Magdeburške pravice

Magdeburške pravice (nemško Magdeburger Recht) ali Magdeburški zakon je bil seznam mestnih privilegijev, ki ga je objavil svetorimski cesar Oton I. (936–973), in je temeljil na Flandrijskem zakonu.^[1] Urejal je samoupravne pravice v mestih in vaseh, ki jih je podelil lokalni vladar. Zakon, ki je dobil ime po nemškem mestu Magdeburg, je bil morda najpomembnejši sklop srednjeveških zakonov v srednji Evropi.^[2] Pravice so postale osnova za nemške mestne zakone, ki so se v več stoletjih razvili v Svetem rimskem cesarstvu.^[2] Magdeburške pravice so sprejeli in prilagodili številni monarhi, vključno z vladarji Češke, Ogrske, Poljske in Litve. Postale so mejnik v urbanizaciji regij, ki je spodbudil razvoj na tisoče vasi in mest.^[1]

Krakovski lokacijski privilegij, napisan v latinščini (1257).

Fragment »Privilegija Mestu Polocku na Magdeburške pravice« (Привиле Месту Полоцкому на право Магдебоское«) (1498).

Stara Magdeburška mestna hiša, 2012

Določbe

Magdeburg je bil kot član Hanzeatske lige eno najpomembnejših trgovskih mest, ki je trgovalo z Nizozemskimi in baltskimi deželami, na primer z Braunschweigom. Kot večina srednjeveških mestnih zakonov so bile tudi Magdeburške pravice namenjene predvsem urejanju trgovanja v korist lokalnih trgovcev in obrtnikov, ki so predstavljali najpomembnejši del prebivalstva mnogih takih mest. Tuji trgovci, ki so prihajali v mesto, niso smeli trgovati sami, temveč so morali blago, ki so ga prinesli v mesto, prodati lokalnim trgovcem, če ga je kdo želel kupiti.

V teh mestih so bili včasih tekmeci Judje in Nemci. Judje so živeli pod privilegiji, o katerih so se skrbno pogajali s kraljem ali cesarjem, in niso bili podvrženi mestni jurisdikciji. Ti privilegiji so jim zagotavljali, da so lahko ohranili svojo avtonomijo, živeli po svojih zakonih in bili neposredno podvrženi kraljevi jurisdikciji v zadevah, ki so zadevale Jude in kristjane. Ena od določb, odobrenih Judom, je bila, da Juda ni mogoče prisiliti, da bi bil informator (nemško Gewährsmann), kar pomeni, da je imel pravico ohraniti zaupnost, kako je pridobil predmete v svoji posesti. Jud s to pravico je lahko prostovoljno razkril, kdo mu je predmet podaril, prodal ali posodil, vendar ga je bilo nezakonito prisiliti, da to pove. Druge določbe, ki so se pogosto omenjale, so bile dovoljenje za prodajo mesa kristjanom ali zaposlovanje krščanskih služabnikov. Vsaj nekateri sodobni opazovalci so imeli vzporedno infrastrukturo Judov in kristjanov za pomembno. V srednjeveški poljski politiki razvoja kraljevih mest so bili tako nemški trgovci kot Judje povabljeni, da se naselijo v poljskih mestih.

Razširjenost Magdeburških pravic

Spomenik Magdeburškim pravicam v Kijevu

Spomenik prejemu Magdeburških pravic. 200-letnica mesteca Veiviržėnai v Litvi.

Spomenik Magdeburškim pravicam v Tetijivu, Ukrajina.

Magdeburške pravice so spadale med najnaprednejše v tistem času in bile v 12. in 13. toletju podeljene več kot sto mestom v srednji Evropi izven Nemčije, vključno s Schleswigom, Češko, Poljsko, Belorusijo,^[3] Ukrajino, Pomorjanskim, Veliko litovsko kneževino (po pokristjanjevanju Litve) in verjetno Moldavijo. V teh deželah so bile pravice znane večinoma kot nemško ali tevtonsko pravo. Ker je lokalno sodišče v Magdeburgu postalo tudi višje sodišče za ta mesta, je Magdeburg skupaj z Lübeckom skozi stoletja praktično določal pravo severne Nemčije, Poljske in Litve, saj je bil srce najpomembnejše »družine« mestnih zakonov. Ta vloga mu je pripadala, dokler niso bili stari germanski zakoni pod vplivom Cesarskega zborničnega sodišča (Reichskammergericht) med cesarsko reformo leta 1495 uspešno nadomeščeni z rimskim pravom.

Implementacija po Evropi

Magdeburške pravice, uveljavljene na Poljskem, so se razlikovale od prvotne nemške oblike.^[4] Kombinirale so se z nizom poljskih civilnih in kazenskih zakonov ter prilagodile tako, da so vključevale urbanistično načrtovanje, priljubljeno v zahodni Evropi, ki je temeljilo bolj ali manj na starorimskem modelu. Poljski lastniki zemljišč so po vsej državi uporabljali lokacijski privilegij, znan kot »naselje z nemškim pravom«, običajno brez nemških naseljencev. Podeželski ljudje, ki pogosto niso poznali dejanskega nemškega besedila, so v zasebnih odnosih izvajali staro običajno poljsko pravo.^[4]

Pomembna poljska, litovska in današnja beloruska in ukrajinska mesta, ki so bila upravljana na podlagi lokacijskega privilegija, znanega kot »naselje z nemškim pravom« in so ga izdali zemljiški gospodje Poljske in Velike kneževine Litve (od 16. do 18. stoletja zemljiški gospodje Poljsko-litovske skupne države), so vključevala Biecz, Frysztak, Sandomierz, Krakov, Kurów, Minsk, Polock, Poznanj, Ropczyce, Lodž, Vroclav, Złotoryja, Vilna, Trakai, Kaunas, Hrodna, Kijev, Lvov, Črnovice, Brody, Lutsk, Volodymyr, Sanok, Sniatyn, Nizhyn in več sto drugih. Ščečin takrat ni bil del Poljske in je dobil mestne pravice od pomorjanskih gospodov. Prednosti niso bile samo gospodarske, ampak tudi politične. Člani plemiških družin so se lahko večinoma neizpodbijano vključili v mestni patricijat.^[4]

V srednjeveškem Ogrskem kraljestvu sta bili prvi mesti, ki sta prejeli Magdeburške pravice Goldberg (leta 1211) in Székesfehérvár (1237). Sledili so mu Trnava (1238), Nitra (1248), Levoča (1271) in Žilina (1369). Mesta, vključno z Bardejovom, Budimom, Bratislavo in Košicami, so namesto Magdeburških pravic sprejela južnonemške Nürnberške mestne pravice.

Seznam mest

Kronologija pridobitve Magdeburških pravic s strani mest Velike litovske kneževine (predvsem ozemlja sodobne Belorusije, Litve in Ukrajine) in Kraljevine Madžarske (mesto Mukačevo) je naslednja:

mesto	sodobna država	leto pridobitve Magdeburških pravic
14. stoletje
Vladimir	Ukrajina	1324 (še v sestavi Gališko-volinske kneževine)
Lvov		1356
Sudova Višnja		1368
Kamjanec-Podilski		1374
Belz		1377, v sestavi Kraljevine Ogrska
Vilna	Litva	1387
Terebovlja	Ukrajina	1389
Gorodok
Brest	Belorusija	1390
Grodno		1391 – nepopolno, 1496 – popolno
Židačiv	Ukrajina	1393
15. stoletje
Kolomija	Ukrajina	1405
Kovno	Litva	1408
Busk	Ukrajina	1411
Sokal		1424
Letičiv		1429
Kremenec		1431
Strij
Luck		1432
Suraż	Poljska	1440
Sluck	Belorusija	1441
Trakai[5]	Litva	1444
Žitomir	Ukrajina
Mukačevo		1445
Smotrič		1448
Tolmač
Hmilnik
Jarmolinci		1455
Drogobič		1460, leta 1506 potrdil poljski kralj
Ugniv		1462
Bibrka		1469
Črnovice		1488
Rivne		1492
Brańsk	Poljska	1493
Visokaje	Belorusija	1494
Kijev	Ukrajina	1494–1497
Bielsk Podlaski	Poljska	1495
Polock	Belorusija	1498
Drohiczyn	Poljska
Minsk	Belorusija	1499
Braslau		1500
16. stoletje
Mielnik	Poljska	1501
Vavkavisk	Belorusija	1503
Kamenec
Rečica		1511
Navagrudak
Milejczyce	Poljska	1516
Kovel	Ukrajina	1518
Porazava	Belorusija	1523
Hiriv	Ukrajina	1528
Narew	Poljska	1529
Mirgorod	Ukrajina	1530
Slonim	Belorusija	1531
Čortkiv	Ukrajina	1533
Pidgajci		1539
Ljubomlj		1541
Sinjava		1543
Starij Sambir		1553
Motal	Belorusija	1555
Čornij Gorodok	Ukrajina	1556
Kreva	Belorusija	1559 (?)
Gomelj		1560
Augustów	Poljska	1561, Mogiljov – male pravice
Mogiljov	Belorusija
Barisav		1563
Živarno	Ukrajina
Dobromilj		1566
Ašmjani	Belorusija
Janušpilj	Ukrajina	1569
Javoriv
Merkinė	Litva
Piszczac	Poljska
Krynki
Dzisna	Belorusija
Radaškoviči
Suraž		1570
Lojev		1576
Mazir		1577, Mogiljov – velike pravice
Mogiljov
Ula
Litin	Ukrajina	1578
Garadnaja	Belorusija	1579
Alytus	Litva	1581
Pinsk	Belorusija
Dinaburg	Latvija	1582
Jezjarišča	Belorusija	1583
Ljahivci	Ukrajina	1583
Izjaslav		1583, obnovljeno leta 1754
Brodi		1584
Korsun		1585
Veliž	Rusija
Njasviž	Belorusija	1586
Šargorod	Ukrajina	1588
Pružani	Belorusija
Bila Cerkva	Ukrajina	1589
Biržai	Litva
Kobrin	Belorusija	1589 in do leta 1766
Korostenj	Ukrajina	1589
Pružani	Belorusija
Garadzec
Lida		1590
Ljubča
Lubni	Ukrajina	1591
Mošni		1592
Čigirin
Dunajivci
Pirjatin
Medžibiž		1593
Borispolj		1596
Vitebsk	Belorusija	1597, leta 1623 odvzete pravice
Kolki	Ukrajina	1598
Skalat		1600
17. stoletje
Salnicja	Ukrajina	1601
Fastiv	Ukrajina	1601
Žovkva	Ukrajina	1603
Vinniki	Ukrajina	1603
Tetijiv	Ukrajina	1606
Prienai	Litva	1609
Smolensk	Rusija	1611
Gorki	Belorusija	1613
Žirovici	Belorusija	1613
Гостомель	Ukrajina	1614
Сквира	Ukrajina	1616
Шепетовка	Ukrajina	1619
Богуслав	Ukrajina	1620
Стародуб	Rusija	1620
Новгород-Северский	Ukrajina	1620
Медвин	Ukrajina	1620
Друя	Belorusija	1620
Орша	Belorusija	1620
Лысянка	Ukrajina	1622
Перемышляны	Ukrajina	1623
Černigov	Ukrajina	1623
Себеж	Rusija	1623
Невель	Rusija	1623
Рославль	Rusija	1623
Белый	Rusija	1625
Красный	Rusija	1625
Дорогобуж	Rusija	1625, leta 1634 odvzete pravice
Стародуб	Rusija	1625
Нежин	Ukrajina	1625
Мглин	Rusija	1626
Кричев	Belorusija	1633
Логишин	Belorusija	1633
Славута	Ukrajina	1633
Мстиславль	Belorusija	1634
Бешенковичи	Belorusija	1634 – delno
Толочин	Belorusija	1634
Чаусы	Belorusija	1634
Ружаны	Belorusija	1637
Острино	Belorusija	1641
Сатанов	Ukrajina	1641
Чериков	Belorusija	1641
Дивин	Belorusija	1642, omejene pravice
Казимир	Belorusija	1643
Орля	Poljska	1643
Глухов	Ukrajina	1644
Малеч	Belorusija	1645
Žirovici	Belorusija	1652
Копыль	Belorusija	1652
Клецк	Belorusija	1652
Заблудов	Poljska	1654
Батурин	Ukrajina	1654
Козелец	Ukrajina	1656
Станиславов	Ukrajina	1662
Остёр	Ukrajina	1662
Погар	Rusija	1666
Гомель	Belorusija	1670
18. stoletje
Столбцы	Belorusija	1729
Турка	Ukrajina	1730
Ильинцы	Ukrajina	1757
Ушачи	Belorusija	1758
Турийск	Украина	1759
Бобр	Belorusija	1762
Шклов
Бобруйск		1764
Печенежин	Ukrajina	1766
Залещики
Мельница		1767
Смела		1773
Вабальнинкас	Litva	1775
Балта	Ukrajina	1776
Почаев		1778
Томашгород
Коростышев		1779
Прилуки		1783
Городня		1785
Рожнятов
Тульчин		1787
Тараща		1791
Тельши	Litva
Плунге		1792
Арёгала
Ugar	Belorusija
Чемеровцы	Ukrajina	1797

Glej tudi

• Gdanske pravice
• Kulmske pravice
• Lübeške pravice
• Magdeburške pravice v Minsku
• nemški mestni zakon
• Spomenik Magdeburškim pravicam, Kijev

Sklici

1. Jean W. Sedlar (1994). Law and Justice. East Central Europe in the Middle Ages, 1000–1500. University of Washington Press. str. 328. ISBN 0295972904. Pridobljeno 23. oktobra 2012.
2. Peter Stearns. »Magdeburg Law 1261: Northern Germany«. World History in Documents: A Comparative Reader. New York University Press, 1998. Pridobljeno 28. februarja 2014.
3. »Magdeburg Rights granted to Minsk 510 years ago«. Belteleradiocompany. 29. julij 2009. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. junija 2011.
4. Oskar Halecki; W: F. Reddaway; J. H. Penson. The Law of Magdeburg used in Poland. The Cambridge History of Poland. CUP (Cambridge University Press) Archive. str. 133–136. ISBN 1001288025. Pridobljeno 23. oktobra 2012.
5. Arlou (2012), str. 114.

Viri

• Arlou, Uladzimir Aljaksejevič (2012), Краіна Беларусь: Вялікае Княства Літоўскае. Ілюстраваная гісторыя., Bratislava: KALLIGRAM, str. 114, ISBN 9789856919827, OCLC 820394454