Kumranski rokopisi
15.000 fragmentov približno 850 zvitkov antičnega judovstva / From Wikipedia, the free encyclopedia
Kumranski rokopisi (tudi Mrtvomorski rokopisi) so verski rokopisi, odkriti med letoma 1947 in 1956 v enajstih kamnitih jamah v bližini ruševin khirbet Kumrana (Qumran) na Zahodnem bregu. Vsebujejo približno 15.000 fragmentov približno 850 drevesnih zvitkov, ki jih je med 250 pr. n. št. in 40. n. št. napisalo vsaj 500 različnih piscev. Med njimi je približno 200 besedil poznejšega Tanaka, najstarejšega doslej znanega biblijskega rokopisa. Kasneje so v jamah blizu zahodne obale Mrtvega morja našli tudi druge starodavne zvitke.
Kumranski rokopisi Mrtvomorski rokopisi | |
---|---|
Material | papirus, pergament in bron |
Pisava | večina hebrejščina; aramejščina, grščina in nabatejska aramejščina |
Ustvarjeno | 408 pr. n. št. do 318 n. št. |
Odkrito | 1946/47–1956 |
Današnja lokacija | ralične |
Besedila imajo velik zgodovinski, religiozni in jezikovni pomen, ker vključujejo drugi najstarejši znani ohranjeni rokopis del, ki so bila kasneje vključena v hebrejski kanon Biblije, skupaj z devterokanonični in izvenbibličnimi rokopisi, ki ohranjajo dokaze o raznolikosti religiozne misli v poznem Judovskem drugem templju. Skoraj vsa zbirka zvitkov z Mrtvega morja je trenutno v lasti vlade države Izrael in je shranjena v Svetišču knjige, enoti Izraelskega muzeja.
Na območju Mrtvega morja je bilo odkritih več tisoč napisanih fragmentov. Predstavljajo ostanke večjih rokopisov, poškodovanih zaradi naravnih vzrokov ali zaradi človekovega vmešavanja, pri čemer velika večina vsebuje le majhne delčke besedila. Vendar je preživelo majhno število dobro ohranjenih, skoraj nedotaknjenih rokopisov - manj kot ducat med tistimi iz Kumranskih jam.[1] Raziskovalci so sestavili zbirko 981 različnih rokopisov - odkritih v letih 1946/47 in 1956 - iz 11 jam.[2] 11 kumranskih jam leži v neposredni bližini judovske naselbine iz helenističnega obdobja pri Khirbet Kumranu v vzhodni Judejski puščavi na Zahodnem bregu.[3] Jame so približno 1,6 km zahodno od severozahodne obale Mrtvega morja, o katerem so dobile ime. Znanstveno soglasje datira Kumranske rokopise v zadnje 3. stoletja pred našim štetjem in 1. stoletje našega štetja. Bronasti kovanci, ki so jih našli na istih najdiščih, tvorijo serijo, ki se začne z Janezom Hirkanom (deloval 135–104 pr. n. št.) in trajajo vse do obdobja prve judovsko-rimske vojne (66–73 n. št.), kar podpira radiokarbonsko in paleografsko datiranje zvitkov.[4]
V širšem pomenu zvitki vključujejo rokopise iz drugih najdišč v Judejski puščavi, ki so bili datirani že v 8. stoletje pred našim štetjem in tako pozno kot 11. stoletje n. št.
Biblijska besedila, starejša od Kumranskih zvitkov, so bila odkrita le v dveh srebrnih amuletih v obliki zvitka, ki vsebujeta dele Svečeniškega blagoslova iz 4. Mojzesove knjige, izkopanih v Jeruzalemu pri Ketef Hinnomu in datirana okoli 600 pred našim štetjem. Tretji najstarejši preživeli znani del Tore, En-Gedijev zvitek, je sestavljen iz dela 3. Mojzesove knjige, ki so ga našli v sinagogi Ein Gedi, požgani v 6. stoletju in analiziranega leta 2015. Raziskave so ga paleografsko datirale v 1. oz. 2. stoletje in z uporabo metode C14 nekje med 2. in 4. stoletje.[5]
Večina besedil uporablja hebrejščino, nekatera so napisana v aramejščini (na primer besedilo Sin Božji; v različnih regionalnih narečjih, vključno z nabatejskim), nekaj pa tudi v grščini.[6] Odkritja iz Judejske puščave dodajo besedila v latinščini (iz Masade) in arabščini (iz Khirbet al-Mird).[7] Večina besedil je napisana na pergamentu, nekaj na papirusu in eno na bakru.[8]
Arheologi že dolgo povezujejo zvitke s staro judovsko sekto, imenovano eseni, čeprav nekatere novejše razlage izpodbijajo to povezavo in trdijo, da so zvitke napisali duhovniki v Jeruzalemu ali Zadokiti ali druge neznane judovske skupine.
Zaradi slabega stanja nekaterih zvitkov znanstveniki niso opredelili vseh besedil. Prepoznana besedila spadajo v tri splošne skupine:
- Približno 40 % je kopij besedil iz hebrejskih spisov.
- Približno 30 % predstavljajo besedila iz obdobja drugega templja, ki v hebrejski Bibliji niso bila kanonizirana, kot so knjiga preroka Enoha, knjiga jubilejev, knjiga Tobita, modrost Siraha, psalmi 152–155 itd. .
- Preostali del (približno 30 %) so sektaški rokopisi prej neznanih dokumentov, ki osvetljujejo pravila in prepričanja določene skupine (sekte) ali skupin znotraj večjega judovstva, kot so Pravila skupnosti, vojni zvitek, pešer knjige Habakuku in Pravila blagoslova.[9]