Niccolò Machiavelli
From Wikipedia, the free encyclopedia
Niccolò di Bernado dei Machiavelli, italijanski (florentinski) renesančni humanist, diplomat, politik in filozof, * 3. maj 1469, Firence, Italija, † 22. junij 1527, Firence.
Niccolò Machiavelli | |
---|---|
Rojstvo | 3. maj 1469[1][2][3] Firence[1][4] |
Smrt | 21. junij 1527[1][3][2] (58 let) Sant'Andrea in Percussina[d], Florentinska republika[d], Firence[1][4] |
Državljanstvo | Florentinska republika[d] |
Poklic | pisatelj, politik, zgodovinar, filozof, politični teoretik, Vojaški teoretik, prevajalec, pesnik, diplomat, dramatik |
Obdobje | Renesančni humanizem |
Regija | Zahodna filozofija |
Šola/tradicija | renesančni humanizem |
Glavna zanimanja | politična filozofija, zgodovina |
Pomembne ideje | politični realizem |
Podpis |
Renesančni politični teoretik, ki se je več kot desetletje sam ukvarjal z diplomatskim in državniškim delom v Firencah, velja v sodobni politični filozofiji in političnih znanostih za utemeljitelja realističnega pristopa k teoriji politike. Ukvarjal se je tudi s pisanjem zgodovinskih kronik, vojaške doktrine in dramskih del, med katerimi izstopa komedija »Mandragola« (1518). Med zgodovinskimi in političnimi spisi je najpomembnejše politično filozofsko delo »Vladar« (Il principe, 1513), v katerem zavrže politični idealizem predhodnikov. Na podlagi zgodovinskega izročila in osebnih izkušenj diplomata v tem delu razpravlja v obliki nasvetov vladarju o nujnosti uporabi prisile in nemoralnega ravnanja, da vladar zavaruje svojo oblast in vzpostavi spoštovanje zakonov, kar oboje vodi v končni smoter blaginje države. V mnogo obširnejšem, a enakovredno vplivnem delu Razprave o prvih desetih knjigh Tita Livija, simpatizira z republikansko politično ureditvijo in demokratičnimi ideali Starega Rima.