Meshetski Turki

Ne zamenjajte za Meshetijci.

Meshetski Turki, tudi turški Meshetijci,^[14][15][16] ahiški Turki in turški Ahiski,^[17] (turško Ahıska Türkleri^[18][19] gruzinsko მესხეთის თურქები Meskhetis t'urk'ebi) so etnična podskupina Turkov, ki so nekdaj naseljevali regijo Mesheti v Gruziji, vzdolž meje s Turčijo. Turška prisotnost v Meshetiju se je začela s turško vojaško odpravo leta 1578,^[20] čeprav so se turška plemena naselila v regiji že v 11. in 12. stoletju.^[20]

Meshetski Turki

Ahıska Türkleri მესხეთის თურქები
Nacionalna zastava meshetskih Turkov
Skupno število pripadnikov
Samo izgnana populacija iz leta 1944: ocenjeno 400.000 leta 1990[1] (izključuje muhadžirje pred letom 1944 v Turčiji) samo trenutno deportirano prebivalstvo: 500.000-600.000[2][3][4][5][6] (izključuje potomce pred letom 1944 v Turčiji)
Regije z večjim številom pripadnikov
Gruzija	1.500[7][8]
Turčija	100.000-1,5 milijona (slednje vključno s potomci muhadžirjev iz 19. in 20. stoletja[9][10]
Kazahstan	150.000-250.000[7][8][9]
Azerbajdžan	90.000–130.000[7][8]
Rusija	70.000–100.000[8][7][9]
Kirgizistan	42.000-55.000[7][8][9]
Uzbekistan	15.000-38.000[11][7][9]
Ukrajina	8.000-15.000[7][11][9]
ZDA	9.000-16.000[11][7]
Severni Ciper	180[7]
Jeziki
meshetsko turško narečje azerbajdžanščina  · ruščina  · gruzinščina  · kazaščina
Religija
večinoma sunitizem, manjšina šiitizem[12][13]
Sorodne etnične skupine
Gruzijci

Meshetski Turki v Karabüku, Turčija

Meshetski Turki so sedaj zelo razpršeni po nekdanji Sovjetski zvezi (pa tudi v Turčiji in ZDA) zaradi prisilnih deportacij med 2. svetovno vojno. Tedaj se je Sovjetska zveza pripravljala na sprožitev pritiska proti Turčiji in Stalin je želel počistiti strateško turško prebivalstvo v Meshetiju, ki bi bil verjetno sovražen do sovjetskih namenov.^[21]

Leta 1944 so meshetske Turke obtožili tihotapljenja, razbojništva in vohunjenja v sodelovanju s svojimi sorodniki čez turško mejo. Stalin jih je leta 1944 izgnal iz Gruzije in soočili so se z diskriminacijo in kršitvami človekovih pravic pred in po deportaciji.^[22] Približno 115.000 meshetskih Turkov so deportirali v Srednjo Azijo, pozneje pa se jih je le nekaj sto lahko vrnilo v Gruzijo, saj Gruzija ne dovoljuje repatriacije. Tisti, ki so se leta 1990 preselili v Ukrajino, so se naselili v barakarskih naseljih, kjer živijo sezonski delavci.^[22]

Izvor in izrazi

Meshetski/ahiški Turki držijo transparent z napisom »Osmanski vnuki: ahiški Turki« (Osmanlıların Torunları: Ahıskalı Türkler)

Večina meshetskih Turkov se opredeljuje kot potomci osmanskih naseljencev.^[23] Progruzijsko zgodovinopisje tradicionalno trdi, da so meshetski Turki, ki govorijo karško narečje turškega jezika in pripadajo hanafijskemu madhabu sunitizma, preprosto turkizirani Meshetijci (etnografska podskupina Gruzijcev), spreobrnjeni v islam v obdobju med 16. stoletjem in letom 1829, ko je bila regija Samche-Džavaheti (zgodovinski Mesheti) pod oblastjo Osmanskega cesarstva.^[24] Vendar je ruski antropolog in zgodovinar, profesor Anatolij Hazanov, nasprotoval progruzijski pripovedi in dejal, da:

je povsem mogoče, da so privrženci tega [progruzijskega] stališča preveč poenostavili etnično zgodovino skupine, še posebej, če se jo primerja z drugo muslimansko gruzijsko skupino, Adžarci, ki so kljub spreobrnitvi v islam obdržali, ne samo gruzijski jezik, do neke mere pa tudi gruzijsko tradicionalno kulturo in samoidentifikacijo. V nasprotju s tem je bila tradicionalna kultura meshetskih Turkov, čeprav je vsebovala nekaj gruzijskih elementov, podobna turški.^[24]

Antropologinja Kathryn Tomlinson je poudarila, da je bila v sovjetskih dokumentih o deportacijah meshetskih Turkov leta 1944 skupnost zaradi njihove vere islama omenjana preprosto kot »Turki«, in ne samo oni, ampak so bili kot Turki navedeni tudi vsi muslimani Gruzije in so po njihovi drugi deportaciji iz Uzbekistana izumili izraz »meshetski Turki«.^[25] Po besedah Ronalda Wixmana se je izraz »meshetski« začel uporabljati šele v poznih 1950-ih.^[26] Dejansko večina meshetskih Turkov same sebe imenuje preprosto »Turki« ali »ahiški Turki« (turško Ahıska Türkleri), kar pomeni »Turki regije Ahiska«. Meshetijci včasih trdijo, da so bili srednjeveški Kumani-Kipčaki v Gruziji (Kipčaki v Gruziji) morda eden od njihovih možnih prednikov.^[27] Po mnenju zgodovinarjev je manj verjetno, ker je del Kipčakov med invazijo Mongolov zapustil Gruzijo, drugi pa so se pridružili Mongolom.

Zgodovina

Samche-Saatabago (Mesheti) v poznem 15. stoletju.

Površina porazdelitve meshetskih Turkov znotraj Gruzijske SSR, 1926.

Osmansko osvajanje

Z Amasijskim mirom (1555) so Mesheti razdelili na dva dela, pri čemer so Safavidi obdržali vzhodni del, Osmani pa zahodni.^[28] Leta 1578 so Osmani napadli posesti Safavidov v Gruziji, kar je sprožilo osmansko-safavidsko vojno 1578-1590, do leta 1582 pa so Osmani imeli v posesti vzhodni (safavidski) del Meshetija.^[29] Safavidi so ponovno pridobili nadzor nad vzhodnim delom Meshetija v začetku 17. stoletja.^[29] Vendar pa je z Zuhabskim mirom (1639) ves Mesheti padel pod osmanski nadzor, kar je končalo iranske poskuse, da bi ponovno zavzeli regijo.^[30][29]

Po koncu rusko-turške vojne leta 1829 so bile dežele zgodovinskega Meshetija razdeljene na dva dela (v skladu z Odrinskim mirom). Samche in Džavaheti sta postala del Rusije. Med letoma 1829 in 1917 je bil Mesheti del Tifliske gubernije, nato pa je bil za kratek čas del Demokratične republike Gruzije (1918–1921). Od leta 1921 do 1991 je bil del Gruzijske SSR.^[31]

Sovjetska vladavina

Deportacija iz Gruzije v Srednjo Azijo leta 1944

Več informacij: deportacija meshetskih Turkov

15. novembra 1944 je tedanji generalni sekretar CK KPSZ, Stalin, ukazal deportacijo več kot 115.000 meshetskih Turkov iz njihove domovine, ki so jih na skrivaj pregnali z domov in zgnali v železniške vagone.^[32][33] Od lakote, žeje in mraza je umrlo od 30.000 do 50.000 deportirancev, kar je bila neposredna posledica deportacij in pomanjkanja, ki so jih utrpeli v izgnanstvu.^[34][33] Sovjetski stražarji so meshetske Turke vrgli na železniške tire po obsežni regiji, pogosto brez hrane, vode ali zavetja.

Po sovjetskem popisu prebivalcev leta 1989 je v Uzbekistanu živelo 106.000 meshetskih Turkov, v Kazahstanu 50.000 in v Kirgizistanu 21.000.^[32] V nasprotju z drugimi narodnostmi, izgnanimi med 2. svetovno vojno, za deportacijo meshetskih Turkov ni bil naveden noben razlog in je ostal tajen do leta 1968.^[21] Šele leta 1968 je sovjetska vlada končno priznala, da so bili meshetski Turki izgnani. Razlog za deportacijo meshetskih Turkov je bil, ker se je Sovjetska zveza leta 1944 pripravljala na začetek pritiska proti Turčiji.^[21] Junija 1945 je Molotov, ki je bil tedaj minister za zunanje zadeve, turškemu veleposlaniku v Moskvi predstavil zahtevo po predaji treh anatolskih provinc – Kars, Ardahan in Artvin.^[21] Ker se je Moskva pripravljala podpreti tudi armenske terjatve do več drugih anatolskih provinc, se je zdela vojna proti Turčiji možna in Stalin je želel očistiti strateško gruzijsko-turško mejo, kjer so bili naseljeni meshetski Turki in, ki bi bili verjetno sovražni do takšnih sovjetskih namenov.^[21]

Za razliko od drugih deportiranih muslimanskih skupin, meshetske Turke niso rehabilitirali in jim ni bilo dovoljeno vrniti se v domovino. Aprila 1970 so voditelji turškega meshetskega nacionalnega gibanja zaprosili na turško veleposlaništvo v Moskvi za dovoljenje za emigracijo v Turčijo kot turški državljani, če bo sovjetska vlada vztrajno zavračala, da jim dovoli preselitev v Mesheti. Vendar je bil odgovor sovjetske vlade aretacija meshetskih voditeljev.^[35]

Meshetska turška ženska s svojim otrokom

Deportacija iz Uzbekistana v druge sovjetske države leta 1989

Glavni članek: ferganski pokol.

Leta 1989 so izbruhnili nemiri med meshetskimi Turki, ki so se naselili v Uzbekistanu, in domačimi Uzbeki^[32] Nacionalistične zamere do Meshetijcev, ki so tekmovali z Uzbeki za vire v prenaseljeni Ferganski dolini, so kar zavrele. Na stotine meshetskih Turkov je bilo ubitih ali ranjenih, skoraj 1.000 posesti je bilo uničenih in na tisoče meshetskih Turkov je pobegnilo v izgnanstvo.^[32] Večina meshetskih Turkov, približno 70.000, je odšla v Azerbajdžan, preostali del pa v različne regije Rusije (zlasti Krasnodarski okraj), Kazahstana, Kirgizistana in Ukrajine^[32][36]

Khojalyjski pokol

Glavni članek: khojalyjski pokol.

Meshetski turški begunci, ki so bili preganjani v Srednji Aziji, so bili preseljeni v Azerbajdžan, kjer so se naselili v Khojalyju, nato pa so jih skupaj z Azerbajdžanci masakrirali.^[37]

Ruska novinarka Viktorija Ivljeva je fotografirala mestne ulice, posute s trupli prebivalcev, vključno z ženskami in otroki.^[38] Opisala je meshetske Turke iz Khojalyja, ki so jih ujeli armenski militanti. Udaril jo je armenski vojak in jo vzel za eno od ujetnikov, ko je pomagala meshetski Turkinji, ki je padla za množico s štirimi otroki, od katerih je bil eden ranjen in drugi novorojen.^[39]

Vojna v Donbasu

Od maja 2014 je bilo zaradi spopadov med vladnimi silami in proruskimi separatisti približno 2.000 meshetskih Turkov prisiljenih pobegniti iz svojih domov v Ukrajini. Predstavnik turške meshetske skupnosti v vzhodnem mestu Doneck Nebican Basatov je dejal, da so tisti, ki so pobegnili, poiskali zatočišče v Rusiji, Azerbajdžanu, Turčiji in različnih delih Ukrajine.^[22] Več kot 300 meshetskih Turkov iz turško govoreče manjšine na vzhodu Ukrajine je prispelo v vzhodno turško provinco Erzincan, kjer bodo živeli v skladu z nedavno sprejetimi azilnimi ukrepi v državi.^[40]

Demografija

Ahiški Turki pred Belo hišo v Washingtonu.

Po sovjetskem popisu prebivalcev leta 1989 je v Sovjetski zvezi živelo 207.502 Turkov.^[2] Vendar so sovjetske oblasti zabeležile številne meshetske Turke kot pripadnike drugih narodnosti, kot so »Azeri«, »Kazahi", »Kirgizi in »Uzbeki«.^[2] Zato uradni popisi ne kažejo nujno pravega odraza resničnega prebivalstva meshetskih Turkov. Glede na popis prebivalstva v Azerbajdžanu leta 2009 je v državi na primer živelo 38.000 Turkov, vendar pri popisu ni razlike med meshetskimi Turki in Turki iz Turčije, ki so postali državljani Azerbajdžana, saj sta obe skupini v uradnem popisu razvrščeni kot »Turki« ali »Azerbejdžanci«.^[41] Glede na poročilo Visokega komisariata ZN za begunce, objavljeno leta 1999, je v Azerbajdžanu živelo 100.000 meshetskih Turkov. Nedelujoči Bakujski inštitut za mir in demokracijo je leta 2001 navedel, da je v Azerbajdžanu živelo od 90.000 do 110.000 meshetskih Turkov, podobno tudi akademske ocene kažejo, da turška meshetska skupnost v Azerbajdžanu šteje od 90.000 do 110.000.^[42][43]

V zadnjem času so se nekateri meshetski Turki v Rusiji, zlasti tisti v Krasnodarju, soočili s sovražnostjo krajevnega prebivalstva. Krasnodarski meshetski Turki so utrpeli znatne kršitve človekovih pravic, vključno z odvzemom državljanstva. Prikrajšane so jim državljanske, politične in socialne pravice ter jim je prepovedano imeti lastnino in zaposlovati se.^[44] Tako je od leta 2004 veliko Turkov zapustilo Krasnodarski okraj in so se kot begunci naselili v ZDA. Veliko jih je v Daytonu v Ohiu, skoraj 1.300 posameznikov, Še vedno jim je prepovedana popolna repatriacija v Gruzijo.^[45] Vendar pa je v Gruziji rasizem proti meshetskim Turkom še vedno razširjen zaradi razlik v prepričanju in etničnih napetosti.^[46]

Kultura

Nekdanjo mošejo Ahmedije v bližini Ahalciškega gradu (Rabati) so zgradili Osmani leta 1749.

Jezik in pisava

Meshetski Turki govorijo vzhodnoanatolsko narečje turščine, ki izvira iz regij Kars, Ardahan in Artvin.^[47] Turško meshetsko narečje si je izposojevalo tudi iz drugih jezikov (vključno iz azerbajdžanskega, gruzijskega, kazaškega, kirgiškega, ruskega in uzbeškega), s katerimi so bili meshetski Turki v stiku med rusko in sovjetsko oblastjo.^[48]

Nekateri znanstveniki so predlagali domnevo o obstoju posebnega jezika meshetskih Turkov, ki pa ga podpira le del strokovnjakov za jezikoslovje – turkologov. Po tej teoriji se domneva, da je jezik meshetskih Turkov neposredno nadaljevanje staroturškega jezika, ki ga je v srednjem veku govorilo turško govoreče prebivalstvo Anatolije. Do 85 % meshetskih Turkov tekoče govori ruščino.

Za praktično zapisovanje jezika meshetskih Turkov se pogosto rabi cirilica. Tako se v slovarju, objavljenem leta 2011, uporablja ruska abeceda z dodatkom znakov Ғ ғ, Җ җ, Ө ө, Y ү, Ә ә.^[49] Druga različica abecede je bila uporabljena v priročniku o osnovah islama, ki je bil objavljen v Istanbulu leta 2019 – tam so uporabljene dodatne črke Ғ ғ, Қ қ, Ў ў, Ҳ ҳ.^[50]

Meshetska turška nevesta v tradicionalnih oblačilih.

Religija

Večina meshetskih Turkov je sunitskih muslimanov, manjšina pa šiitskih muslimanov.^[12][13]

Poroka

Poroke meshetskih Turkov so sestavljene iz tradicionalnega predloga ženinih staršev in, če nevestini starši predlog sprejmejo, se opravi zaročna zabava ali nişan. Vsi v nişanu dobijo obredno sladko pijačo, imenovano šerbet. Dejanska poroka traja dva dni. Prvi dan nevesta zapusti svojo hišo, drugi dan pa se zgodi poroka. Preden nevesta vstopi v moževo hišo s peto na čevlju z nogo razbije dve plošči in na vrata nanese med. Ta tradicija služi namenu, da bi novima nevesti in ženinu zaželeli srečo v njunem zakonu. Na koncu poroke sledi ples, pri katerem moški in ženske plešejo ločeno. Na koncu imata mladoporočenca svoj zadnji ples, ki se imenuje 'valček' in s tem zaključita poroko.^[51]

Znane osebnosti

Ömürbek Babanov, milijarder, politik, nekdanji predsednik vlade Kirgizistana (2011-12).

Temur Kapadze, nogometaš, menedžer Nogometne reprezentance Uzbekistana.

Ömər Faiq Nemanzadə, publicist, novinar v Azerbajdžanu.

Sledi seznam osebnosti meshetsko turškega porekla:

• Sima Ağayeva (az) (rojena 1932), azerbajdžanska umetnica
• Fatih Ahıskalı (rojen 1976), turški glasbenik^[52]
• Taner Akçam (rojen 1953), turški zgodovinar^[53]
• Celal Al (rojen 1984), turški igralec v Diriliş: Ertuğrul in Kuruluş: Osman^[54]
• Osman Server Atabek (tr) (1886–1962), turški politik^[55]
• Aslan Atem (rojen 1991), turški rokoborec^[56]
• Refik Arif, kazaški poslovnež
• Tevfik Arif (rojen 1953), kazaško-turški milijarder, razvijalec nepremičnin, investitor s prebivališčem v ZDA^[57][58]
• Ali Fuat Azgur (tr) (1928–2012), turški pesnik^[59]
• Isgender Aznaurov (1956–1993), narodni heroj Azerbajdžana uzbeškega rodu, ki se je boril v 1. vojni v Gorskem Karabahu^[60][61][62]
• Ömürbek Babanov (rojen 1970), kirgiški milijonar, politik, predsednik vlade Kirgizistana (2011-2012)^[63]
• Yusuf Rıza Bey, osmanski vojak v posebnih enotah Teškilat-i mahsusa
• Ali Sami Boyar (tr) (1880–1967), turški slikar, muzeolog
• Erdoğan Çakıcı (tr) (1937–2017), turški igralec^[64]
• Adil Əfəndiyev (az) (1907–1973), azerbajdžanski literarni kritik, prevajalec^[65][66]
• Ata Demirer (rojen 1972), turški filmski ustvarjalec, komik, igralec, glasbenik^[67][68]
• Şəfiqə Əfəndizadə (az) (1882–1959), azerbajdžanska vzojiteljica, pisateljica, publicistka, novinarka, filantropka^[69][70][66]
• Muharrem Ergin (tr) (1923–1995), turški jezikoslovec, turkolog^[71]
• Cabbar Faiqov (az) (rojen 1963), aterbajdžanski vojaški zdravnik
• Aşıq Feydayi (az) (1783–????), azerbajdžanski ašik
• Əbdürrəhman Güləhmədov (az) (1908–????), azerbajdžanski znanstvenik, doktor kmetijskih znanosti
• Xalis Güləhmədov (az), azerbajdžanski znanstvenik, doktor kmetijskih znanosti
• Asif Hacılı (az) (rojen 1960), azerbajdžanski literarni kritik, folklorist
• Ahıskalı Ali Haydar (tr) (1870–1960), turški pravnik, duhovnik, sufi, mistik
• Nijaz Anvarovič Iljasov (rojen 1995), ruski judoist, prejemnik medalj na Svetovnih prvenstvih v judu leta 2018 in 2019
• Elvira Kamaloğlu (rojena 2001), turška rokoborka ukrajinskega rodu^[72]
• Tohir Kapadze (ru) (rojen 1955), sovjetski in uzbeški nogometni trener
• Temur Kapadze (rojen 1981), uzbeški nogometaš^[73]
• Handan Musaoğlu Kasa, turški voditelj na TBMM TV^[74]
• Mediha Kayra (1902–2003), osmansko-turška pisateljica, učiteljica^[75]
• Abubekir Kurşumov, ruski arhitekt, lastnik gradbenega podjetja KavkazStroyGrupp^[76]
• Movlud Miralijev (rojen 1974), azerbajdžanski judoist uzbeškega rodu^[77][78]
• Muhtar Muhtarov (rojen 1986), kazaški nogometaš
• Bahram Muzaffer (rojen 1986), uzbeški amaterski boksar^[79]
• Ömər Faiq Nemanzadə, (1872–1937), azerbajdžanski publicist, novinar^[80][66]
• Minur İsa Oğlu Mamedov (ru) (1924–2012), ruski podčastnik, udeleženec vojne na vzhodni fronti, trikratni nosilec reda slave^[81]
• Fatih Osmanlı (rojen 1979), kazaški igralec v turški zgodovinski drami Kuruluş: Osman^[82]
• Buğra Öner, turški profesionalni boksar^[83]
• Alptuğ Öner, turški profesionalni boksar^[83][84]
• Cüneyt Özdemir (rojen 1970), turški novinar, televizijski voditelj, producent^[85]
• Silahdar İbrahim Paşa, osmanski državnik
• Əhməd bəy Pepinov (1893–1938), azerbajdžanski državnik, minister za kmetijstvo, poslanec parlamenta Azerbajdžana^[86][66]
• Mikail Suleymanov, uzbeški igralec, tekstopisec, filmski režiser^[87]
• Ravil Tagir (rojen 2003), turški nogometaš kazaškega rodu^[88]
• Fırat Tanış (rojen 1975), turški igralec^[89]
• Yalçın Topçu (rojen 1957), turški politik, nekdanji minister za kulturo in turizem v letu 2015^[90]
• Malik Muhlis Ugli (ru) (rojen 1949), uzbeško-ruski vzgojitelj

Glej tudi

• turške skupnosti in manjšine v Osmanskem cesarstvu
• Turki v Sovjetski zvezi
• Turki v Gruziji
• Turki v Rusiji
• Meshetijci
• Mesheti

Sklici

1. Hazanov (1995), str. 202.
2. Aydıngün idr. (2006), str. 1.
3. Seferov; Akış (2011), str. 393.
4. Today's Zaman (15. avgust 2011). »Historic Meskhetian Turk documents destroyed«. Today's Zaman (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. marca 2016. Pridobljeno 21. februarja 2012.
5. Kanbolat (2009).
6. Assembly of Turkish American Associations (5. februar 2008). »ATAA and ATA-SC Visit Ahiska Turks in Los Angeles«. Today's Zaman (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. decembra 2010. Pridobljeno 21. februarja 2012.
7. Al Jazeera (2014). »Ahıska Türklerinin 70 yıllık sürgünü«. Al Jazeera (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. novembra 2020. Pridobljeno 5. julija 2016.
8. Aydıngün idr. (2006), str. 13.
9. Karcı (2018).
10. »Bursa'da Ahıskalıların vatandaşlık kuyruğu!« (v turščini). Bursada Bugün. 2018. Pridobljeno 30. avgusta 2021.
11. Aydıngün idr. (2006), str. 14.
12. Aydıngün idr. (2006), str. 15.
13. »An Ethnohistorical Dictionary of the Russian and Soviet Empires« (v angleščini).
14. Documents of the Helsinki Monitoring Groups in the U.S.S.R. and Lithuania (1976-1986), U.S. Government Printing Office, 1986, str. 97.
15. Geyer; Fitzpatrick (2009), str. 222.
16. Hille (2010), str. 241.
17. »Turkish Ahiskan American Foundation« (v angleščini). Charity Navigator. Pridobljeno 26. septembra 2021.
18. »str. 78« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 29. maja 2015. Pridobljeno 5. aprila 2022.
19. »ahiskalilar.org« (v turščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. junija 2011. Pridobljeno 31. marca 2016.
20. Aydıngün idr. (2006), str. 4.
21. Bennigsen; Broxup (1983), str. 30.
22. »Clashes force 2,000 Meskhetian Turks to flee Ukraine - World Bulletin«. World Bulletin (v angleščini). Pridobljeno 3. februarja 2016.
23. Glück (2005), str. 774.
24. Hazanov (1995), str. 195.
25. Tomlinson (2005), str. 111.
26. Wixman (1984), str. 134.
27. Yunusov (1999).
28. Mikaberidze (2015), str. xxxi.
29. Floor (2001), str. 85.
30. Tomlinson (2005), str. 110.
31. Oğlı (2014).
32. UNHCR (1999b), str. 20.
33. Minahan (2002), str. 1240.
34. Polian (2004), str. 155.
35. Bennigsen; Broxup (1983), str. 31.
36. UNHCR (1999b), str. 21.
37. Human Rights Watch/Helsinki (Organization : U.S.) (1994). Azerbaijan : Seven years of conflict in Nagorno-Karabakh. Internet Archive. New York: Human Rights Watch. ISBN 978-1-56432-142-8..
38. Victoria Ivleva. The corpses of people killed during the Armenian attack in the streets of the settlement of Khojaly, Nagorno-Karabakh, February 1992. Photograph 1 Arhivirano 24. marec 2012 na Wayback Machine., Photograph 2 Arhivirano 24. marec 2012 na Wayback Machine.
39. »Дочь войны - Общество - Новая Газета« (v ruščini). Novaja gazeta. 9. februar 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2013. Pridobljeno 19. februarja 2022.
40. »Turkey welcomes Meskhetian Turks from east Ukraine - World Bulletin«. World Bulletin (v angleščini). Pridobljeno 3. februarja 2016.
41. Državni statistični urad Republike Azerbajdžan. »Population by ethnic groups« (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. novembra 2012. Pridobljeno 16. januarja 2012.
42. UNHCR (1999a), str. 14.
43. Parlamentarna skupščina NATO. »Minorities in the South Caucasus: Factor of Instability?« (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. marca 2012. Pridobljeno 16. januarja 2012.
44. Barton; Heffernan; Armstrong (2002), str. 9.
45. Coşkun (2009), str. 5.
46. »Meskhetian Turks - Minority Rights Group«. Minority Rights Group (v britanski angleščini). Pridobljeno 25. julija 2017.
47. Aydıngün idr. (2006), str. 23.
48. Sürgünün 75. Yılında Ahıska Türkleri Belgeseli (v angleščini), arhivirano iz spletišča dne 12. decembra 2021, pridobljeno 28. marca 2021
49. Rassadin (2011).
50. Ujsal (2019).
51. Ranard, Donald, ur. (2006). Meskhetian Turks: An Introduction to their History, Culture and Resettlement Experiences. Washington, DC: the Center for Applied Linguistics. str. 18–19.
52. Fatih AHISKALI ile Röportaj (v turščini), Ahiska Press, 2010, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. avgusta 2010, pridobljeno 20. decembra 2020, O an çok gururlandım Ahıskalı olduğum için.
53. Taner Akçam'la "soykırım" üzerine (v turščini), Bizim Anadolu, 2010, pridobljeno 21. decembra 2020, (Gülerek) Herkes etnik kökenine bakıyor. Vallahi ben çok safkan bir Türküm. Ahıska Türkleri derler bize Kars'ta. Ve, bizim sülalemizden birilerinin Ermeni çeteleri tarafından öldürülmüş olabileceği ihtimali de oldukça kuvvetli. Ama bu tür şeyler benim için hiç önemli değil. Ben sonuçta bir akademisyenim ve bilim adamı olarak konuyu araştırıyorum.
54. DATÜB Gençlik Kolları, Ahıskalı oyuncularla bir araya geldi (v turščini), DATÜB Gençlik Kolları, 2020, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. januarja 2022, pridobljeno 21. decembra 2020, Ahıska Türkü oyuncular Celal Al ve Ladibek Fatih Osmanlı, Kazakistan'dan gelen Ahıskalı Muhammed Mustafayev, Mevlüt Karimov ve DATÜB Gençlik Kolları Yönetim Kurulu Üyesi İskender Ziyaoğlu ile bir araya geldi.
55. Zeynep Atabekoğlu ile Babası Osman Server Atabek Üzerine Konuşma (PDF) (v turščini), Bizim Ahıska, 2011, pridobljeno 21. decembra 2020, Canımdan çok sevdiğim, hiçbir zaman unutamadığım rahmetli babam Osman Server Atabek, 20 Ağustos 1886'da Ahıska'da dünyaya gelmiştir.
56. Ahıska Türkü: Aslan Atem dünya ikincisi (v turščini), Ajans Ahıska, 2016, pridobljeno 21. decembra 2020, Dünya Grekoromen Güreş Şampiyonası'nda 80 kiloda mücadele eden milli sporcu ahıska Türkü Aslan Atem, finalde Rus güreşçi Ramazan Abacharaev'e 3-1 yenilerek dünya 2'incisi olarak gümüş madalya kazandı.
57. Gözaltındaki milyarder işadamı (v turščini), Radikal, 2010, pridobljeno 22. decembra 2020, milyarderi Kazak kökenli işadamı Tevfik Arif'in ailesi Ahıska Türklerinden. Tevfik Arif,...
58. Ne şanslı adam diyorlar ya... (v turščini), Sabah, 2009, pridobljeno 20. decembra 2020, Tevfik Arif Bey Ahıska Türkü. Doğma büyüme Kazakistanlı. ABD'de yaşıyor.
59. Fuat Azgur'la Mülakat (v turščini), Bizim Ahıska, 2011, pridobljeno 21. decembra 2020, Ailemiz Posof'a 1921 yılında gelmiş. Öyle anlaşılıyor ki, 16 Mart 1921 tarihinde imzalanan Moskova Antlaşması'yla Ahıska'nın ötede kalması kesinleşince, ailemiz Türkiye'ye göç etmiş ve Posof'a yerleşmiş.
60. Kassanov'dan Ahıskalı Türklerin Milli Kahramanı İskender Aznaurov'un Annesine Ziyaret (v turščini), Dünya Ahıska Türkleri Birliği, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. decembra 2020, pridobljeno 21. decembra 2020
61. Şehit Aznaurov'un annesi Türkiye'ye getirildi (v turščini), Ekovitrin Haber, 2020, pridobljeno 21. decembra 2020, Ahıska Türklerinin milli kahramanı Şehit İskender Aznaurov'un Moskova'da yaşayan 84 yaşındaki annesi Kamile Mustafayeva, Dünya Ahıska Türkleri Birliği'nin (DATÜB) girişimleri ile Türkiye'ye getirildi.
62. Ahıskalı Türkler Savaşa Hazırdır (v turščini), Ahıska Gençlik, 2020, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. junija 2021, pridobljeno 21. decembra 2020, Onlardan biri de Azerbaycan' Milli Kahramanı Ahıskalı Türk İskender Aznaurov'dur (Topçu İskender)
63. Kırgızistan'da cumhurbaşkanlığı seçim yarışında iki eski başbakan öne çıkıyor (v turščini), Agencija Anadolu, 2017, pridobljeno 20. decembra 2020, Babanov'un annesinin Kırgız olmamasını zaman zaman siyasi malzeme olarak kullanıyor. Babanov da durumu "Rahmetli annem, İkinci Dünya Savaşı döneminde Gürcistan'ın Batum şehrinden Kırgızistan'a sürüldü. Uzun tren yolculuğu sırasında anne ve babasını kaybeden küçük kıza bir Kırgız ailesi sahip çıktı. Ben Kırgız ailesinde büyüdüm. Annem Ahıska Türkü'dür babam da Kırgız" sözleriyle açıklıyor.
64. FATMA GİRİK VE TÜRKAN ŞORAY'I SİNEMAMIZA KAZANDIRAN AHISKA KÖKENLİ Erdoğan Çakıcı (v turščini), Ajans Ahiska, 2015, pridobljeno 20. decembra 2020
65. Gasimov (2017), str. 86.
66. Meşedihasanlı (2010).
67. "Ben bunu yemeeem" diyen kadın beni yorar- Kadın yemekten zevk almazsa suçluluk hissederim (v turščini), Milliyet, 2010, pridobljeno 21. decembra 2020, Benim annem güzel mantı yapar. Ahıska Türklerinden bizim sülale. Bizim oraların mantısına hingel denir.
68. Roman değilim olsam gururla söylerdim (v turščini), Hürriyet, 2011, pridobljeno 21. decembra 2020, Roman değilim, olsam gururla söylerdim. Annem Ahıska Türkleri'nden, babam ise Arnavut...
69. Agezova (2019).
70. Memmedli (2012), str. 13.
71. Gasimov (2019).
72. Bakar (2017).
73. Meşedihasanlı (2013), str. xxxi.
74. Handan Musaoğlu Kasa ile medya ve spikerlik üzerine (v turščini), Ajans Ahiska, 2018, pridobljeno 20. decembra 2020
75. Herzog (2014), str. 154.
76. ABUBEKİR KURŞUMOV Avrupa'nın En Büyük Cami'sini İnşa Ediyor., Haber Pars, 2020, pridobljeno 20. junija 2021
77. Tebrik (v turščini), Ahıskanın Sesi, 2018, Azerbaycan'ın önde gelen Sporcularından, Judo dalında Olimpiyat Oyunları ve Dünya birincisi, ayrıca Sambo dalında Dünya ve Avrupa Şampiyonu, emektar Spor ustası, aslen Ahıska Türkü olan hamşehrimiz, Azerbaycan'ın emektar Anrenörü Mevlüd Miraliyev Göygöl Olimpiyat Kompleksinin Mudürü vazifesine tayın edildi.
78. Arif (2020).
79. Ahıska'lı Bahram Muzaffer 1.Avrupa Oyunları'nda 2.Turda (v turščini), Ajans Ahiska, 2015, pridobljeno 21. decembra 2020
80. Piriyeva (2005), str. 6.
81. Bogačjova (2018).
82. Fatih AHISKALI ile Röportaj (v turščini), Güneydoğu Güncel Haber Gazetesi, 2020, pridobljeno 21. decembra 2020, Fatih Osmanlı; 11 Eylül 1979 Almatı Kazakistan doğumlu aslen Ahıska Türkü'dür. 2017 yılında Vatanı Türkiye'ye yerleşip temel oyunculuk dersleri alıp hayal ettiği oyunculuk kariyerine başladı. Kuruluş dizisinde başarılı oyunculuk performansı ile dikkatleri çekmeyi başardı.
83. Boxing becomes a bridge between Ahiska Turks, Americans in Ohio's Dayton (v angleščini), Daily Sabah, 19. februar 2016, pridobljeno 20. decembra 2020
84. Buğra Öner ve Altuğ Öner'e silahlı saldırı düzenlenen an (v turščini), TGRT Haber, 2016, pridobljeno 21. decembra 2020, Anne tarafı selanik muhaciri, Babası Ahıska Türk'üdür.
85. Başörtülü annenin evlâdı (v turščini), Sabah, 2010, pridobljeno 20. decembra 2020, Ah benim öz be öz Ahıska Türkü annem.
86. Piriyeva (2005), str. 60.
87. Aliyev (2018).
88. Altınordu'nun genç yıldızı Avrupa devlerini peşine taktı (v turščini), Milli Gazete, 2020, pridobljeno 20. decembra 2020, 1944'te Sovyetler Birliği döneminde Kazakistan'a sürgüne gönderilen Ahıska Türkleri'nden olan Tagir ailesinin kaderi, Ravil'in teyzesi Maygül Hanım'ın evlenip Bursa'ya yerleşmesiyle değişiyor.
89. Fırat Tanış Kimdir? (v turščini), Sabah, 2016, pridobljeno 20. decembra 2020, Fırat Tanış, 5 Mayıs 1975 tarihinde İstanbul, Kadıköy'de doğmuştur. Tam adı Nuri Fırat Tanış'dır. Gürcistan; Ahıska kökenli ve annesi babası terzi olan Fırat Tanış ailenin en küçük çocuğudur.
90. Kazakistan Cumhurbaşkanı Nazarbayev'den Yalçın Topçu'ya Madalya (v turščini), Haber7, 2019, pridobljeno 20. decembra 2020, esepsiyonda konuşan Topçu minnettarlıklarını belirterek "ben bir Ahıska Türk'ü ailenin çocuğuyum. Yıllar önce akrabalarımı bağırlarına bastıkları için Kazakistan halkına minnettarım.

Viri

• Agezova, Sevilya (2019), Sürgün Öncesinde Ahıska Türkleri İçerisinde Eğitim Anlayışı: Şefika Şeyhzade-Efendizade ve Fürget Hocazade Örneğinde (PDF) (v turščini), ULUSAM
• Aliyev, Nezir (2018), Dünyanın ilk ve tek Ahıska tiyatro ekibi 20 yıldır sahnede (v turščini), Agencija Anadolu, pridobljeno 21. decembra 2020
• Arif, Bayram (2020), Ahıskalı Türklerinin Gururu (v turščini), Kuzuk, Azerbaycan'ın önde gelen sporcularından Mevlüd Miraliyev, 27 Şubat 1974 Özbekistan doğumlu. Aslen Ahıska Türklerindendir.
• Aydıngün, Ayşegül; Harding, Çiğdem Balım; Hoover, Matthew; Kuznetsov, Igor; Swerdlow, Steve (2006), Meskhetian Turks: An Introduction to their History, Culture, and Resettelment Experiences (PDF), Cultural Orientation Resource (COR) Center, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. aprila 2016, pridobljeno 5. aprila 2022
• Bakar, Yakup (2017), Ahıskalı Elvira'dan ay-yıldızlı mayoyla Balkan şampiyonluğu (v turščini), Agencija Anadolu, pridobljeno 20. junija 2021, Cumhurbaşkanı Recep Tayyip Erdoğan'ın talimatı, Başbakanlık koordinasyonuyla Ukrayna'dan Türkiye'ye getirilerek Erzincan'ın Üzümlü ilçesine yerleştirilen Ahıska Türklerinden 16 yaşındaki Elvira, Slovenya'da 3-5 Kasım'da düzenlenen Yıldızlar Balkan Şampiyonası'nda kızlar 46 kiloda şampiyonluğa ulaştı.
• Barton, Frederick D.; Heffernan, John; Armstrong, Andrea (2002), Being Recognised as Citizens (PDF), Commission on Human Security, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. julija 2011
• Bennigsen, Alexandre; Broxup, Marie (1983), The Islamic threat to the Soviet State, Taylor & Francis, ISBN 0-7099-0619-6
• Blacklock, Denika (2005), Finding Durable Solutions for the Meskhetians (PDF), European Centre for Minority Issues, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 2. junija 2010
• Bogačjova, Irina (29. november 2018), Культурный центр турок-месхетинцев «Ватан Ёлунда (v ruščini), Kabardino-Balkarskaja Pravda, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. junija 2021, pridobljeno 19. junija 2021, Z začetkom velike domovinske vojne so mobilizirali skoraj celotno odraslo moško turško prebivalstvo (več kot 40 tisoč ljudi, 26 tisoč jih je umrlo), osem ljudi je postalo heroji Sovjetske zveze, trije – polnopravni nosilci redov slave. Tri rede slave je prejel Minur İsa Oğlu Mamedov, ki je zadnje obdobje svojega življenja preživel v Kabardino-Balkariji, v mestu Nartkala.
• Coşkun, Ufuk (2009), Ahiska/Meskhetian Turks in Tucson: An Examination of Ethnic Identity (PDF), Univerza Arizone, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 11. januarja 2012
• Cornell, Svante E. (2001), Small Nations and Great Powers: A Study of Ethnopolitical Conflict in the Caucasus, Routledge, ISBN 0-7007-1162-7
• Council of Europe (2006), Documents: working papers, 2005 ordinary session (second part), 25–29 April 2005, Vol. 3: Documents 10407, 10449-10533, Council of Europe, ISBN 92-871-5754-5
• Drobizheva, Leokadia; Gottemoeller, Rose; Kelleher, Catherine McArdle (1998), Ethnic Conflict in the Post-Soviet World: Case Studies and Analysis, M. E. Sharpe, ISBN 1-56324-741-0
• Elbaqidze, Marina (2005), »Multiculturalism in Georgia: Unclaimed Asset or Threat to the State?«, v Czyzewski, Krzystof; Kulas, Joanna; Golubiewski, Mikolaj (ur.), A Handbook of Dialogue: Trust and Identity
• Enwall, Joakim (2010), »Turkish texts in Georgian script: Sociolinguistic and ethno-linguistic aspects«, v Boeschoten, Hendrik; Rentzsch, Julian (ur.), Turcology in Mainz, Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3-447-06113-1
• Floor, Willem (2001), Safavid Government Institutions, Costa Mesa, Kalifornija: Mazda Publishers, ISBN 978-1568591353
• Gasimov, Zaur (2017), Historical Dictionary of Azerbaijan, Rowman & Littlefield, str. 86, ISBN 978-1538110423, Efendijev, Adil (1907-1973). Azerbajdžanski pesnik, prevajalec in intelektualec. Efendiyev se je rodil v družini ahiško turških učiteljev.
• Gasimov, Zaur (2019), »"The Turkish Wall": Turkey as an Anti-communist and Anti-Russian Bulwark in the Twentieth Century«, Rampart Nations: Bulwark Myths of East European Multiconfessional Societies in the Age of Nationalism, Berghahn Books, ISBN 978-1789201482, »Tedaj je bil Muharrem Ergin (1923-1995) eden vodilnih turških filologov in strokovnjak za staro turško literaturo. Ergin je bil potomec emigrantske družine iz regije Ahiska v Gruziji in je študiral filologijo na Univerzi v Istanbulu pri izgnanem azerbajdžanskem profesorju Ahmetu Caferoğluju.«
• Geyer, Michael; Fitzpatrick, Sheila (2009), Beyond Totalitarianism: Stalinism and Nazism Compared, Cambridge University Press, str. 222, ISBN 9780521897969
• Glück, Helmut (2005), Metzler Lexikon Sprache, str. 774
• Hazanov, Anatolij Mihajlovič (1995), »People with Nowhere To Go: The Plight of the Meskhetian Turks«, After the USSR: Ethnicity, Nationalism and Politics in the Commonwealth of Independent States, University of Wisconsin Press, ISBN 0-299-14894-7, Zaradi visoke rodnosti se njihovo število nenehno povečuje in je po virih doseglo že 400.000 (Panesh in Ermolov, 1990) ... Res je, da zadnji sovjetski popis iz leta 1989 daje nižjo številko – 207.369; upoštevati pa je treba, da še zdaleč niso vsi meshetski Turki vpisani kot takšni. Mnogim je bila leta celo zavrnjena pravica do vpisa državljanstva v pravne dokumente. Tako jih je bila do leta 1988 v Kazahstanu le tretjina zabeležena kot Turki v njihovih potnih listih, druge pa so samovoljno razglasili za pripadnike drugih etničnih skupin.
• Herzog, Christoph (2014), »The Urban Experience in Women's Memoirs: Mediha Kayra's World War I Notebook«, Women and the City, Women in the City: A Gendered Perspective on Ottoman Urban History, Berghahn Books, str. 154, ISBN 978-1782384120, Mediha Kayra se je rodila leta 1902 v Trabzonu in umrla leta 2003 v Kadıköyu v Istanbulu, ko je bila stara 101 let. Njen oče je bil trgovec (tüccar) Ali Lütfi Dihkanzade (1869–1931). Njegova družina izvira iz Azerbajdžana. Njena mati Kadriye Salihoğlu izvira iz Akhaltsikheja (turško Ahıska) v jugozahodni Gruziji. Družini sta se po vojnah z Rusijo v letih 1878 in 1828 izselili v Trabzon.
• Hille, Charlotte (2010), State Building and Conflict Resolution in the Caucasus, Brill Publishers, str. 241, ISBN 9789004179011
• Kanbolat, Hasan (7. april 2009). »Return of Meskhetian Turks to Georgia delayed«. Today's Zaman (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. januarja 2011. Pridobljeno 21. februarja 2012.
• Karcı, Durmuş (2018), »The Effects of Language Characters and Identity of Meskhetian Turkish in Kazakhstan«, The Journal of Kesit Academy, 4 (13): 301–303
• Kurbanov, Rafik Osman-Ogly; Kurbanov, Erjan Rafik-Ogly (1995), »Religion and Politics in the Caucasus«, v Bourdeaux, Michael (ur.), The Politics of Religion in Russia and the New States of Eurasia, M. E. Sharpe, ISBN 1-56324-357-1
• Memmedli, Şureddin (2012), ŞEFİKA ŞEYHZADE-EFENDİZADE (PDF) (v turščini), Bizim Ahıska, str. 13, Bizim Ahıska'mızın okuyucularıyla paylaştığımız Ahıskalı kadın aydınımız Şefika Şeyhzade-Efendizade'dir. Övüncümüzün kaynağı, onun birkaç yönden ilk ve öncü olmasıdır. Azerbaycan ve genellikle Türk dünyası eğitim, kültür, edebiyat tarihinde önemli yer tutan Şefika Şeyhzade-Efendizade, ilk kadın öğretmen, ilk kadın eğitimci-pedagog, ilk kadın gazeteci, ilk kadın yazar olmak gibi şeref payelerine sahiptir
• Meşedihasanlı, Ramiz (2010), BUGÜN (v turščini), Ahıska Press, arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. aprila 2022, pridobljeno 21. decembra 2020, Bunlar; Ömer Faik Nemanzade, Osman Server Atabek, Hafız Efendi, Şefika Hanım Efendi Zade, Prof. Cerrah Fuat Efendiyev, Adil Efendiyev, Ahmet Bey Pepinov, Enver Odabaşev (Odabaş), Yusuf Serverov, (Serveroğlu), Cevat Koçiyev, Saadat Gülahmedova ve saymakla sonu gelmeyen nice şahıslarımız olmuştur.
• Meşedihasanlı, Ramiz (2013), Ahıskalı Türkü Kazakistan'da En İyi Futbolcu Seçildi (v turščini), Ahıska Press, pridobljeno 21. decembra 2020, Kazakistan'ın Aktobe takımında top koşturan Özbekistan vatandaşı Ahıskalı Türkü Timur Kapadze, Haziran ayının en iyi futbolcusu seçildi.^{[mrtva povezava]}
• Mikaberidze, Alexander (2015), Historical Dictionary of Georgia (2. izd.), Rowman & Littlefield, ISBN 978-1442241466
• Minahan, James (2002), Encyclopedia of the Stateless Nations: L-R, Greenwood Publishing Group, ISBN 0-313-32111-6
• Oğlı, Malik Muhlis (2014), Мы — турки из Ахальцхе. Культура, традиции, воспоминания очевидцев, Altair, str. 88, ilu. str. 8, ISBN 978-5-91951-186-1
• Pepinov, Fuad (2008), »The Role of Political Caricature in the ultural Development of the Meskhetian (Ahiska) Turks«, v Kellner-Heinkele, Barbara; Gierlichs, Joachim; Heuer, Brigitte (ur.), Islamic Art and Architecture in the European Periphery: Crimea, Caucasus, and the Volga-Ural Region, Otto Harrassowitz Verlag, ISBN 978-3-447-05753-0
• Piriyeva, Sevil (2005), Ahıska Türkləri Azərbaycanda : (tarixi sosial medeni heyati) [Ahiški Turki v Azerbajdžanu : (zgodovinsko, družbeno in kulturno življenje)], Baku: Elm, ISBN 5-8066-1684-1, OCLC 254835589 {{citation}}: Preveri vrednost |isbn=: preveri vsoto (pomoč)
• Polian, Pavel (2004), Against Their will: The History and Geography of Forced Migrations in the USSR, Central European University Press, ISBN 963-9241-68-7
• Rassadin, V. I. (2011), Краткий турецко-месхтинско-русский словарь, Elista: Državna univerza Kalmikije
• Rasuly-Paleczek, Gabriele; Katschnig, Julia (2005), Central Asia on Display: Proceedings of the VIIth Conference of the European Society for Central Asian Studies, LIT Verlag Münster, ISBN 3-8258-8309-4
• Rywkin, Michael (1994), Moscow's Lost Empire, M. E. Sharpe, ISBN 1-56324-237-0
• Seferov, Rehman; Akış, Ayhan (2011), Sovyet Döneminden Günümüze Ahıska Türklerinin Yasadıkları Cografyaya Göçlerle Birlikte Genel Bir Bakıs (PDF), Türkiyat Araştırmaları Dergisi, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 27. septembra 2013, pridobljeno 2. marca 2012
• Tomlinson, Kathryn (2005), »Living Yesterday in Today and Tomorrow: Meskhetian Turks in Southern Russia«, v Crossley, James G.; Karner, Christian (ur.), Writing History, Constructing Religion, Ashgate Publishing, ISBN 0-7546-5183-5
• Ujsal, Asim (2019), Абдас-ғусул-намаз ўграниерим (PDF), Istanbul, ISBN 978-605-302-478-1^{[mrtva povezava]}
• UNHCR (1999a), Background Paper on Refugees and Asylum Seekers from Azerbaijan, United Nations High Commissioner for Refugees
• UNHCR (1999b), Background Paper on Refugees and Asylum Seekers from Georgia, United Nations High Commissioner for Refugees
• Wixman, Ronald (1984), The Peoples of the USSR: An Ethnographic Handbook, M. E. Sharpe, ISBN 0-87332-506-0
• Yunusov, Arif (1999), »The Akhiska (Meskhetian Turks): Twice Deported People«, Central Asia and Caucasus (# 1(2) izd.), Lulea, Švedska, str. 162–165

Nadaljnje branje

• Dogan, Hulya (2020), »Homeland-Making among Cultural and Ethnic Kin: Ahıska Turks in Turkey«, Studies in Ethnicity and Nationalism, 20 (2): 169–187, doi:10.1111/sena.12318, S2CID 219410349
• Conquest, Robert (1970), The Nation Killers: The Soviet Deportation of Nationalities, London: Macmillan, ISBN 0-333-10575-3
• Wimbush, S. Enders; Wixman, Ronald (1975), »The Meskhetian Turks: A New Voice in Central Asia«, Canadian Slavonic Papers, 27 (2/3): 320–340
• Nekrič, Aleksander Moisejevič (1978), The Punished Peoples: The Deportation and Fate of Soviet Minorities at the End of the Second World War, New York: W. W. Norton, ISBN 0-393-00068-0
• Panesh, Emma Kh.; Ermolov, L. B. (prevod Tuite, Kevin), »Meskhetians«, World Culture Encyclopedia (v angleščini), pridobljeno 1. septembra 2007

Zunanje povezave