Neferirkare Kakai, prvotno upodobljen kot princ Ranefer, na reliefu s pokopališkega kompleksa njegovega očeta Sahureja; vladarske titule in regalije so bile dodane kasneje med njegovo vladavino[1][2]
Bil je najstarejši sin faraona Sahureja in njegove žene Meretnebti. Do prihoda na prestol se je imenoval Ranefer. Očeta je nasledil dan po njegovi smrti in vladal osem do enajst let. Njega je zelo verjetno nasledil princ Ranefer, njegov najstarejši sin s kraljico Kentkaus II., ki je vladal kot faraon Neferefre. Faraon je bil tudi Neferirkarejev sin Njuserre Ini, ki je na prestol prišel po kratki bratovi vladavini in vladavini njegovega slabo znanega naslednika Šepseskareja.
Neferirkareja so njegovi sodobniki opisovali kot prijaznega in dobrodušnega vladarja, ki je v nezgodah posredoval v korist svojih dvorjanov. Med njegovo vladavino se je zelo povečalo število državnih uradnikov in svečenikov, ki so svoje položaje in bogastvo izkoristili za gradnjo arhitekturno dodelanih mastab, v katerih so prvič v zgodovini zapisovali svoje življenjepise. Neferirkare je bil zadnji faraon, ki je značilno spremenil standardno vladarsko naslavljanje, tako da je rojstno ime (nomen) ločil od prestolnega imena (prenomen). Od njega dalje se je prestolno ime pisalo v kartuši, pred katero je bil epitet »sin Raja«. Med njegovim vladanjem so se nadaljevali trgovski stiki z Nubijo na jugu in morda Biblosom na levantinski obali na severu.
Na kraljevi nekropoli v Abusirju je začel zase graditi piramido z imenom Ba-Neferirkare, kar pomeni Neferirkare je Ba. Po prvotnem načrtu bi morala biti stopničasta piramida, kakršne so nazadnje gradili v Tretji dinastiji pred približno 120 leti. Načrte so kasneje spremenili in začeli graditi pravo piramido, ki zaradi faraonove smrti ni bila nikoli dograjena. Neferirkare je gradil tudi tempelj z imenom Setibre – Mesto Rajevega srca, posvečen bogu Raju. Stari viri trdijo, da je bil največji tempelj, zgrajen v Peti dinastiji. Njegova lokacija je še vedno neznana.
Westcarjev papirus
Po Neferirkarejevi smrti so v njegovem mrtvaškem templju, ki ga je dokončal sin Njuserre Ini, gojili njegov posmrtni kult. Kult je na koncu Starega kraljestva izginil. V Srednjem kraljestvu so ga v Dvanajsti dinastiji oživili, vendar v zelo omejenem obsegu. V tem času je bil verjetno prvič napisan Westcarjev papirus, ki pripoveduje zgodbo, da so bili Userkaf, Sahure in Neferirkare bratje, sinovi boga Raja in matere z imenom Rededžet.
Kip Neferirkarejevega najstarejšega sina Neferefreja iz njegovega mrtaškega templja
Rekonstrukcija obredne vaze iz sikomorinega lesa s fajančnimi in zlatimi vstavki z Neferirkareejvo kartušo, odkrita v njegovem mrtvaškem templju: Egipčansko muzej, Kairo
Ptahšepses, relief iz njegove mastabe; Ptahšepses je imel redko čast, da je lahko poljubil faraonove noge
Neferirkarejeva piramida
Ženska s polno košaro, poosebljenje Neferirkarejevih zemljiških posesti; grobnica Sekemnefer III.
Predlagani datumi Neferirkajevega vladanja so: 2539–2527 pr. n. št.,[3] 2492–2482 pr. n. št.,[4][5][6][7] 2483–2463 pr. n. št.,[8] 2477–2467 pr. n. št.,[9] 2475–2455 pr. n. št.,[10][11] 2458–2438 pr. n. št.,[12] 2446–2438 pr. n. št.,[13][14][15] 2416–2407 pr. n. št.[16] in 2415–2405 pr. n. št.[17]
Allen, James; Allen, Susan; Anderson, Julie; Arnold, Arnold; Arnold, Dorothea; Cherpion, Nadine; David, Élisabeth; Grimal, Nicolas; Grzymski, Krzysztof; Hawass, Zahi; Hill, Marsha; Jánosi, Peter; Labée-Toutée, Sophie; Labrousse, Audran; Lauer, Jean-Phillippe; Leclant, Jean; Der Manuelian, Peter; Millet, N. B.; Oppenheim, Adela; Craig Patch, Diana; Pischikova, Elena; Rigault, Patricia; Roehrig, Catharine H.; Wildung, Dietrich; Ziegler, Christiane (1999): Egyptian Art in the Age of the Pyramids, New York: The Metropolitan Museum of Art, ISBN 978-0-8109-6543-0. OCLC 41431623.
Altenmüller, Hartwig (2001): Old Kingdom: Fifth Dynasty v Redford, Donald B.: The Oxford Encyclopedia of Ancient Egypt, Volume 2. Oxford: Oxford University Press, str. 597–601, ISBN 978-0-19-510234-5.
Borchardt, Ludwig (1910): Das Grabdenkmal des Königs S'aḥu-Re (Band 1): Der Bau: Blatt 1–15, Leipzig: Hinrichs, ISBN 978-3-535-00577-1.
Decree of Neferirkare, catalog number 03.1896, Boston Museum of Fine Arts (BMFA), 2017.
El-Shahawy, Abeer; Atiya, Farid (2005): The Egyptian Museum in Cairo: a walk through the alleys of ancient Egypt, Kairo: Farid Atiya Press. ISBN 978-9-77-172183-3.
Hawass, Zahi; Senussi, Ashraf (2008): Old Kingdom Pottery from Giza, Kairo: American University in Cairo Press, ISBN 978-977-305-986-6.
Hayes, William (1978): The Scepter of Egypt: A Background for the Study of the Egyptian Antiquities in The Metropolitan Museum of Art, Vol. 1, From the Earliest Times to the End of the Middle Kingdom, New York: Metropolitan Museum of Art. OCLC 7427345.
Hornung, Erik; Krauss, Rolf; Warburton, David, uredniki (2012): Ancient Egyptian Chronology. Handbook of Oriental Studies, Leiden, Boston: Brill, ISBN 978-90-04-11385-5, ISSN 0169-9423.
Leprohon, Ronald J. (2013): The great name: ancient Egyptian royal titulary, Writings from the ancient world, no. 33. Atlanta: Society of Biblical Literature, ISBN 978-1-58983-736-2.
Málek, Jaromír (2000a): The Old Kingdom (c. 2160–2055 BC) v Shaw, Ian: The Oxford History of Ancient Egypt, Oxford: Oxford University Press, ISBN 978-0-19-815034-3.
Rice, Michael (1999): Who is who in Ancient Egypt, London & New York: Routledge, ISBN 978-0-203-44328-6.
Scheele-Schweitzer, Katrin (2007): Zu den Königsnamen der 5. und 6. Dynastie, Göttinger Miszellen, Göttingen: Universität der Göttingen, Seminar für Agyptologie und Koptologie 215: 91–94, ISSN 0344-385X.
Strudwick, Nigel (1985): The Administration of Egypt in the Old Kingdom: The Highest Titles and Their Holders (PDF), Studies in Egyptology, London; Boston: Kegan Paul International, ISBN 978-0-7103-0107-9.
Verner, Miroslav (1980b): Die Königsmutter Chentkaus von Abusir und einige Bemerkungen zur Geschichte der 5. Dynastie, Studien zur Altägyptischen Kultur 8: 243–268, JSTOR 25150079.
von Beckerath, Jürgen (1999): Handbuch der ägyptischen Königsnamen, Münchner ägyptologische Studien 49. Mainz: Philip von Zabern, ISBN 978-3-8053-2591-2.
