znanost in praksa, ki proučuje ustroj človeškega telesa in njegovo normalno delovanje ter poskuša zdraviti in preprečevati bolezni in motnje From Wikipedia, the free encyclopedia
Medicina je v širšem pomenu veda in delovanje, usmerjeno k preprečitvi in zdravljenju bolezni in povrnitvi zdravja ljudi, v ožjem pa povezana z dejavnostjo zdravnikov.
Za očeta medicine velja starogrški filozof Hipokrat, ki je skupaj z Galenom postavil temelje za sodoben, racionalen pristop k zdravljenju.[1] Po propadu Zahodnorimskega cesarstva in v srednjem veku, ko je bil v Evropi racionalizem v zatonu, so prevzeli vodilno vlogo v razvoju medicine muslimani na Bližnjem vzhodu, npr. Ibn Sina, ki ga nekateri prav tako označujejo za očeta medicine,[2] Ibn Rušd in drugi.
Zdravnik mora pri bolniku najprej ugotoviti, katero bolezen ima. To lahko naredi na različne načine. Temelj sta anamneza in klinični pregled. V anamnezi bolnika sprašuje o simptomih (njegovih telesnih občutkih), pojavu težav, o boleznih staršev, o razvadah (kajenje, pitje alkohola, kave), o vegetativih funkcijah (odvajanje blata, izločanje urina). Nato opravi splošni in usmerjeni klinični pregled oz. telesni pregled.
Lahko se odloči za laboratorijske preiskave krvi in/ali urina. Zdravnik lahko bolnika napoti tudi na slikovne preiskave kot so RTG, ultrazvok, računalniška tomografija oz. CT, magnetna resonanca oz. MRI. Sledi lahko še invazivna diagnostika, kamor spadajo endoskopske preiskave.
Ko je postavljena delovna diagnoza, začne zdravnik s prvimi ukrepi zdravljenja. Do dokončne diagnoze si pomaga s preiskavami. Končna diagnoza je lahko enaka delovni, lahko pa se razlikuje.
Zdravljenje lahko vključuje zdravljenje z zdravili ali operacijo. Kirurgija je veja medicine, ki z operacijo ali rezanjem v telo odpravi vzrok bolezni. Danes je kirurgija tako napredovala, da kirurgi lahko popravijo ali zamenjajo organe, kot so ledvice in srce. Operacije so lahko eksplorativne, elektivne, radikalne ali paliativne.
Okrevanje po bolezni ali operaciji lahko traja nekaj ur ali pa več tednov. Marsikdaj je odvisno od tega, kako resna je bila bolezen in kako vpliva zdravljenje na telo.
Medicina je obširen pojem, zato je razdeljena na številne medicinske specializacije z nabori znanj, ki se med seboj dopolnjujejo. Običajno pri različnih fazah zdravljenja bolezni in poškodb sodeluje specializirano zdravstveno osebje z različnih področij, odvisno od organizacije zdravstvenega sistema.
V grobem se deli na tri glavne veje:[3]
Nekatere osnovne medicinske vede, na primer anatomija, imajo večtisočletno tradicijo v okviru medicine, druge pa so nastale v sodobnem času z napredkom naravoslovja in tehnike nasploh, kar je omogočilo nove pristope do razumevanja delovanja človeškega organizma. Pogosto se prekrivajo med seboj.
Nekatere temeljne znanosti so:
Specializacije se delijo na dve glavni področji, interno medicino in kirurgijo. Prva se ukvarja z neoperativnimi terapijami, tradicionalno je razdeljena na ožja področja, specializirana za posamezne organe oz. organske sisteme. Kirurgija se ukvarja z operativnimi posegi. Ločeno obravnavamo še diagnostične specializacije in različna interdisciplinarna področja, ki delujejo v podporo terapevtskim pristopom.
Nekatere specializacije so:
Drug način specializacije je po populacijah ljudi, ki jih področje obravnava. Specialisti se posvečajo celotnemu spektru zdravstvenih težav posameznikov.
Podporna in sorodna področja, ki izboljšujejo kakovost zdravstvenega sistema ali ne sodelujejo pri samem zdravljenju. Nekatera med njimi so:
Moderna medicina uporablja veliko tehnoloških pripomočkov. Najnovejši razvoj vključuje telesne skenerje, ki uporabljajo rentgenske žarke ali ultrazvok (visokofrekvenčne zvočne valove), ki pokažejo notranjost človeškega telesa. Takšna oprema je temeljito spremenila medicino. Ena od uporabnih diagnostičnih tehnik je tudi scintigrafija, ki pokaže ali ima bolnik tumor ali že tudi zasevke tumorja.
Od pradavnih časov so ljudje iskali načine, kako bi najbolje pozdravili svoje bolezni. Prvi ljudje so verovali, da je bolezen božja kazen. Verovali so tudi, da jih lahko ozdravita duhovnik in čarovnik. V stari Grčiji so ljudje obiskovali templje, kadar so bili bolni, in darovali živali grškemu bogu zdravilstva Asklepiju. Pili so tudi zdravilne vode, se v njih kopali in opravljali stroge diete v upanju, da bodo ozdraveli. V 5. stoletju pr. n. št. je grški zdravnik Hipokrat izjavil, da je narava tista, ki povzroči in pozdravi bolezen, in ne magija. Hipokrata so slavili kot »očeta medicine«. On in njegovi nasledniki so postavili zahodno medicino na trdne znanstvene temelje. Znanstveniki, kot Vesalius (1514-1564), so začeli proučevati telesa mrtvih ljudi, da bi zvedeli kaj več o boleznih in kako jih zdraviti.
Tisočletja so ljudje uporabljali za zdravljenje zelišča in druge rastline. Zeliščarji so sestavljali sezname rastlin in pisali o njihovi uporabi. Tudi menihi so bili znani po svojem poznavanju zelišč. Prvi farmacevti, imenovali so se apotekarji, so uporabljali zelišča za izdelovanje napojev ali zdravil. V renesančni Evropi so mnoge zeliščarke obtožili čarovništva. Mnogi ljudje se zdaj vračajo k zeliščem kot naravnemu načinu zdravljenja bolezni.
Sem sodijo akupunktura, aromaterapija in homeopatija in razne druge prakse, ki ne sodijo k uradni medicini, ker niso preverljive z znanstveno metodo (ali celo v nasprotju z njo).
Osnovno načelo celostnega pristopa (angl. »Holistic medicine«) je upoštevanje vseh treh razsežnosti človeka, ki so telo, duša in duh. Po tem načelu naj se ne bi zdravilo samo obolelega dela telesa (organa, uda), ampak naj bi se gledalo na človeka kot celoto. Znana praksa omenjenga pristopa je, da naj bi se tudi prek pogovora s pacientom poskušalo priti do globljega vzroka njegovih težav (bolezni) in ga »celostno« odpraviti.
Seamless Wikipedia browsing. On steroids.
Every time you click a link to Wikipedia, Wiktionary or Wikiquote in your browser's search results, it will show the modern Wikiwand interface.
Wikiwand extension is a five stars, simple, with minimum permission required to keep your browsing private, safe and transparent.
