Marijina prikazovanja

Marijino prikazovanje je poročanje o nadnaravnem pojavu Marije, Jezusove matere, ali niz povezanih takih prikazovanj v določenem časovnem obdobju.

V Katoliški cerkvi mora oseba ali osebe, ki trdijo, da vidijo Marijo ('vidci'), trditi, da jo vidijo vizualno v svojem okolju, da bi bilo prijavljeno prikazovanje razvrščeno kot Marijinoo prikazovanje.^[1] Če oseba trdi, da sliši Marijo, vendar je ne vidi, je to znano kot notranja beseda in ne prikazen. Iz kategorije prikazovanj so izključene tudi sanje, vizije, doživete v domišljiji, domnevno zaznavanje Marije v običajno razložljivih naravnih pojavih in čudeži, povezani z Marijinimi umetninami, kot so jokajoči kipi.

Verniki menijo, da so takšna prikazovanja resnični in objektivni posegi božanske moči, ne pa subjektivne izkušnje, ki jih ustvarijo zaznavni posamezniki, tudi v primerih, ko naj bi prikazovanje videli le nekateri, ne vsi ljudje, prisotni na lokaciji dogodka.

Verniki menijo, da so Marijina prikazovanja izraz nenehne Marijine materinske skrbi za cerkev. Razumeti namen vsakega prikazovanja je opozoriti na nekatere vidike krščanskega sporočila glede na potrebe določenega časa in kraja. Prikazovanja pogosto spremljajo drugi domnevno nadnaravni pojavi, kot so medicinske ozdravitve. Vendar se takšni čudežni dogodki ne štejejo za namen Marijinih prikazovanj, temveč naj bi obstajali predvsem zato, da potrdijo sporočilo in pritegnejo pozornost nanj.^[2]

Primeri

Marijino videnje sv. Bernardu, Fra Bartolommeo, ok. 1504 galerija Uffizi, Firence

Kip Gospe iz La Salette, prikazovanje, ki naj bi se zgodilo v Franciji

Svetišče Gospe iz Fátime je eno največjih Marijinih svetišč na svetu

Guadalupska Gospa na splošno velja za sestavni del kulturne identitete Mehike in latinskoameriške kulture

Vsako Marijino prikazovanje je pogosto povezano z enim ali več naslovi, ki jih daje Mariji, pogosto glede na lokacijo prikazovanja, kot je Gospa Pontmainska v Pontmainu v Franciji (1871). Drugi so poimenovani z naslovom, ki naj bi si ga Marija med domnevnim prikazovanjem nadela sama, kot v primeru spornega prikazovanja z naslovom Gospa vseh narodov (Nizozemska, 1945, 1959).

Nekatera Marijina prikazovanja imajo samo enega domnevnega vidca, kot na primer Lurška Marija (Francija, 1858). Druga prikazovanja imajo več vidcev; v primeru Gospe iz Fatime (1917) so bili trije vidci samega prikazovanja, toda o čudežnih pojavih je poročala množica približno 70.000 ljudi in celo drugi, ki so bili kilometre stran.^[3] V drugih primerih celotna velika skupina ljudi trdi, da vidi Marijo, kot v primeru Naše Gospe iz La Vanga (Vietnam, ok. 1800). Nekatera sodobna množična prikazovanja, za katera se trdi, da jim je bilo priča na stotine tisočev, so bila domnevno tudi fotografirana, kot je Gospa iz Zeitouna (Egipt, 1968–1971).^[4]

Večina domnevnih prikazovanj vključuje verbalno sporočanje sporočil, druga pa so tiha, na primer prikazovanje Gospe od Knoka (Irska, 1879).

Nekatera prikazovanja so enkratni dogodki, na primer Gospa iz La Salette (Francija, 1846). Druga se ponavljajo v daljšem časovnem obdobju, kot je Gospa iz Lausa (Francija, 17./18. stoletje), katere videc je trdil, da se je prikazovala 54 let. Zdi se, da so javna, serijska prikazovanja (pri katerih videc ne samo pove, da je doživel videnje, ampak pričakuje, da se bo ponovilo, zaradi česar se ljudje zberejo in opazujejo) razmeroma nov pojav; do približno 17. stoletja se je večina poročanih prikazovanj zgodila, ko je bil posameznik sam, ali vsaj nihče drug ni vedel za njihov pojav.^[5]

O fizičnem stiku skoraj nikoli ne poročajo kot del marijanskih prikazovanj. V redkih primerih je domnevno ostal fizični artefakt, kot je podoba Gospe Guadalupske (Mehika, 1531), ki naj bi bila čudežno vtisnjena na plašč Juana Diega.

Ocena katoliške cerkve

Katoliška cerkev verjame, da je možno, da pride do resnično nadnaravnih Marijinih prikazovanj, vendar verjame tudi, da so mnoga domnevna prikazovanja izmišljena s strani vidca ali pa so posledica česa drugega kot božjega posredovanja. Iz tega razloga ima katoliška cerkev vzpostavljen uradni postopek ocenjevanja prijavljenih prikazovanj.

Leta 1978 je Kongregacija za verski nauk razglasila trenutno uporabljene preiskovalne smernice v dokumentu z naslovom Norme Kongregacije za postopke pri presoji domnevnih prikazovanj in razodetij, bolj znanem kot Normae Congregationis, kar je skrajšanje latinskega naslova. Preiskave domnevnih prikazovanj lahko izvaja krajevni ordinarij (tj. škofijski škof), državna škofovska konferenca ali Sveti sedež. Prikazovanja se ocenjujejo po več merilih, vključno z iskrenostjo in moralno pokončnostjo vidcev, teološko natančnostjo sporočil in pozitivnimi duhovnimi koristmi, ki izhajajo iz dogodka prikazovanja.^[6]

Občasno se cerkvena oblast odloči, da ne bo raziskala verodostojnosti prikazovanja samega, ampak bo odobrila verske običaje, ki so se razvili okoli domnevnega prikazovanja, na primer z odobritvijo javnega čaščenja, povezanega s prikazovanjem ali z ugoditvijo prošnji iz sporočila prikazni. Papež Leon XIII. je na primer dovolil uporabo škapulirja, opisanega v sporočilih Naše Gospe iz Pellevoisina (Francija, 1876),^[7] ni pa sodil o nadnaravnem značaju samega prikazovanja.^[8]

Tudi če katoliški škof odobri prikazovanje, se od katoliških vernikov nikoli ne zahteva vera v prikazovanje.^[9][10] Katoliška vera temelji na tako imenovanem javnem razodetju, ki se je končalo s smrtjo zadnjega živečega apostola. Marijino prikazovanje pa velja za zasebno razodetje, ki lahko poudari neko plat prejetega javnega razodetja za določen namen, nikoli pa ne more dodati ničesar novega k veri.

V katoliški cerkvi je odobritev Marijinega prikazovanja razmeroma redka. Večina raziskanih prikazovanj je zavrnjenih kot lažnih ali kako drugače lažnih.^[11] Nedavno zavrnjene trditve o prikazovanjih vključujejo tiste o »Naši Gospe iz Surbitona«, ki so bile leta 2007 obsojene kot goljufive,^[12] in tiste, povezane z ministrstvi Svete ljubezni v Elyrii, Ohio, ki so bile obsojene leta 2009.^[13] Nekateri, katerih trditve o prikazovanjih so zavrnjene, se posledično odcepijo od katoliške cerkve in ustanovijo nove skupine, kot je v primeru Mariavitske cerkve, Palmarijanske katoliške cerkve in Fraternité Notre-Dame.

Kulturni vpliv

Marijina prikazovanja, zlasti tista, ki so uradno odobrena, pogosto prizadenejo krščansko pobožnost in širšo javnost. Prikazovanja lahko postanejo del nacionalne identitete, kot je Gospa Guadalupska za večinsko katoliško prebivalstvo Mehike.

Vidci prikazovanj pogosto poročajo o Marijini prošnji za izgradnjo svetišča na kraju prikazanja. Takšna Marijina svetišča pogosto postanejo priljubljena romarska mesta. Najbolj obiskano svetišče na svetu je bazilika Gospe Guadalupske v Ciudad de Mexico, ki vsako leto privabi 10 milijonov romarjev.^[14] Druga priljubljena romarska mesta, povezana s prikazovanji, so Svetišče Gospe iz Fátime na Portugalskem (6–8 milijonov na leto^[15][16]) in svetišče Lurške Marije v Franciji (5 milijonov na leto).

Zaradi prikazovanj se pogosto ustanovijo Marijine bratovščine, gibanja in družbe, ki si prizadevajo upoštevati in širiti sporočila določenega prikazovanja, kot je Modra vojska Naše Gospe iz Fátime.

Občasno prikazovanja uvedejo molitve, ki so vključene v razširjeno katoliško prakso, na primer v primeru Fátimskih molitev ali legendarnega razodetja Rožnega venca svetemu Dominiku.

Sklici

1. Zimdars-Swartz, Sandra L. (2014). Encountering Mary: From La Salette to Medjugorje. Princeton University Press. str. 4. ISBN 978-1400861637. Privid je najbolje razumeti kot določeno vrsto videnja, v katerem se oseba ali bitje, ki običajno ni v vizionarjevem obsegu zaznavanja, zdi temu oseba, ne v ločenem svetu kot v sanjah in ne kot modifikacija konkretnega predmeta kot v primeru jokajoče ikone ali premikajočega se kipa, temveč kot del okolja, brez očitne povezave s preverljivimi vizualnimi dražljaji.
2. Dictionary of Mary, Catholic Book Publishing Co. New York. 1985, Imprimatur, pp. 25–26
3. Arcement, Katherine (13. oktober 2017). »Our Lady of Fatima: The Virgin Mary promised three kids a miracle that 70,000 gathered to see«. The Washington Post. Pridobljeno 11. oktobra 2019.
4. Kosloski, Philip (5. maj 2019). »This Marian apparition in Egypt was witnessed by at least 250,000 people«. Aletia. Pridobljeno 13. oktobra 2019.
5. Zimdars-Swartz, Sandra L. (2014). Encountering Mary: From La Salette to Medjugorje. Princeton University Press. str. 5. ISBN 978-1400861637.
6. »Norms Regarding the Manner of Proceeding in the Discernment of Presumed Apparitions or Revelations«. Congregation for the Doctrine of the Faith. 24. februar 1978.
7. Cruz, Joan Carroll (2012). See How She Loves Us: 50 Approved Apparitions of Our Lady. Charlotte, North Carolina: TAN Books. str. 205–211. ISBN 978-0895558039.
8. »All About Mary: Pellevoisin Apparitions«. The Marian Library/International Marian Research Institute. Arhivirano iz spletišča dne 13. aprila 2016. Pridobljeno 8. oktobra 2019.
9. Kosloski, Philip (15. maj 2019). »This map illustrates 500 years of Mary's apparitions«. Aleteia. Pridobljeno 7. oktobra 2019. Even if the Church recognizes an apparition as worthy of belief, no Catholic is obligated to believe in any private revelation, such as an apparition. The Church simply says that a person can find spiritual aid from an apparition, if he or she so chooses.
10. »Private and public revelation«. Catholic Culture. Pridobljeno 11. januarja 2012.
11. »Apparitions Statistics, Modern : University of Dayton, Ohio«. udayton.edu. Pridobljeno 19. junija 2020.
12. Petre, Jonathan (23. september 2007). »Vatican rejects woman's Virgin Mary claim«. The Telegraph. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. decembra 2012. Pridobljeno 13. oktobra 2019.
13. Armstrong, Patti (20. november 2009). »Proclamation on Holy Love Ministries Will Test Hearts and Obedience«. Catholic Exchange. Pridobljeno 8. septembra 2016.
14. "Shrine Of Guadalupe Most Popular In World", Zenit News, June 13, 1999
15. "Religion moves 330 million tourists a year and six million go to Fátima", Diário de Notícias, February 19, 2017.
16. "Fátima expects to receive 8 million visitors in 2017", in Sapo20, December 15, 2016.

Literarura

• McClure, Kevin (1983). The Evidence for Visions of the Virgin Mary. Wellingborough: Aquarian Press. ISBN 0-85030-351-6.
• Laurentin, René (1991) [1990]. The Apparitions of the Blessed Virgin Mary Today. Dublin: Veritas Publications. ISBN 1853901199.
• Odell, Catherine M. (1995). Those Who Saw Her: Apparitions of Mary. Huntington: Our Sunday Visitor. ISBN 0-87973-664-X.
• Connell, Janice T. (1996). Meetings with Mary: Visions of The Blessed Mother. United States: Ballantine Books. ISBN 0-345-39705-3.
• Sparrow, G. Scott (2004). Sacred Encounters with Mary. Chicago: Thomas More Association/Ave Maria Press. ISBN 1-59471-047-3.
• Cruz, Joan Carroll (2012). See How She Loves Us: 50 Approved Apparitions of Our Lady. Charlotte NC: TAN Books. ISBN 978-0895557186.
• Maunder, Chris. Our Lady of the Nations: Apparitions of Mary in 20th-century Catholic Europe, Oxford University Press, 2016 ISBN 978-0198718383
• Zimdars-Swartz, Sandra L., Encountering Mary: From La Salette to Medjugorje, Princeton University Press, 2014, ISBN 978-1400861637

Zunanje povezave

• Erscheinungsorte weltweit Karten je Kontinent und Links