pallas irodalmi és nyomdai részvénytársaság, Budapest 1900.
M. Vogel: Szentek élete II, Prevedel v madžarščino A. Karl. Wajdits Nándor, Budapest (pred) 1900.
B. Bangha S.J.: Katolikus lexikon I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
I. Diós: A szentek élete, Szent István Társulat, Budapest 1984.
A. Schütz: Szentek élete az év minden napjára I-IV zv., Szent István-Társulat, Budapest 1932–1933.
F. X. Seppelt –K. Löffler: Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart. Verlag Josef Kösel&Friedrich Pustet, München 1933.
J. Marx: Lehrbuch der Kirchengeschichte, Achte verbesserte Auflage, G.m.b.H. Trier 1922.
A. Franzen: Pregled povijesti Crkve, Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po:Kleine Kirchengeschichte, Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968, 2. izdaja).
kraj, kjer je papež Marko dal sezidati cerkev v čast svojega patrona Marka, se je tedaj imenoval Ad Pallacinas, danes pa je tam Piazza di San Marco kot nadaljevanje Piazza Venezia
