Nevrotoksičnost
From Wikipedia, the free encyclopedia
Nevrotoksičnost je lastnost naravnih ali umetnih snovi, ki se imenujejo nevrotoksini in spremenijo normalno delovanje živčnega sistema tako, da poškodujejo živčno tkivo, kar sčasoma pripelje do motenj v delovanju ali celo do uničenja nevronov, ključnih celic, ki prenašajo signale v možgane in druge dele živčnega sistema. Nevrotoksičnost je lahko posledica izpostavljenosti snovem, ki se uporabljajo v kemoterapiji, pri obsevanju, pri zdravljenju odvisnosti od drog, pri nekaterih zlorabah drog, pri presaditvi organov kot tudi pri izpostavljenosti težkim kovinam, nekaterim živilom in aditivom za živila, pesticidom, industrijskim topilom in/ali čistilom, kozmetičnim izdelkom in nekaterim naravnim snovem. Siptomi se lahko pojavijo takoj po izpostavljenosti ali kasneje. Vključujejo lahko šibkost udov ali odrevenelost, izgubo spomina, vida in/ali intelekta, privide, glavobole, kognitivne in vedenjske motnje ter motnje v spolnosti. Posamezniki z določenimi motnjami so lahko še posebej občutljivi na nevrotoksine.
Ime nevrotoksičnost napeljuje na vlogo nevrotoksinov, čeprav se izraz nevrotoksičnost lahko uporablja bolj ohlapno za opis stanja, ki povzroča poškodbe možganov, brez očitne prisotnosti nevrotoksinov.
Izraz nevrotoksičnost se uporablja za opis snovi ali stanja, ki poškoduje živčni sistem in/ali možgane, po navadi z uničenjem nevronov. Izraz se na splošno uporablja za opis stanja ali snovi, za katero je dokazano, da povzroči vidno poškodbo. Prisotnost same nevrokognitivne motnje po navadi ni zadosten dokaz za nevrotoksičnost glede na to, da veliko obstoječih snovi škoduje nevrokognitivnosti brez smrti nevronov. Verjetno je razlog v direktnem škodljivem delovanju snovi in v začasni motnji nevrokognitivnosti, ki preneha, ko se snov izloči iz organizma. Določene snovi postanejo nevrotoksične šele v določenih dozahh ali po določenem času. Nekateri od najpogostejših naravno pojavljajočih se možganskih toksinov, ki vodijo do nevrotoksičnosti kot posledice prekomernega odmerjanja, so: beta amiloid, glutamat in kisikovi radikali. Prisotni v visokih koncentracijah lahko vodijo do nevrotoksičnosti in celične smrti (apoptoze). Nekateri simptomi, ki so posledica propadanja celic, vključujejo izgubo motorične sposobnosti, kognitivno poslabšanje in motnje avtonomnega živčnega sistema. Za nevrotoksičnost je ugotovljeno, da je glavni vzrok degenerativnih bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen.