From Wikipedia, the free encyclopedia
Guan Moje (poenostavljeno kitajsko: 管谟业; tradicionalno kitajsko: 管謨業; pinjin: Guǎn Móyè, bolj znan pod njegovim psevdonimom Mo Jan, kitajski pisatelj, nobelovec, * 17. februar 1955, Gaomi, Šandong, Ljudska republika Kitajska.
Mo Jan | |
---|---|
Domače ime | 莫言 |
Rojstvo | 17. februar 1955[1] (69 let) Gaomi[d] |
Psevdonim | Mo Jan |
Poklic | pisatelj, romanopisec, učitelj, scenarist |
Jezik | kitajščina |
Narodnost | kitajska |
Državljanstvo | Kitajska |
Izobrazba | Magisterij iz literature in umetnosti - Beijing Normal University (1991) Graduated - People's Liberation Army Arts College (1986) |
Obdobje | 1981 – |
Pomembnejša dela | Klan rdečega sirka, Republika vina, Življenje in smrt me izčrpavata |
Pomembnejše nagrade | Nobelova nagrada za književnost 2012 |
Zakonci | Du Činlan (杜勤兰) (1979-) |
Otroci | Guan Šiaošiao (管笑笑) (rojen 1981) |
Imenovali so ga za »enega najbolj znanih kitajskih pisateljev, ki je bil večkrat prepovedan in pogosto kopiran«.[2] Jim Leach ga ima za kitajski odgovor na Franza Kafko in Josepha Hellerja.[3]
Bralcem na zahodu je najbolj znan njegov roman iz leta 1987 Klan rdečega sirka; Dele romana Rdeči Sirek in Sirkovo vino so kasneje prilagodili za film Rdeči Sirek. Leta 2012 je Mo prejel Nobelovo nagrado za književnost, kot pisatelj, »katerega halucinantni realizem združuje ljudsko pripoved, zgodovino in sodobnost«.[4][5]
Mo Jan se je rodil leta 1955 v kmečki družini v okraju Gaomi province Šantung; rojstna občina Dalan nastopa v njegovih romanih kot "Severovzhodna občina" okraja Gaomi. Moju je bilo 11 let, ko je izbruhnila Kulturna revolucija, zapustil je šolo in postal kmet. Star 18 let se je zaposlil v tovarni bombaža. V tem obdobju, ki sovpada z nizom političnih kampanj pod Mao Cetungom, od Velikega koraka naprej do Kulturne revolucije, je njegov dostop do literature bil v glavnem omejen na romane v socialističnem realističnem slogu, ki so se ukvarjali predvsem s temami razrednega boja in konfliktov.[6]
Ob koncu Kulturne revolucije leta 1976 se je Mo prijavil v Ljudsko osvobodilno vojsko (LOV),[7] in začel je še kot vojak pisati. V tem po-revolucionarnem obdobju, ko je prišel na plan kot pisatelj, so na njegova dela vplivala tako lirska kot tudi epska dela iz kitajske literature, pa tudi prevodi tujih avtorjev, kot sta bila William Faulkner in Gabriel García Márquez.[8]
Leta 1984 je prejel literarno nagrado Revije LOV in istega leta začel z izobraževanjem na Umetnostni akademiji Ljudske Osvobodilne Vojske, kjer se je prvič podpisal s svojim umetniškim imenom Mo Jan.[9] Svojo prvo novelo, Prozorna redkev, je objavil leta 1984 in z romanom Rdeči Sirek v letu 1986 začel svojo kariero kot nacionalno priznan pisatelj.[9] Leta 1991 je pridobil magisterij iz literature na Pekinški univerzi.[7]
"Mo Jan"— kar pomeni "ne govori" v Kitajščini — je njegovo umetniško ime.[10] V nekem intervjuju je pojasnil izvor imena z opozorilom svojih staršev, da naj bo zaradi političnih razmer v petdesetih letih, ko je odraščal, tiho, kadar je od doma.[3] Ime tudi namiguje na tematiko njegovih del, ki na Moju značilen način interpretirajo kitajsko politično in spolno zgodovino.[11]
11. oktobra 2012, je švedska Akademija sporočila, da je Mo Jan dobil Nobelovo nagrado za književnost za svoje delo, katerega »halucinirajoči realizem združuje ljudsko pripoved, zgodovino in sodobnost«.[5] V starosti 57 let je postal 109. prejemnik nagrade in prvi Nobelov nagrajenec za literaturo iz kopenske Kitajske. V svoji lavdaciji je Per Wästberg pojasnil: »Mo Jan je pesnik, ki trga stereotipne propagandne plakate in dviga posameznika iz brezosebne človeške mase. S posmehom in sarkazmom Mo Jan napada zgodovino in njene potvorbe, kot tudi pomanjkanje in politično hinavščino.«[12]
Vodja švedske akademije Peter Englund je bil manj formalen »Njegovo pisanje je presneto enkratno. Ko enkrat preberete pol strani Mo Jana, ga boste vedno lahko takoj prepoznali.«[13]
Mo Jan je napisal 11 romanov in več novel ter zbirk kratkih zgodb. To je popoln seznam del Mo Jana, kot so bila objavljena na Kitajskem v zbirki leta 2012 (potem ko je pisatelj dobil Nobelovo nagrado).
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.